Avstroogrski vojaki so nosili puške, a tudi značke

> Kaj prinaša ta knjiga novega v svet slovenskega zbirateljstva za obdobje prve svetovne vojne?

“To ni prva slovenska knjiga na to temo, je pa najbolj podrobna. Vse knjige, ki so do zdaj o tem izšle pri nas, so v obliki katalogov prinašale fotografije različnih primerkov, ne pa tudi zgodovinskega ozadja.”

> Kaj pa v tujini?

“V zadnjih desetih letih je v Avstriji, Italiji in na Madžarskem izšlo nekaj knjig, ki podrobneje obravnavajo vojaške značke, a njihovi avtorji niso imeli dostopa do vseh virov, v katere sem se sam poglabljal. Pri nastajanju te knjige sem sodeloval s številnimi tujimi avtorji. Pomagalo mi je približno sto posameznikov in okrog trideset ustanov.”

> Brez prispevkov vseh teh ljudi in institucij knjiga najbrž ne bi bila taka kot je?

“Ne, zagotovo ne. Poleg tega, da so mi pomagali v večini slovenskih muzejev in arhivov, so bili zelo pomembni razni dnevniški zapisi, v katerih je navedeno, kako so te značke kupili, kako so jim bile razdeljene. Tudi marsikatera fotografija izvira iz tujine - iz knjižnic, arhivov, muzejev.”

> Dodana vrednost vaše knjige je torej prav v tem zgodovinskem pristopu s citati, navedbami ...

“V knjigi je veliko tega, pa tudi uradnih dokumentov, ki so mi jih posodili iz Univerzitetne knjižnice v Salzburgu, kjer hranijo vse izvode avstrijskih vojaških uradnih listov. Temeljito sem pregledal vse te drobne zapiske in jih sestavil v neko celoto, iz katere se da razbrati marsikaj zanimivega o teh značkah.”

> Znakov in značk je bilo več vrst. Tudi v knjigi jih obravnavate v nekaj sklopih. Po kakšnem ključu ste jih razvrstili?

“Knjiga je razdeljena na štiri dele. V prvem sem predstavil vse uradno predpisane znake in oznake, ki so jih vojaki nosili na kapah, pa tudi trakove, rozete, kokarde, krivčke, vrvice, okrašene gumbe ... Ostali trije deli pa so posvečeni značkam, ki so jih vojaki sami kupovali in nosili po svoji želji. V drugem delu tako podrobno predstavljam domoljubne in vojaške značke - kdaj so se pojavile, zakaj, kdo jih je izdeloval, kdo naročal, kako so jih prodajali ...”

Šlo je za pravo vojaško modo

> Tretji in četrti del sta pa bolj slovensko obarvana ...

“Res je. V tretjem je najprej krajše poglavje o slovenskih narodnih trakovih na vojaških kapah, v njem pa so predstavljene tudi značke vseh slovenskih polkov. V zadnjem, četrtem delu pa so predstavljene vse do zdaj znane vojaške značke, ki se nanašajo na soško bojišče.”

> Na fronti in v njenem zaledju je šlo za pravo značkomanijo. V knjigi navajate “da je nošnja značk kmalu prerasla v pravo vojaško modo, ki je hitro dosegla neslutene razsežnosti” ...

“To drži. Povsod so jih zatikali. V vojski je bilo sicer predpisano, kje jih lahko vojaki nosijo, a se tega niso vsi držali. Te značke so bile posebnost avstroogrske vojske. Ne prej, ne kasneje ni bilo česa podobnega. Avstroogrska vojska je številke enot poznala že prej, vse ostalo pa je bilo uvedeno med vojno.”

> Kateri so najpogostejši motivi na značkah?

“Na značkah so upodobljeni liki vladarjev, razni grbi ali motivi domačih mest posameznih enot, pa njihove posebnosti, prizori z bojišč. Motivov je toliko, kolikor je različnih značk, če zanemarimo različne velikosti značk in materiale, iz katerih so bile izdelane.”

> Kdo pa je te značke izdeloval in kje?

“S tem so se ukvarjali akademski kiparji oziroma medaljerji. Ta stroka je bila takrat pod Avstrijo zelo priznana in razvita. Največ, okrog 95 odstotkov vseh značk so naredili na Dunaju in v Budimpešti. Oblikovali so jih tudi umetniki, ki so bili mobilizirani, pa oficirji in drugi, ki niso bili na prvi bojni liniji, ampak bolj zadaj in so imeli čas ukvarjati se s tem.”

> Iz česa vse so bile narejene?

“Iz različnih materialov. Tudi iz zlata in srebra. Srebrne so bile kar razširjene, zlate pa zelo redke. Značke navadnih vojakov so bile iz cinka ali bakra oziroma iz materiala, ki se ni toliko svetil, da se njihove vojaške kape ne bi preveč svetile in bile od daleč vidne nasprotniku.”

> Ali razmišljate tudi o prevodu knjige, je glede na njeno obsežnost in izčrpnost interes za to?

“Še preden je bila knjiga pripravljena, se mi je ponujal italijanski založnik, ki pa bi jo seveda natisnil v italijanščini. Povedal sem mu, da bo knjiga najprej izšla v slovenščini, potem pa se lahko pogovarjava, tako da interes za prevod obstaja.”

Pet let dela na 20 let zbirateljske podlage

> S pisanjem o tej temi ste začeli v reviji Na fronti. Kdaj ste pomislil na to, da bi lahko nastala tudi knjiga?

“V reviji Na fronti sem obravnaval le tematiko, ki se nanaša na soško bojišče. Ko sem imel objavljenih že kar nekaj člankov, sem začel razmišljati o knjigi. Ker se mi je zdelo, da bi bila brez predhodnih poglavij zelo pomanjkljiva, sem začel še bolj temeljito iskati gradivo.”

> To je prva knjiga, ki je izšla pri založbi Društvo soška fronta, najbrž pa ni zadnja ...

“Do zdaj smo izdajali revijo. Lani smo v brošuri izdali izvleček iz dnevnika nekega hrvaškega topničarja. To je res prva knjiga, ki smo jo izdali, verjetno pa ni zadnja, ker že načrtujemo kar nekaj zadev.”

> Koliko časa pa vam je vzela priprava knjige?

“Pet let intenzivnega in načrtnega dela na dvajset let zbirateljske podlage.”

> Za koliko se vojaške značke danes prodajajo na sejmih, med zbiratelji?

“Od pet evrov za tiste, ki jih nihče ne kupi, ker jih je preveč, do tisoč evrov. Lahko tudi več, če se na avkciji udarita dva norca in dvigujeta ceno. Določene značke so šle v prodajo tudi za več kot tisoč evrov, večina pa se jih prodaja za 50 do 100 evrov.”

> Imate v svoji zbirki kakšno tako, izstopajočo?

“Izstopajoča je zlata značka soške armade. Do zdaj sem razen te videl le še en primerek, ki se je pred desetimi leti prodajal na avkciji v Avstriji za precej zasoljeno ceno.”

> Značka soške armade je bila med vojaki zelo priljubljena. Zakaj?

“Zato, ker je res lepa. Njen avtor je bil akademski kipar, sicer prostovoljec v šoferski enoti na soški fronti. Nekaj je k njeni priljubljenosti zagotovo prispevala tudi uspešna promocija, pa dostopna cena in dejstvo, da je bila značka vezana na večjo enoto, ki se je raztezala od morja do Krna, tako da jo je kupilo veliko vojakov.”

> Koliko je danes zbirateljev avstroogrskih vojaških značk?

“V Sloveniji je takih, ki imajo zbirke značk z več sto primerki, zagotovo dvajset, lahko tudi več. Pri nas je zbiralcev veliko zaradi soške fronte. Podobno velja tudi za Italijo, ker je šla fronta tu mimo. V Avstriji, na Madžarskem in na Češkem je zbiralcev nekoliko manj.”

Ko dobiš prvi predmet, še nisi zbiralec

> Kdaj vas je začela zanimati soška fronta in kdo vas je okužil s tem?

“Okužil sem se kar sam. V srednji šoli. Takrat je zgodovinar Drago Sedmak pripravil razstavo o soški fronti v Solkanu. Mislim, da je bilo leta 1987 ali 1988 in takrat me je potegnilo noter. Vojaške stvari so me sicer zanimale že prej, saj tu pri nas slej ko prej naletiš na kakšno kaverno, pritegnile pa so me tudi zgodbe o pradedu, ki je bil avstrijski vojak.”

> Od kdaj ste pa zbiralec in kaj vse obsega vaša zbirka?

“Zbirka nastaja postopoma. Ko dobiš prvi predmet, še nisi zbiralec. Danes imam v zbirki marsikaj. Ker živim v stanovanjskem bloku, je prva težava prostor, tako da sem se že na začetku izogibal večjih predmetov. Že pri granatah in puškah se je ustavilo. Nekaj primerkov strelnega orožja sicer imam, ni pa to tisto, kar bi me privlačilo. Že od začetka so me zanimali predvsem manjši predmeti - fotografije, razglednice, osebni predmeti vojakov, dnevniki, odlikovanja in kmalu so prišle na vrsto tudi značke, ki dejansko niso redke. Veliko jih je, tudi veliko različnih. Domneva se, da je bilo vseh skupaj preko 2000, nekega natančnega popisa, pregleda pa ni. Tudi zato, ker so jih vojaki tudi sami delali na fronti. V različnih velikostih in iz različnih materialov.”

> Koliko imate pa vseh predmetov v zbirki?

“Nikoli jih nisem preštel. Na začetku je to še šlo, potem pa ne več. Samo starih razglednic in fotografij iz časa vojne imam okoli 3000, značk in medalj med 400 in 500, potem pa so še vsi ostali predmeti, večinoma to, kar sem našel na terenu oziroma dobil na sejmih.”

> Ali drži, da imate ves ta svoj zaklad iz prve svetovne vojne na neki skrivni lokaciji?

“Ni tako skrivna. Večji del zbirke je razstavljen v Šempetru pri Gorici na stalni razstavi našega društva “Šempeter in okolica med prvo svetovno vojno.” Po predhodnem dogovoru je zbirka na ogled javnosti in jo rade volje pokažem. Nekaj predmetov imam tudi na raznih drugih razstavah. Na gradu Kromberk, na razstavi “Naši gorski strelci”, ki je trenutno na ogled v Parku vojaške zgodovine v Pivki, pa v Kobariškem muzeju in na razstavah v Italiji in Nemčiji.”

> Koliko je vredna vaša zbirka?

“Tega se ne da ovrednotiti. Nekaterim predmetom se sicer da oceniti tržno vrednost, so pa tudi taki, ki neke tržne vrednosti nimajo, imajo pa zgodovinsko ali spominsko vrednost. Tak primer je fotografija mojega pradeda. Na njej ni nič posebnega, a meni veliko pomeni.”

> Domnevam, da imate eno večjih zbirk vojaških značk v Sloveniji ...

“Kar nekaj je takih, ki imajo večje, res pa je moja posebna v tem, da sem se osredotočil na značke enot, v katere so rekrutirali naše slovenske fante, in tiste značke, na katerih so upodobljeni naši kraji. Kar se tega tiče, imam pri nas verjetno res najbolj podrobno zbirko.”

> Po izobrazbi ste lesar, kar nekoliko preseneča. Kako to, da niste šli študirat zgodovine?

“V mladosti me to še ni toliko zanimalo. Če bi imel še eno možnost, bi se zdaj verjetno odločil za študij zgodovine.”

Prihodnjih nekaj let v znamenju obletnic

> Bili ste tudi med ustanovitelji Društva soška fronta in dvakrat po štiri leta njegov predsednik. Zdaj ste podpredsednik. Lahko poveste kaj več o aktivnostih društva?

“Društvo je bilo ustanovljeno leta 1993. Ima okrog 250 članov z vseh koncev Slovenije, pa tudi iz tujine. Organiziramo marsikaj. Vsako leto pripravimo nekaj razstav. Izdajamo revijo. Urejamo položaje na terenu - predvsem na Sveti Gori in na Vodicah, zadnja leta smo pri tem pomagali tudi na Sabotinu. Poleg tega organiziramo razna predavanja. Tudi v tujini. Enkrat na leto peljemo naše člane na ekskurzijo. Letos smo bili v Sarajevu, ker je bila obletnica atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Lani smo bili v Bratislavi. Tudi na Dunaju, v Budimpešti in v Pragi smo že bili. Nekateri naši člani, na primer Vasja Klavora, Vili Prinčič, Mitja Juren in Mitja Močnik pišejo knjige, nekateri imajo svoje zasebne muzeje, tako da smo kar aktivni.”

> Ste ob letošnji 100-letnici začetka prve svetovne vojne še posebej dejavni?

“Ta stoletnica se kar pozna, ker bi rada vsaka krajevna skupnost nekaj organizirala na to temo, pa se ne znajdejo najbolje na tem področju in nas prosijo za pomoč, tako da smo aktivni štirikrat bolj kot bi bili sicer.”

> Prihodnje leto sledi še 100-letnica začetka soške fronte. Pripravljate za to še kaj posebnega?

“Z našimi aktivnostmi bomo seveda nadaljevali. Med drugim načrtujemo postavitev dveh spomenikov. Enega vsem Slovencem, ki so se borili na soški fronti, pa doprsni kip generalu Borojeviču, tako da bo od stoletnice tukaj nekaj ostalo.”

> Leta 2016 bo sledila obletnica padca Gorice, leta 2017 stoletnica bitke za Škabrijel, leta 2018 pa okrogla obletnica zaključka prve svetovne vojne ...

“Goriški muzej načrtuje vsako leto eno razstavo. Jasno so nam dali vedeti, da računajo tudi na naše sodelovanje.”

> Se vam ne zdi, da bi lahko soško fronto bolj tržili tudi v turistične namene?

“Z ustanovitvijo Fundacije poti miru iz Kobarida se je kar veliko premaknilo. Za razliko od nas so oni profesionalci. Na Kobariškem to kar dobro funkcionira. Pričakujem, da se bo s širjenjem poti miru proti nam tudi tukaj kaj premaknilo. Imamo Sabotin, a Sabotin ni vse. Tu so še Vodice, Sveta gora, Prižnica pri Plavah, Škabrijel, kjer so potekali najhujši boji na soški fronti ...”

> Ljudi tudi vodite po poteh soške fronte. Kolikšno je povpraševanje po tem?

“Povpraševanje narašča. Dejansko imajo tisti, ki se obrnejo na nas, že približno idejo o tem, kam bi radi šli in kaj bi radi videli, ne vedo pa, kako do tja in kaj jih tam čaka. Posamezniki, ki pridejo, običajno raziskujejo družinske korenine; kje so se borili njihovi predniki. Nekateri imajo s seboj kakšen dnevnik oziroma slike. Navaden turistični vodnik ne more vedeti, kje je na primer kaverna št. 23. Mi to vemo in že večkrat smo ljudi pripeljati točno tja, kjer se je bojeval njihov sorodnik.”

> Je na terenu danes še mogoče dobiti kaj zanimivega ali pa zbiratelji danes bolj prisegate na sejme?

“Na prvem mestu so sejmi, res pa je, da se na terenu še vedno kaj najde. Povsod, kjer je potekala fronta. Novi zakon o kulturni dediščini sicer zelo omejuje načrtno iskanje na terenu z detektorji. Vsi vojaški predmeti, ki so bili pod vodo ali pod zemljo več kot 50 let, imajo status arheološke najdbe. Brez ustreznih dovoljenj teh ostalin ni več dovoljeno načrtno iskati. Pravilnik za pridobitev dovoljenja za iskanje je bil izdan sredi poletja in zdaj bodo na vrsti razna usposabljanja. Kmalu se bomo dobili s predstavniki ministrstva, da uskladimo, kako bodo potekala ta usposabljanja in kakšne bodo potem pravice in dolžnosti tistih, ki bodo ta usposabljanja opravili.”

NACE NOVAK