Avtohtonost v harmoniji z naravo

Vesela sem tudi zaradi dejstva, da ste še pridelovalci, ki znate ceniti in varovati avtohtone sorte posameznih vrst sadja. Ali morda veste, da je na Kozjanskem kar sto avtohtonih sort jabolk?! Na trgovskih policah pa jih je samo peščica ...

Pa je treba samo malo povprašati in pobrskati, da jih dobite. Avtohtonost je zelo pomembna in je v zadnjih desetih letih postala trend po vsej Evropi. Tisto, kar avtohtono zrase na nekem območju, je nanj zagotovo najbolj prilagojeno. In za ljudi tudi najbolj zdravo in primerno.

Vesela sem tudi, ker je minil čas, ko smo za vsako ceno, pravzaprav drugače - za višjo ceno in večji dobiček - hlastali za novimi hibridi, ki so dajali več. In pri tem pozabljali na našo kulturno dediščino. Vem, porečete, da vam je morda vseeno za kulturo in dediščino, če morate dati iz žepa dati več denarja. Tudi taka logika je razumljiva, a je pripeljala našo družbo v stanje, v kakršnem je danes. V stanje, ne v razmere, saj krizi ni videti konca.

Pa ne mislim na finančno krizo; iz nje bomo izšli, ko se bo krivulja kapitalistične logike obrnila navzgor, in za to ne bo zaslužen prav noben slovenski politik. Kriza je globlja. To je kriza vrednot, zavesti in duha. In sega nekaj desetletij nazaj, ko se je v družbi začelo načrtno rušiti vse, kar je bilo staro in našim dedom sveto.

Greh vsem na očeh

Morda bi to razvrednotenje lahko ponazorila s primerom. Mnogi so v tekanju za novim zamenjali lepo izrezljana domača lesena vhodna vrata, ki bi jih bilo treba obnoviti, za mnogo cenejša aluminijasta vrata kričeče barve, ki so jih “na prepustnice” vozili iz sosednje Italije. In so ta greh vsem na očeh razobesili na vhodu v staro kamnito kraško ali vipavsko domačijo!

Vprašanja strokovnjakinji za zdravo prehrano lahko zastavite po elektronski pošti sobota@primorske.si ali na telefonski številki 01/518-53-45 in 041/647-645. Marija Merljak je skupaj s hčerko Mojco Koman tudi avtorica knjižnih uspešnic Zdravje je naša odločitev, Zdrava prehrana je prava odločitev in Knjiga za zdravo življenje.

Zanimivo, da se je ob tem včasih vzdramilo in zdrznilo celo kakšno spomeniško varstvo. Da bi kmetijsko ministrstvo ali kakšna njegova služba reagirali na podobno ravnanje v poljedelstvu in sadjarstvu, pa še nisem slišala.

Prav tedaj so kmetje tudi začeli opuščati pašo goveda ali rejo prašičev in kokoši. Zamenjali so stare sorte koruze za “hibridni kukuruz”, porezali trse starih sort grozdja in zamenjali jabolka, hruške in drugo sadno drevje.

Redki so vse staro, avtohtono, ohranili. Pisala sem že o naših avtohtonih vinih, ki jih še negujejo in spoštujejo, o avtohtonih češnjah in marelicah. Vsaka rastlina postane močna, če raste tam, kjer ji je všeč. Avtohtonost je torej tudi sožitje z naravo, samo spoznati moramo to.

Naloga starejših je, da mladim rodovom prenesejo ljubezen do avtohtonih rastlin. Da jih naučijo, kako iz semen zraste nova rastlina in dozori zdrav plod, ki ga lahko zaužijemo. Pouk o tem bi se moral začeti pravzaprav že na predšolski stopnji in trajati vso osnovno šolo. Toda če hočemo izobraziti generacijo naših otrok, moramo najprej podučiti sebe o hranilni, biološki vrednosti hrane. Šele tedaj bomo znali ceniti lokalno in biološko neoporečno pridelano hrano, ki je sveže obrana in pripravljena.

Resnična hrana

Hrana nikakor niso samo kalorije, ki so jih dolžni zapisati proizvajalci lepo zapakiranih živilskih izdelkov, marveč je celota hranil, ki jih naše telo potrebuje ob točno določenem času. Vse to avtohtone rastline imajo, in to ob pravem času.

Vsebnost hranil je v hitro pridelanih poljščinah in vrtninah, zunaj prave sezone, na primer paradižnika sredi zime, precej nižja od vsebnosti hranil v sortah, ki dozorijo ob zanje najbolj primernem času in na prostem. Tega vam žal ne zapišejo in ne povedo. Po podatkih obsežne raziskave, ki je potekala med letoma 1963 in 1999 na univerzi v Wisconsinu pod okriljem ameriškega ministrstva za kmetijstvo, so se zaradi spremenjenega načina pridelave vsebnosti posameznih hranil v fižolu, brokoliju, korenju in paradižniku znižale od 33 do celo 66 odstotkov.

Tudi raziskave, ki so jih opravili na naši biotehniški fakulteti v Ljubljani, kažejo podobno sliko. Slovenija je namreč v zadnjih desetletjih postala razvita kmetijska država v negativnem pomenu besede.

Toda upanje obstaja. Čedalje več ljudi, domačih in tujih turistov, ki se ustavijo v gostilnah in restavracijah, zahteva domače jedi iz lokalnih pridelkov in lokalne prireje. Pa naj je to v Švici, Nemčiji, Italiji, Avstriji ali Sloveniji. Tisto, kar je tam zraslo, je najboljše, najbolj polnega okusa in najbolj izrazite arome. V alpskih deželah se je že dodobra uveljavil pojem “resnična hrana”. To je tista hrana, ki ima domovinsko pravico na nekem območju, ki je lokalna, avtohtona, pristna, sveža in v popolnem nasprotju s komercialnimi živili v velikih supermarketih. Nekoliko filozofsko rečeno taka hrana pooseblja aromo in okus dežele.

Ko sem bila še dijakinja, je mama včasih rekla, da ima vse, kar zraste doma, drugačen vonj in okus. Da so jabolka, hruške in slive, ki jih je burja premetavala v divjem plesu, najboljše sadje. Tudi če je pečeno v zavitku ali skuhano v kompotu in marmeladi. Tedaj je nisem razumela, a zdaj vem.

Recept za šolarje na počitnicah

Te dni so bučke v polnem dozorevanju. Naši mladi počitnikarji naj stopijo na vrt in si jih ogledajo, utržejo in doma takoj pripravijo. Predlagam, da si tokrat naredijo preproste počitniške bučkine polpete.

Za glavno jed ali malico za štiri osebe potrebujemo srednje veliko bučko, 4 jajca in toliko moke, da bo testo bolj gosto (4 do 5 žlic), malce soli in popra.

Najprej žvrkljamo jajca ter jim dodamo moko in na drobno naribano bučko. Zamešamo v maso, jo zajamemo z žlico in stresemo na segreto maščobo. Cvremo na obeh straneh do zlatorumene barve. Ponudimo s solato ali jogurtom.