“Avtoštop je kot šah - samo s pravimi potezami prideš na cilj”
“Kaj?! V samo desetih dneh je na štop obiskal kar 31 držav? Nemogoče!” se novemu štoparskemu rekordu, s katerim je Kanalec Miran Ipavec okronal svojo več kot tri desetletja dolgo štoparsko kariero, čudijo mnogi. Svetovni popotnik in nekdanji kanalski župan Miran Ipavec pa z nasmehom zavrača pomisleke nejevernežev. “Vse je dokumentirano. Fotografije sem sproti objavljal na facebooku, v vsaki državi pa sem tudi kupil nekaj, tako da imam račune za dokaz.”
V desetih dneh je z dvignjenim palcem prepotoval od Finske do Grčije, se od tam podal proti zahodu do Belgije in po 7450 preštopanih kilometrih svojo avanturo sklenil na Švedskem.
Tudi s konjsko vprego
Iz Helsinkov ga je pot prvi dan vodila skozi tri baltske države - Estonijo, Latvijo in Litvo. Drugi dan je čez Poljsko, Slovaško in Madžarsko pripotoval v Romunijo, skočil na hitro čez mejo še v Ukrajino in se naslednji dan prek Romunije spustil vse do juga Srbije. Četrti dan je najprej obiskal Bolgarijo, nato vstopil v Makedonijo, od tam skočil še do Grčije in uspešno prištopal do Kosova. Peti dan je potoval po Albaniji, šesti dan pa je že skoraj obupal v Črni gori, ki se je izkazala za štoparjem najmanj naklonjeno državo. “Za manj kot 200 kilometrov sem potreboval kar 25 ur,” še danes ne more verjeti. Sedmi dan je po tehtnem premisleku pot proti Slovenji nadaljeval vzdolž hrvaške obale, vmes obiskal še Bosno in Hercegovino in štopanje zaključil v Sloveniji. Osmi dan je na svoj štoparski zemljevid najprej dodal še Italijo, po povratku čez mejo pa jo je prek Ljubljane ubral do Avstrije. Na hitro je obiskal še Češko, se vrnil do Salzburga, skočil še do Nemčije in nadaljeval pot skozi Avstrijo do Lichtensteina. Predzadnji dan je skozi Švico, Francijo in Luksemburg prišel do Belgije, zadnji dan pa iz Bruslja prek Nizozemske in Danske do Švedske.
Skozi teh 31 držav se je Miran Ipavec popeljal s kar 88 različnimi vozili. No, konjske vprege tokrat ni “uštopal”, kot se mu je primerilo med treningom v začetku marca. Ja, prav ste prebrali, treningom. Dober mesec pred začetkom podviga se je namreč odločil, da malo “potipa teren” za štopanje po Črni gori, Albaniji in Kosovu. Vmes je skočil še do Banskega v Bolgariji, ki je gostilo svetovni pokal v ženskem smučanju, da bi navijal za Tino Maze. In še dobro, da je šel na pot, pravi, saj je bil zato pripravljen na celodnevno štoparsko blokado v Črni gori. Da mu je uspelo celo preseči, kar si je ob začetku svoje štoparske avanture zadal - v desetih dneh obiskati 30 držav -, se lahko zahvali zlasti poljskim in romunskim voznikom, ki so mu na poti največkrat ustavili. “Sploh o Romunih imajo ljudje zelo slabo mnenje, sam pa imam z njimi zelo dobre izkušnje,” pravi.
Če k že omenjenim 7450 kilometrom dodamo še 4150, kolikor jih je - prav tako na štop, se razume - naredil od doma do Helsinkov, kjer je začel svoj štoparski podvig, in nazaj do Kanala, pridemo do številke 11.600. Toliko kilometrov je Ipavec preštopal v vsega 17 dneh. Marsikateri voznik jih niti v vsem letu ne prevozi toliko.
Športni avtoštop
Ipavčev štoparski rekord močno odmeva po raznih štoparskih forumih. “Večina komentarjev je pozitivnih, so pa seveda tudi negativni,” priznava. “Nekateri pravijo, da si med takšnim štopanjem, ko želiš v določenem času obiskati čimveč držav, sploh ne utegneš ogledati dežele, po kateri potuješ.” A glede na to, da ima za sabo že 339.850 preštopanih kilometrov in da je države, skozi katere je tokrat potoval, obiskal že neštetokrat, se Ipavec na takšne pripombe ne ozira kaj dosti. “Pa kaj naj si jaz - razen če gre za kakšen zanimiv dogodek - novega ogledam, na primer, na Nizozemskem? Tam sem bil že vsaj stokrat,” se zasmeje Ipavec, ki je nov izziv povsem naključno našel v športnem oziroma tekmovalnem avtoštopu.
Rusi in Latvijci ga prakticirajo že skoraj dve desetletji, drugod po Evropi pa še ni tako uveljavljen. Tudi Ipavec ga doslej ni poznal, pravi. Pri lovljenju tokratnega rekorda ga je bolj kot tekmovanje zanimalo, kje so meje avtoštopa.
“Veste, avtoštop je kot šah - samo s pravimi potezami prideš do želenega cilja. Nemalokrat se na poti znajdeš v situaciji, ko moraš uporabiti vse svoje znanje in izkušnje, da se rešiš. Ni prijetno, ko sredi noči ostaneš sredi ničesar, v daljavi pa zagledaš dva žarometa, ki se ti bližata, ti pa ne veš, ali prihaja avto, poln nun ali teroristov,” slikovito ponazori neprijetne štoparske razmere.
Tokratno “partijo šaha” je odigral brez večjih štoparskih napak. “Če izvzamem Črno goro, sem tokrat imel res srečo,” je zadovoljen. Veliko je k temu pripomoglo tudi znanje tujih jezikov - Ipavec jih tekoče govori sedem, in sicer italijansko, angleško, francosko, špansko, nemško, nizozemsko in srbsko oziroma hrvaško -, ter zavedanje, da je včasih potrebno narediti nekaj korakov nazaj, da bi lahko nadaljeval pot naprej. Kot denimo ob vrnitvi proti domu: “Ker sem vedel, da bom po izkrcanju na Danskem težko dobil štop, saj avtomobili tam kar drvijo mimo, sem se raje vrnil s trajektom ponovno na Švedsko in si nato že med plovbo zagotovil prevoz prek Danske do Nizozemske.”
Zaradi naglušnega šoferja ostal brez glasu
Brez takšnih in drugačnih dogodivščin pa niti tokrat ni šlo. Že na Poljskem ga je presenetil sneg, vreme pa mu je dodobra ponagajalo tudi v Albaniji in na Kosovu. “Na Poljskem je bilo zelo mrzlo, zato sem se prehladil. Čez dva dneva sem prisedel v tovornjak k nekemu makedonskemu šoferju, ki je bil precej naglušen, zato sem moral vso pot od Niša do makedonske meje kričati, če sem se želel pogovarjati z njim. No, na koncu sem izgubil glas. Po Makedoniji, v Grčiji in Bolgariji, sem bil bolj ali manj tiho. Neki kosovski šofer se mi je ponudil, da me pelje v lekarno, da si kupim zdravila,” ganjeno pove Ipavec, navdušen nad gostoljubnostjo prebivalcev Kosova. “Manj ko ljudje imajo, bolj so prijazni,” ugotavlja.
Pet evrov na državo
Tudi sam ni imel dosti. “V žepu sem imel vsega 215 evrov. Računal sem porabiti po pet evrov na državo, nekaj denarja pa sem imel s sabo za rezervo,” pojasni. “Pa saj niti nisem potreboval dosti denarja: spal sem tako ali tako bolj malo, in sicer po bencinskih črpalkah in tovornjakih, saj mi sicer sploh ne bi uspelo postaviti rekorda, jedel pa tudi nisem bogvekaj. V desetih dneh sem izgubil dva kilograma.” A se ne pritožuje: “Nihče me ni silil v to avanturo. To je bila povsem moja odločitev.” Zaenkrat je z rekordi opravil, pravi. “Če pa bom izvedel, da je kdo v desetih dneh preštopal 32 držav, grem pa takoj spet v akcijo,” napoveduje.
PETRA VIDRIH
