Babuške z motivi nogometašev
Ob pogledu na ulice Prage in drugih mest Češke republike nenadoma izginejo vsi predsodki, ki se navezujejo na stanje v državah nekdanjega vzhodnega bloka. Čehi so v Evropsko unijo skupaj s Slovenijo stopili 1. maja 2004. Kljub temu še danes nimajo skupne evropske valute; ostajajo pri svoji češki kroni.
Tudi temu se lahko zahvalijo, da se težave evrskega območja ter svetovne krize Češke ne dotaknejo s takšno ostrino kot nekaterih drugih držav.
Češka je že v nekdanji skupni Avstro-Ogrski veljala za enega njenih najbolj razvitih delov. V drugi svetovni vojni so jo najprej opustošili Nemci, sledilo je sovjetsko zatiranje. Vse to prebivalci čutijo še danes. Ob omembi Rusov se jim koža kar naježi, čeprav se v trgovinicah širokoustijo najrazličnejši motivi babušk, tipičnega ruskega spominka.
Iščejo izobražen kader
Velik gospodarski napredek je viden že med vožnjo po edini državni avtocesti, ki južni del države prek Brna povezuje s Prago. Veliki logistični centri svetovnih multinacionalk zapolnjujejo dolge kilometre nekoč kmetijske in gozdnate pokrajine. S streh poslovnih stavb v modernem, steklenem arhitekturnem slogu se bohotijo veliki svetleči napisi.
Češka z velikimi koraki stopa ob bok najbolj razvitim gospodarstvom, čeprav je splošen standard še vedno nekaj nižji kot pri nas. Povprečna plača znaša približno 820 evrov, za približno petino manj kot v Sloveniji. Učitelji zaradi mesečnih prihodkov le približno 700 evrov pogosto stavkajo, zdravniki ne zaslužijo več kot poldrugi tisočak evrov.
Kljub ne prav velikim prejemkom je glavna značilnost današnje češke družbe nizka stopnja brezposelnosti. Podatki sicer kažejo, da je brezposelnost približno sedemodstotna, toda neuradno naj bi zaposlitev imeli skoraj vsi. To predstavlja bistveno razliko z najrazvitejšimi zahodnimi gospodarstvi. V Pragi s skoraj dvema milijonoma prebivalcev celo trpijo zaradi pomanjkanja visoko izobražene delovne sile.
Sončni kolektorji namesto poljščin
Podeželje kaže simpatično podobo. Stanovanjske hiše so precej manjše kot pri nas, običajno pritlične. Na nekdanje življenje za železno zaveso spominjajo zgolj siva pročelja hišic.
Čehi so pričeli množično graditi tovrstne stavbe v 70. letih prejšnjega stoletja, ko zaradi tedanjega strogega sovjetskega režima niso smeli zapustiti države. Z nekajdnevnim oddihom na podeželju so si pričarali vsaj delček počitniškega vzdušja. Danes se ob vaseh namesto kmetijskih površin širijo plantaže s sončnimi kolektorji. Pridobivanje zelene električne energije je postalo zelo dobičkonosna dejavnost.
Pogled na polja s številnimi kolektorji je za obiskovalce skrajno nenavaden. Še pred časom so tam gojili pšenico, krompir in sladkorno peso, svoje glavne pridelke.
Pivo je zakon
V skladu s prihodki so tudi cene živil precej nižje kot pri nas. Čehi z velikim ponosom razlagajo o svojem pivu in ga zelo radi pijejo. V številnih pivovarnah ga varijo že od 13. stoletja.
Pollitrski vrček je v centru prestolnice moč dobiti za zgolj 1,20 evra, na obrobju mesta je cena še nižja. Tradicionalno kosilo z zelenjavno juho, glavno jedjo z zabeljenimi cmoki in mesnim golažem ter jabolčnim zavitkom je vredno približno sedem evrov. Še precej cenejša je hitra hrana na mestnih ulicah. Značilni so kioski s hrenovkami in klobasami. Da ne govorimo o krompirju, do katerega imajo Čehi poseben odnos.
Pod zaščito Unesca
Pomemben del prihodkov je turizem. Češka se ponaša s številnimi gradovi; zaščito Unesca si je od leta 1992 do danes izborila za kar dvanajst zgodovinskih krajev. Glavnina turistične ponudbe je v Pragi. Mesto obišče že več kot pet milijonov turistov na leto, kar ga uvršča na šesto mesto med najbolj obiskanimi evropskimi metropolami.
Samo v zadnjem desetletju se je število turistov s treh milijonov v letu 2001 povečalo za dve tretjini. Mestni grad Hradčany je s svojim delom v prestižni vlogi državnega arhitekta zaznamoval tudi Slovenec Jože Plečnik.
Vstop v grajsko območje, ki zajema tako državna poslopja kot katedralo sv. Vida, noč in dan stražita dva vojščaka narodne garde. “To je simbol naše državnosti. Straža je tu zadnji dve desetletji, prej je ni bilo,” pove domačin, ki, tako kot turisti, lahko menjavo straže spremlja vsako uro. Pri opoldanski ceremoniji ponudijo predstavo z godbo na pihala in skoraj petdesetimi možmi garde. Za vsakega obiskovalca nepozaben dogodek.
Marionete in babuške
Čehi prodajajo vse, kar lahko. Že omenjene babuške so preoblekli tudi v nogometaše. Najbolj iskani spominek so marionete oziroma lutke na vrvicah. Priljubljeni so tudi junaki otroških risank, precej je zlatarn z izdelki iz jantarja.
Če so se še pred desetletjem po cestah Češke vozili avtomobili nekdanjih držav vzhodnega bloka, je danes pogled na vozni park povsem drugačen.
Globalizacija je tudi v tem pogledu narodu literarnega junaka vojaka Švejka ponovno odprla dolga desetletja zaprto pot na zahod.
PETER MARAŽ
