Bistr'ški pirhi celo v Afriki
Posebne pirhe, ki jih krasijo motivi iz živalskega in rastlinskega sveta ali pa v smiselno celoto vpete luknjice, je začel izdelovati po naključju. “Za otroka, ki je moral pirh prinesti k verouku. Pa sem si rekel - zakaj bi naredil običajen pirh, če lahko naredimo nekaj posebnega,” razkrije začetke svojega ustvarjanja Robert Jenko s Topolca, ki poleg mnogih drugih reči že več kot 15 let iz jajčnih lupin ustvarja pravcate posebnosti.
TOPOLC> Ko je Robert Jenko tistega leta k žegnu nesel košaro svojih praskanih in luknjanih pirhov, je nastal pravi bum. Tedaj je Jenko, ki je sicer zaposlen v bistriški Glasbeni šoli, ima pa dar risanja in veselje do likovnega ustvarjanja, pomislil, da bi se lahko še naprej ukvarjal z izdelovanjem pirhov.
Najprej so pod njegovimi prsti nastajali tradicionalni brkinski pirhi - takšni z beljakom in rumenjakom. Da pa ne bi postali klopotci in čez čas začeli oddajati nič kaj prijetne vonjave, jih je treba pravilno posušiti, da se beljak stisne. “Mnogi ljudje tega niso počeli, zato mi je žena dala idejo, naj jih, preden začnem z njimi ustvarjati, izpiham,” pravi Robert Jenko, ki svoje pirhe zato imenuje moderni brkinski ali bistriški pirhi.
Za ustvarjanje luknjičastih in praskanih pirhov je treba veliko truda in jeklenih živcev. Drsanja jajčne lupine, iz katere nastajajo motivi živali in rastlin, se Jenko loteva kar z olfa nožem, luknjice pa vrta s svedri za vrtanje zob, ki jih je sicer mogoče najti le še v zobni ambulanti. Postopek ustvarjanja pirha poteka v tem vrstnem redu: najprej drsanje, nato vrtanje luknjic. Svedre je treba pogosto menjati, saj se zaradi jajčne lupine, ki vsebuje veliko apnenca, hitro uničijo.
In koliko krhkih jajčnih lupin se je ob poslu, ki zahteva veliko natančnosti in potrpljenja, že zdrobilo. “Od začetka manj kot sedaj, saj pri ustvarjanju nisem tako kompliciral,” nekoliko v šali pove Jenko in doda, da se pri tovrstnem početju najbolje obnesejo nojeva jajca. Te je laže dobiti kot pred leti, saj danes lastniki nojev preverijo, katera jajca so oplojena, neoplojena pa brez težav odstopijo. Vendar so glavno ustvarjalno platno Roberta Jenka še vedno najpogosteje kokošja, račja in gosja jajca.
Ustvarjanje enega pirha zahteva od pet pa tudi do 50 ur dela, odvisno od velikosti in motiva. “Zgodilo sem mi je, da sem se tudi že 15 ur ukvarjal s pirhom, pa se mi je, ker sem sveder obrnil samo malo postrani, zdrobil,” izkušnje ustvarjanja opisuje Jenko.
Ker so pirhi bolj sezonska zadeva, gredo - razumljivo - bolje v promet o veliki noči. Veliko jih Jenko ustvari tudi za darila za različne naročnike, denimo za obletnice porok ali druge življenjske mejnike. Največkrat so to lovci, za katere izdela pirhe z lovsko motiviko. “Je pa žal tako, da ljudje takšnega darila ne znajo ceniti in da večkrat raje kupijo plišasto igračo kot pa spominek, ki je unikaten in ima neko vrednost,” pravi Jenko.
Če doma ne gredo v promet tako dobro, kot bi si želel, pa pirhi izpod rok Roberta Jenka potujejo po vsem svetu. Od Italije, Hrvaške, letos tudi do Beograda, do Švice in Avstralije. Celo do Afrike, kamor ga je nekoč odnesel bistriški lovec. Seveda je izbral takšnega z lovskim motivom.
Na leto sicer ustvari 20 do 30 pirhov. “Dokler ne začnejo boleti prsti, pa tudi vid ni več tak, kot je bil pred leti. Za delo potrebujem mir, zato najlažje ustvarjam zvečer,” pravi Jenko.
Za svoje delo je bil tudi že nagrajen. “V akciji Slovenskih novic sem osvojil drugo in naslednje leto še prvo mesto. Pirhe je ocenjeval Janez Bogataj, zato si zmago štejem v veliko čast,” še pojasni Jenko. Svoje umetnine je tudi večkrat razstavil. Letos so njegovi pirhi našli prostor tudi na velikonočni razstavi na Gornjem Zemonu.
TINA M. VALENČIČ
