Bleščice, čipke in svila iz časov, ki jih ni več

Muzejska stavba na grajskem griču, tik pred vstopom skozi prva težka lesena vrata, ki vodijo na star dovoz proti grajskemu dvorišču, je pravi svet v malem. Ob poti, ki je videla lep del naše zgodovine, saj so prve kamne nanjo položili že pred tisoč leti, v nekdanji rezidenci družin Tasso in Dornberg domujejo vojaki, ki so se borili na Soški fronti, najstarejši prebivalci Goriške, ki so za seboj pustili kamnite konice, bronasto orožje in glineno posodo, ter na stotine žensk. Nekaj duše, prefinjenosti, elegance, mladosti, upov in modrosti je v vsakem od tisočih volančkov in naborkov, ki jih hrani prvo nadstropje palače.

Goriški muzej mode, ki deluje v okviru tamkajšnjega pokrajinskega muzeja, so uradno odprli pred 15 leti, a se je zbirka oblek ter predmetov in naprav za njihovo izdelavo začela oblikovati že skoraj stoletje prej, saj je že eden prvih direktorjev muzeja Giovanni Cossar na začetku 20. stoletja Goričane vzpodbujal, naj prinašajo predmete, ki “dokazujejo ugled mesta in bodo ljudstvu privzgojili občutek za umetnost.” In v odgovoru na to plemenito prošnjo so v muzej prišli tudi prvi kosi svile.

Lepa srednja Evropa

Prelomno je bilo leto 1992, ko je muzej odkupil velikansko zbirko zgodovinskih srednjeevropskih oblek tržaške zbirateljice Marialete Verchi. Tako je znotraj ustanove raslo zanimanje za področje, vrstile so se priložnostne postavitve, ki so nazadnje vodile k oblikovanju stalne zbirke.

In letos k popolni prenovi, ki jo je omogočil evropski projekt Open museums in pod katero se je podpisala kuratorka Rafaella Sgubin, ki sta ji pomagali mednarodno priznani strokovnjakinji na področju zgodovine tekstila Roberta Orsi Landini in Thessy Schoenholzer. Postavitev je delo arhitekta Lorenza Greppija. Prenovljeni muzej se osredotoča na najbolj bleščeč in razkošen del prejšnjega in predprejšnjega stoletja ter obiskovalce v preteklost popelje s sodobnimi multimedijskimi prijemi. Med svilo in bleščicami tako zažarijo stare fotografske podobe Gorice, Trsta, Prage in Pariza ob koncu 19. in začetku 20. stoletja. In prizori iz filmov, ki iščejo duh norih dvajsetih in tridesetih.

Od sviloprejke do plesne dvorane

Pot skozi muzej, ki v svojem nazivu ne nosi le mode, ampak tudi uporabne umetnosti, se začne s svileno nitjo.

Grofiji Gorica in Gradiška ob Soči sta v 18. stoletju doživeli bliskovit gospodarski razcvet, zahvaljujoč proizvodnji svile. Milo sredozemsko podnebje je bilo kakor nalašč za gojenje murve ter posledično sviloprejk in po vsej grofiji so vznikale večje in manjše delavnice, najsodobnejša, opremljena s štirimi vodnimi kolesi je bila v Fari.

Proizvodnji svile, ki je gospodarsko in socialno zaznamovala mnoge vasi na Goriškem in v Furlaniji in o kateri v ljudskem izročilu še živijo spomin in zgodbe, je posvečen prvi del muzeja, ki na ogled postavlja tudi naslednjo, bolj sofisticirano fazo procesa: vpletanje svilenih niti v zapletene modne vzorce na blagu, bordurah in trakovih.

Muzejska pot obiskovalca pelje tudi skozi skrivnosti izdelovanja tradicionalnih čipk in predstavi tipično žensko nošo Goriškega območja. Goriška čipka, katere zgodba se začne v drugi polovici 17. stoletja, ko so v mesto prišle nune uršulinke iz Dunaja in Liegea, je tesno povezana s tradicijo znamenitih idrijskih čipk. Prve umetnine iz niti so iz tega mesta v Gorico prišle že leta 1696.

Od bazarja do trgovine

Potovalne skrinje, razstavljene v muzeju, nazorno prikazujejo, kako so različne vrste blaga preko Sredozemskega morja prihajale iz vseh koncev sveta.

Na steni so razstavljeni vzorci tekstilnih materialov, kar se morda na prvi pogled zdi vsakdanje in preprosto, a lahko, predvsem mlademu, obiskovalcu, vajenemu poliestra, elastana, goreteksa in drugih umetnih tkanin, odpre vrata v nov svet. Marsikdo bo pod prsti prvič začutil fino, nežno bombažno tkanino, brušeno svilo, taft, brokatno svilo ali brokat. Od potovalnih skrinj pot pelje k rekonstrukciji tradicionalne pozamenterije, kjer so v vitrinah z lesenimi okvirji na ogled trakovi, pentlje, obrobe, niti, ovratniki in manšete, stezniki, nogavice ter igle, pletilke, glavnički in sponke.

Majhni predmeti nas peljejo v tradicionalno meščansko hišo, kjer so bili v omari poleg torbic in čevljev tudi rokavice za gospo in gospoda ter seveda klobuki, ki iz vitrine v 21. stoletju pripovedujejo o časih, ko je bilo pokrivalo nepogrešljiv del primerne in elegantne oprave. O časih, ko so stroga pravila bontona narekovala slog v različnih okoljih, ob različnih priložnostih in delih dneva.

Portret dame

Vzdušje meščanskega salona v muzeju dopolnjuje zbirka keramične in steklene posode, vse izdelane na Goriškem in Tržaškem.

Del zbirke najstarejših oblek, izdelanih med letom 1890 in začetkom prve svetovne vojne, spremljajo portreti znanih in neznanih slikarskih mojstrov iz 18. in 19. stoletja, med njimi tudi dela najbolj znanega portretista v tem delu sveta, Josipa Tominca. Ob njih se v vitrinah blešči zlat nakit. Kar postavitvi daje še posebno vrednost in čar, je, da razstavljene broške, uhane, zapestnice in ogrlice vidimo naslikane na rokah, ušesih in vratovih portretirancev.

Vračanje časa

Obleke s konca predprejšnjega stoletja na najbolj neposreden način pričarajo okus po neki drugi Evropi. Mirni, zavezani tradicionalnim vrednotam, v marsičem nazadnjaški in hudo socialno nepravični, a tudi strpni, večkulturni in večjezični.

Evropi torej, ki jo je grobo presekala prva svetovna vojna in je za trenutek znova zažarela v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, s svilo, bleščicami, perjem, resicami in charlestonom, ter je potem dokončno izginila v krutem vrtincu druge vojne.

O tem, kako se je zgodovina vpletala v življenje evropske ženske in tudi med niti in trakove njenih oblek, govori zgodba o najnovejši prebivalki muzeja, Margaret Wittgenstein, poročeni Stonborough. Hčerki bogate avstroogrske družine industrialcev, ki je bila tako ugledna in pomembna, da je poročni portret svoje hčerke naročila slikarju Gustavu Klimmtu. Margaret se je poročila z bogatim Američanom in živela razkošno življenje med Parizom, Dunajem in New Yorkom ter nosila obleke, ki jih sedaj hrani goriški modni muzej.

Ampak zgodovina je zarezala v ples in Margaret je svojo ostro inteligenco in nadarjenost za organizacijo, ki ju je prej usmerila v opremljanje razkošnih stanovanj in prirejanje družabnih dogodkov, usmerila v večje in bolj boleče naloge. Po naročilu ameriškega predsednika Herberta Hooverja je koordinirala ameriško pomoč Avstriji. Na rešilno pot pred kruto usodo pa je pomagala na stotinam Židov. V Pariz je peljala tudi svojega zdravnika in dobrega prijatelja Sigmunda Freuda.

Njena zgodba utemeljuje staro resnico: v krizah ženske pokažejo svojo pravo moč. In tudi ko rešujejo svet, ni nepomembno, kako so oblečene. Za sodobne obiskovalke muzeja, spet potopljene v krizo konca nekega obdobja, to morda ne bo stara resnica, ampak novo spoznanje. VESNA HUMAR

Bogata obleka iz začetka 20. stoletja v tipičnem srednjeveškem slogu je okrašena s čipkami vrste leavers, bleščicami in biseriVesna Humar

Razkošna sinje modra obleka je bila najverjetneje izdelana na Tržaškem leta 1883Vesna Humar

Del muzeja poustvarja vzdušje stare pozamenterije z gumbi, trakovi, naborki in šivalnimi pripomočkiVesna Humar

Razkošni obleki iz zapuščine Margaret Stonborough Wittgenstein Vesna Humar

Muzej mode je prijeten uvod v sprehod po lepo urejenem grajskem gričuVesna Humar

Skrinje, ki ponazarjajo, kako je blago potovalo po celem svetu, krasijo del razstave, posvečen različnim materialom: od razkošne tanke svile do grobe volneVesna Humar

Ni razkošnih oblek brez očarljivih torbic Vesna Humar

Prihaja sezona zanje: obleki iz lahke in tanke bele bombažne tkanine in lana, izdelani v okolici Benetk ali Trsta med letoma 1905 in 1910 Vesna Humar

Obleka, podložena s tilom iz bombažnih in svilenih niti, ima v zvončastih rokavih pozlačene nitke. Prepletli so jih med letoma 1907 in 1910, v salonu Callot Soeurs v Parizu Vesna Humar

Obleko iz črne svile (levo) krasijo kristalčki v dveh barvah zelene, podobno kot obleka iz bež svile je bila izdelana med letoma 1925 in 1927 Vesna Humar