“Bodimo srečni brez vzroka!”
Že res, da se udeleženci Akademije sreče pod vodstvom francoskega guruja Raela v Strunjanu že ves teden učijo, kako biti srečen. Res pa je tudi, da so nekateri sosedje ob tem zelo nesrečni. Celo tako zelo, da so v četrtek dvignili alarm in medije obvestili, da se v turističnem naselju Salinera dogajajo neverjetne reči.
Od orgij do uživanja drog in pedofilije. Včeraj, na predvečer raeljanskega novega leta, pa naj bi duhovni vodja pred očmi svojih privržencev razdevičil eno od deklet. “Vse se dogaja v strogi tajnosti, ampak izve se marsikaj,” je zapisala soseda, ki je kasneje, ko so se z njo pogovorili organizatorji, priznala, da je širila dezinformacije.
Giovanni Ottaviani, državni uradnik iz Umbrije, se v Strunjanu počuti kot v raju. “Upam, da se prihodnje leto spet vrnemo,” pravi. “Nekateri ljudje nas zavračajo, drugi so radovedni. Ko nas bolje spoznajo, vidijo, da smo povsem miroljubni. Ne drogiramo se, ne kadimo, radi smo srečni in radi se ljubimo. Zakaj bi to koga motilo?” se sprašuje. “Res pa je, da so nekatera naša prepričanja revolucionarna in politično nekorektna,” priznava. “Svobodno izražamo svojo seksualnost in tudi druge spodbujamo, naj se otresejo občutkov krivde,” pove Giovanni. Da bi komunikacija med udeleženci hitreje stekla, si vsak lahko izbere zapestnico določene barve. “To je igra, ki nam pomaga, da jasno izrazimo svoje seksualne želje. Rdeča zapestnica pomeni, da smo odprti za nove izkušnje, zelena, da si želimo trajnejše zveze, bela, da želimo biti sami, vijolična, da smo biseksualci, in roza, da smo homoseksualci. Potem je tu še črna zapestnica, ki jo morajo obvezno nositi mladoletne osebe. Tudi na tem področju se strogo držimo zakonov.”
Najverjetneje jo je razburilo le to, kar je lahko videl vsak, ki se je te dni sprehodil mimo Salinere: da se namreč raeljanci zelo radi sončijo, kopajo in včasih tudi meditirajo - goli. Ker pa so za teden dni zakupili ves hotelski kompleks in nudistično plažo jasno označili, je vse v skladu z zakonom. Na zasebnem zemljišču se lahko vsak sprehaja gol, če se mu tako zahoče, zatrjuje Mladen Knez, domačin iz Strunjana, ki že 18 let vodi Raeljansko društvo Slovenije. Kot škof raeljanske religije je odgovoren za področje jugovzhodne Evrope. V Sloveniji je organiziral že osem poletnih akademij, tokrat pa se je okrog 500 raeljancev, v glavnem iz Evrope, pa tudi iz drugih celin, prvič zbralo v Strunjanu. “Zagotovo nas ne boste zalotili pri uživanju drog,” pravi Knez. “Tudi cigareti, kava in alkohol so v skupnosti prepovedani. Na praznovanju svojega novega leta pa 'razdevičimo' čisto navadno - torto.” Radovednež, ki kuka čez ograjo, naj si torej sam pripiše posledice. Kdor pa želi raeljance bolje spoznati, je nocoj ob 20.30 vabljen na zaključek Akademije sreče. Organizatorji so slovesnost - tudi zaradi neutemeljenih obtožb - odprli za javnost.
Elena Del Carlo, tajnica iz Toskane, se akademije udeležuje že trinajsto leto zapored. “To je popolnoma spremenilo moje življenje. Na bolje! Srečnejša sem in laže se soočam z vsakodnevnimi tegobami. Ne prepuščam se negativnim čustvom. Vsak problem ima rešitev, le najti jo moramo,” meni. Rael jo je naučil, da je njeno življenje umetnina, ki jo je treba polno užiti. “Svobodni smo, medsebojno se spoštujemo in ljubimo. Vsak zavestno ustvarja svoje umetniško delo.” Elena vsak dan meditira, kar ji pomaga obdržati ravnovesje. “Biti moramo v stiku sami s sabo, pa tudi z neskončnim, katerega del smo.”
Rael in njegovi privrženci so burnih odzivov javnosti vajeni. Reakcije pogosto izzovejo načrtno. Ena takih provokacij je bila ustanovitev podjetja Clonaid za kloniranje človeških zarodkov. Podjetje je kasneje prevzela Raelova tesna sodelavka, doktorica kemije Brigitte Boisselier, in 26. decembra 2002 svetovno javnost šokirala z objavo, da se je rodil prvi klonirani otrok na svetu. Dokazov ni nikoli predložila. Če k temu dodamo še sproščen odnos do golote in spolnosti ter Raelove karizmatične govore, v katerih duhovito in s sočnimi izrazi tolče po vsem, kar diši po avtoriteti - od boga, papeža, politikov, denarja, medijev in tajkunov - je jasno, zakaj se raeljanci po svetu ne sprehajajo neopaženo.
Izogibajte se resnih ljudi
Raelu je v Strunjanu strašno všeč. Tako zelo, da bi se želel tam nastaniti za stalno, če ga slučajno izženejo iz Japonske, kjer trenutno prebiva. Pri oblasteh, še posebej francoskih, zaradi svojih radikalnih stališč ni ravno priljubljen. Antipatija je obojestranska.
“Tako lepo je tukaj, toliko dreves - obožujem drevesa, kot bitja v meditacijo so -, pa plaža, morje in sami lepi, ljubeči ljudje. Pogrešal sem vas!” je svojim privržencem na torkovem dopoldanskem predavanju zaklical guru, se nagajivo nasmehnil in nadaljeval: “Vendar, predstavljajte si, da bi bilo na plaži tisoč depresivnih ljudi. Ali, še huje, tisoč Sarkozyjev. Potem vam prav nič ne bi pomagala vsa ta lepota. Politiki so najbolj nevarna rasa na planetu. Znebiti bi se jih morali, skupaj z vladami in zakoni!”
Glenn Carter, igralec iz londonskega West Enda, se je z Raelovimi nauki srečal leta 1998. “V neki predstavi sem igral Jezusa. Med odmorom sem skočil v knjigarno in naključno izbral knjigo. Navdušen sem bil, saj je Rael v njej postavljal vprašanja, za katere so mi že kot otroku zabičali, da jih ne smem postavljati. Še več, na vsa vprašanja je tudi smiselno odgovoril. Rael se ne izogne nobeni temi, o vsem odkrito spregovori. Prej nikoli nisem bil član kake skupine ali religije, raeljanstvo pa me je navdušilo s svojo odprtostjo. Nobenega skrivnega predala ni v naši hiši, ki ga ne bi smeli odpreti.” Sreča je naše naravno stanje, meni Carter. “V življenju pa si naberemo veliko prtljage. Na Akademiji sreče se učimo, kako odložimo ta bremena, da smo lahko spet srečni kot otroci.”
Pranje možganov zaželeno
Prvi Raelov namig za srečo je, da zanjo ne potrebujemo vzroka izven sebe. Ker pa se je nemogoče povsem ubraniti vpliva okolice, bodimo zelo pazljivi, s kom ali čim se obdajamo.
Politiki so v Raelovi okolici skrajno nezaželeni, tudi zato, ker so to po navadi resni ljudje. Takih bi se morali na daleč izogniti. Nasprotno pa so veseli obrazi in glasen krohot zaželeni v vsaki situaciji. “Ljudje radi rečejo, da se kdo neumno smeji. Ne moreš se neumno smejati! Samo resen človek je lahko neumen. Resno neumen,” se smeji Rael. Smeh in inteligenca hodita z roko v roki, je prepričan. Da pa obeh v današnji družbi kronično primanjkuje, oziroma še huje, da ju sistematično zatiramo, kažejo rezultati testov sposobnosti kreativnega oz. divergentnega mišljenja.
Kar 98 odstotkov otrok v vrtcu je doseglo rezultate na ravni genijev. Med osemletniki je bilo število malih genijev za polovico manjše, med petnajstletniki jih skoraj ni bilo več.
“To je noro!” se huduje Rael. “Dlje ko hodijo v šolo, bolj neumni so. Majhni otroci so naravno inteligentni. Zato so vseskozi srečni. Osemletniki pa so že žalostni. Spremeniti moramo izobraževalni sistem in otroke končno začeti učiti, kako biti srečen.”
Vukota Lekič iz Ankarana meni, da je raeljanstvo najbolj revolucionarna filozofija na svetu. “Posameznika spodbuja, da razmišlja s svojo glavo. Uči ga, kako naj bo odprt, srečen in vesel. To je povsem kaj drugega od politike in medijev, ki nas skušajo prepričati, kakšni bi morali biti in kako bi se morali obnašati,” razmišlja Lekič. Raeljanci so popolni ateisti. “Naša religija je znanost. Pri tem si religijo razlagamo kot nekaj, kar ponovno združuje in povezuje ljudi. Tak je tudi izvoren pomen besede 'relegare',” pojasnjuje. V življenju želi uživati vsak trenutek. “Da bi to dosegli, se moramo reprogramirati. Preveč smo obremenjeni s starimi vzorci. Če se obremenjuješ s tem, kaj o tebi mislijo drugi, ne moreš biti srečen,” meni Lekič.
Rael postreže z drugim namigom za srečo: ne tratite energije za prepričevanje prepričanih. “Vas sprašujejo, če ste člani sekte? Recite da! Ali res sledite guruju? Da! Vam guru pere možgane? Seveda! Vsakomur recite da! Bo vaša sekta res storila skupinski samomor? Prav kmalu! Danes sem se odločil, kako se bomo ubili. Vsi skupaj se bomo začeli neznansko krohotati. In ni vrag, da bodo tisti, ki so zdaj stari 60 let, čez 30 let zanesljivo umrli od smeha.”
Pranje možganov je, meni Rael, še kako zaželeno. Kaj pranje, temeljito in dolgotrajno čiščenje je potrebno, če se želimo znebiti vse navlake, ki se je tam nabrala z leti. “Začnite že danes! Jaz vam lahko pokažem le, kje sta krtača in detergent. Svoje podstrešje pa morate očistiti sami,” pravi guru.
Veronique Rhodet iz Kanade je v Sloveniji že tretjič. V provinci Quebec živi okrog 5000 raeljancev. Tam je deset let živel tudi Rael, preden se je preselil na Japonsko. “Raeljanka sem že 20 let. Zame to pomeni, da sem lahko taka, kot sem. Ne sledim nikomur, razen sama sebi. Svobodna sem in upam si biti drugačna. Negujem ženstvenost, lepoto in milino. Te svoje kvalitete delim z moškimi, svojo družino in prijatelji,” razlaga. “Raeljanci imamo isti cilj, iste vrednote, hkrati pa ima vsak svojo službo, svoje življenje. Če hočemo biti srečni, se moramo izraziti na svoj način in si hkrati prizadevati, da smo vsak dan boljša oseba.” Kot socialni delavki ji Raelovo učenje pomaga, da ne sodi drugih. “Ljudje so taki, kot so. Če zlorabljajo svoje otroke, so verjetno tudi z njimi v otroštvu grdo ravnali.”
Na Akademiji sreče učijo tudi senzualno meditacijo. Je senzualnost pomembna za srečo? “Zelo pomembna. Ampak ko rečem senzualnost, ljudje ponavadi slišijo seksualnost,” tarna Rael, ko nas zvečer skupaj s svojimi najožjimi sodelavci sprejme na enourni avdienci. “Senzualnost je užitek, ko pijemo dobro vodo, ko se dotaknemo lepe tkanine, ko jemo dišeče sadje, ko poslušamo čudovito glasbo. Senzualnost je vse, kar imajo ljudje po navadi za odvečno, nepotrebno. Recimo umetnost, za katero večina politikov in gospodarstvenikov meni, da je ne potrebujemo. Zanje so pomembni denar, nepremičnine, avtomobili ... Zame pa je bistvena poezija.”
Najpomembnejša lekcija: sreče ne gre enačiti z veseljem. Veselje pride in gre. Ko izgubimo vir zadovoljstva in užitka, ko nas zapusti partner ali zapravimo ves denar, smo žalostni.
Za srečo pa ne potrebujemo vzroka. Zanjo se moramo preprosto odločiti. “Odločimo se, da smo srečni. Ne, da želimo biti srečni. Če nekaj želimo, nismo nikoli srečni. Poskusite! Ta trenutek ustavite vse svoje misli, pozabite na preteklost, kajti preteklost je mrtva, opustite vsa pričakovanja v zvezi s prihodnostjo, ki se prav lahko ne bo nikoli zgodila. Samo tukaj in zdaj bodite in si recite, srečen sem. Tega vam ne more nihče vzeti,” nam prigovarja Rael. “Seveda je lepo imeti dober avto in lepega partnerja. Zakaj pa ne? Ampak za veselje, užitek. Če pa to potrebuješ za svojo samozavest, si v težavah,” še pripomni.
Rael pripoveduje, kako je doživel potres na Japonskem (na fotografiji desno Brigitte Boisselier). “Trije raeljanci smo stekli na vrt in se objeli čez rame. Prepričan sem bil, da se bo hiša podrla. Še v ribniku je nastal cunami, ribe so letele po zraku. Mi pa smo se režali kot nori. Za nekatere travmatično izkušnjo sem preživel neverjetno dobro. Odvisno, kako uporabljaš možgane.”
In še zadnji namig: srečo je treba deliti. “Srečni smo, ko pomagamo drugim, ko z njimi delimo ljubezen. Ne moremo misliti le nase in biti srečni. Nima smisla meditirati v votlini. Moderen menih sodi na ulico, med ljudi. Če se mu ljudje posmehujejo, tudi prav. Jih je vsaj pripravil do smeha,” razlaga guru in pri tem verjetno misli tudi nase.
Plačilo? Ljubezen!
Poleg politikov in izobraževalnih ustanov bi Rael nemudoma ukinil tudi denar. Ampak ljudje radi verjamejo, da prav guruji, kakršen je sam, svojim privržencem praznijo žepe. “To ne drži,” zatrjuje naš sogovornik. “Ničesar nimam in ničesar nočem imeti. Sreča ne pomeni imeti, sreča pomeni biti. Za svoje delo ne prejemam plačila. Moje edino plačilo je ljubezen.”
Prijavnica za Akademijo sreče potrjuje njegove navedbe. Za novince je program praktično zastonj, minimalno akontacijo jim vrnejo v obliki bona, ki ga zapravijo v raeljanski trgovini. Stalni udeleženci pa za tedenski program (brez stroškov nastanitve in hrane) plačajo od 110 do 170 evrov. Organizatorji zatrjujejo, da gre ta denar za kritje materialnih stroškov. Rael za vodenje akademije ne dobi plačila. Ima pa za svoje potrebe odprt poseben račun, kamor lahko njegovi privrženci donirajo denar, če tako želijo.
Da ne gre za zaprto sekto, potrjuje tudi dejstvo, da se akademije lahko udeleži vsak, tudi če ni član raeljanskega gibanja.
“Ko rečem senzualnost, ljudje ponavadi slišijo seksualnost.”
Proč z denarjem, torej, če želite biti srečni! “Denar je samo medij za širjenje strahu Vsi centri moči, verski, politični in gospodarski, širijo strah, žalost in nasilje,” opozarja Rael. “Ljudi strašijo, da bodo izgubili službo, da bo izbruhnila vojna. Prestrašene ljudi pa brez težav kontroliraš in izkoriščaš. Upam, da bo mlada generacija prenehala hoditi na volitve. Ta sistem je pokvarjen. Demokracija je farsa, to je vendar jasno. Adolf Hitler je bil izvoljen na demokratičnih volitvah. Vsi problemi, tudi okoljski, so plod demokracije.”
Rael predlaga, da se vrnemo k naravnim zakonom. “Mravlje nimajo vlade, policije, zakonov ali denarja. Vsaka mravlja dela za dobro vseh. Tako bi moralo delati tudi človeštvo. Pravijo, da je to utopija. Jaz pa pravim, da je današnja družba utopija. Sistem, ki ne deluje, družba, v kateri si mladi ljudje jemljejo življenje - to je utopija. Danes depresivne in jezne ljudi zapirajo v psihiatrične bolnišnice. Tja bi morali poslati tiste, ki se dobro počutijo na tem norem planetu. Mravlje pa kar dobro živijo, ker med sabo sodelujejo in se ne vojskujejo. Ste že kdaj srečali noro mravljo? Mar ta planet uničujejo prašiči ali osli? Zakaj pa imamo ljudje ječe in bolnišnice? V tej družbi je normalno biti bolan.”
Umreti od smeha
Je danes po svetu nevarno hoditi nasmejan? Konec koncev Rael zatrjuje, da je njegova edina želja osrečiti ljudi, pa so ga že večkrat poskušali ubiti. “Je nevarno, da,” se zamisli. “Ampak ko resnično želiš spremeniti svet na bolje, premagaš strah. Vsak mesec dobim kakšno pisemsko bombo. Tako je že 30 let, pa sem še vedno živ. Briga me! Ni me strah smrti, strah me je, da bi živel proti svoji naravi. Raje umrem svoboden, kot živim prestrašen,” vzklikne in se zamisli. “Predstavljajte si, da ste v letalu, visoko v zraku. Desno krilo odpade, nobene možnosti ni, da bi se rešili. Kaj boste storili?”
Rael začne kriliti z rokami in karikirati namišljene potnike v padajočem letalu. Eni se jočejo, drugi molijo k svojemu bogu, naj jih reši. “Ja, res, bog se bo spustil z nebes, jih zagrabil in prenesel na varno. Naj verjame, kdor more,” se smeji Francoz.
Kaj pa bi storil on? “To je vendar jasno: umrl bi od smeha. Še prej pa bi se slekel.” Raeljanci, zbrani okrog svojega guruja, veselo prikimavajo. Le nam ni vse čisto jasno. Bi nam prosim pojasnili, zakaj bi se najprej slekli, povprašamo Raela. “Zakaj neki?” vzklikne. “Da bi seksal s svojo partnerko, seveda! Še zadnji orgazem! Seks je lep. In moja želja je, da bi umrl med orgazmom!”
ALJA TASI
