Bog je postal človek, postanimo tudi mi ljudje

A brez skrbi, svetogorska pokora je sicer grenka, a prav nič neprijetna. Obiskovalcu je v posebno čast, ko mu bratje ponudijo v žganje namočena zelišča, ki jih ni mogoče kupiti, recept pa je že dolgo njihova skrbno varovana skrivnost.

“Kot predstojnik imam shranjen recept, ki se prenaša iz roda v rod. Zdaj zelišča nabirajo pater Pavel, pater Mihael in brat Ambrož, prej je to počel pater Bernard, začel pa je pater Martin. Svetogorske pokore ne prodajamo, morda jo komu podarimo, zagotovo pa jo ponudimo obiskovalcu našega samostana. Gre za nekakšen protokol,” pojasni pater Bogdan Knavs.

Na Sveto Goro je prišel avgusta lani, ne z lahkim srcem. Težko je namreč pustil župnijo v Šiški v Ljubljani, kjer je deloval 12 let. Vodil je birmanske skupine, prvoobhajance, ministrante, zakonske skupine in pastoralo gluhih in naglušnih, kar je pomenilo veliko osebnih stikov. Bal se je, da bo to na Sveti Gori pogrešal.

“Ampak obljubil sem pokorščino,” pravi pater Bogdan. “Ko sem bil leta 2000 posvečen v duhovnika in sem ležal pred oltarjem, sem prosil Boga, da bom sprejel vse, kar mi je namenjeno, da bom živel pošteno in izpolnjeval svoje dolžnosti. Zelo težko mi je bilo oditi, ampak, če sem iskren, je sprememba tudi dobrodošla.”

Če ne bo umrl, bo pa prizadet

Če ne zaradi drugega, je na Sveto Goro prišel z veseljem, ker gre za Marijino svetišče. Marija mu je blizu kot mama, na katero je bil vedno zelo navezan. Doma je na Gorenjskem, v Mošnjah, le tri kilometre stran od Marijinega svetišča na Brezjah. “Čeprav je na Brezje precej lažje priti kot na Sveto Goro,” pripomni pater Bogdan in doda, da ga po človeški logiki pravzaprav ne bi smelo biti na tem svetu. “Moja mama je imela negativni RH-faktor, kar se ni skladalo z očetovo krvjo. Danes to ni več tako velik problem, v mojem primeru pa je zdravnik napovedal, da bom zagotovo umrl, če pa bom preživel, bom v najboljšem primeru samo prizadet.”

Od tod navezanost na Marijo, h kateri sta za njegovo preživetje molila starša. Sam se še danes rad ustavi v cerkvi na Brezjah, še najraje takrat, ko v njej ni veliko ljudi, da gre lahko v miru po kolenih okrog njenega oltarja. In če je včasih Mariji zdrdral dolg seznam zahval in prošenj, se je z leti naučil, da je ne prosi več za konkretne reči. “Rečem ji samo, Marija, hvala za vse, kar si storila, spremljaj me še naprej. Če je božja volja, če misliš, da je prav, boš že sama vedela, kaj storiti,” pripoveduje o lekciji prepuščanja in pripomni: “Še kako se zavedam, da ni vse odvisno od mene. Kljub temu da sem včasih tudi domišljav, se vedno bolj zavedam, da je Bog tisti, ki usmerja moje življenje, jaz sem samo njegovo orodje.”

Kljub slabim napovedim je na svet prijokal leta 1973 v Mariboru, saj so bili v tamkajšnji bolnišnici takrat najbolj usposobljeni za njegov primer. Kri so mu zamenjali dvakrat že v Mariboru in potem še enkrat na Jesenicah. Bil je bolehen otrok in še danes se pozimi težko sprehodi po mrzli svetogorski cerkvi, ne da bi staknil prehlad. Zato pa toliko bolj ceni življenje. “Morda sem res malce čuden, ampak bistveno manj, kot je napovedal zdravnik. Kaj hočemo, vsak je pač čuden po svoje,” se smeji pater Bogdan. “Preživel sem, in tudi Bog kakšno dobro stvar po meni naredi. Kljub temu da veliko stvari ne veš in ne znaš, nekaj vseeno zmoreš in z božjo pomočjo narediš.”

Skupaj pri molitvi in mizi

Da bo postal duhovnik, mu je bilo položeno že v zibelko. “Naša hiša v Mošnjah se skoraj drži župnišča. Ime sem dobil po duhovniku, patru Bogdanu Marklju, ki je umrl dve leti pred mojim rojstvom. Med drugo svetovno vojno je pater Bogdan nadomeščal župnika v Loškem Potoku, po vojni pa je vzel mojega očeta s seboj na Brezje. 13 otrok je bilo pri očetovi hiši in velika revščina. Oče se je zaposlil v Elanu v Begunjah, kjer je tudi spoznal mojo mamo,” pripoveduje.

O svojih starših govori z velikim spoštovanjem. Oče mu je umrl pred letom dni. “Vemo, da skoraj na vsaki zapuščinski razpravi pride do prepirov, ampak največja dediščina, ki jo starši dajo otroku, je, da zanj molijo in se žrtvujejo. To so milosti, iz katerih črpamo življenjsko moč,” meni pater Bogdan. Spominja se, kako je na večer, preden je oče umrl, pokleknil ob njegovi postelji in molil rožni venec. “Moja starša sta vsak večer molila rožni venec, kljub temu, da sta bila pokonci že od pol petih zjutraj. Prepričan sem, da vsak človek prejme tisto, kar si je zaslužil. Še danes velikokrat, ko sem zvečer utrujen in moram priti še do doma, prosim očeta, naj malo popazi name. In vsako jutro najprej zanj zmolim Zdravo Marijo in se zahvalim, da je živel skoraj 79 let. Predvsem pa, da imam res lepe spomine na otroštvo in mladost.”

Za frančiškanski red se je odločil, ker si težko predstavlja, da bi živel sam in ne v skupnosti. “Frančiškani živimo v bratstvu, ob skupni molitvi in skupni mizi. Smo kot družina in si med seboj pomagamo. Zdi se mi, da vsak človek potrebuje družino, skupnost.”

Kraj milosti in posebne energije

Sveti Frančišek je bil preprost mož, ki je imel rad ljudi in naravo, nadaljuje pater Bogdan. “Tudi jaz poskušam imeti rad, spoštovati vsakega človeka. Tudi tistega, ki ne misli tako kot jaz, ki ne veruje. To je še najmanj pomembno. Vsak človek ima srce, in to je edino, kar šteje.”

V samostanu na Sveti Gori je trenutno sedem bratov, tudi en novinec. Vsi, razen enega, so duhovniki, ki mašujejo in spovedujejo. Pater Bogdan je kot gvardijan odgovoren za skupnost. Je tudi rektor bazilike in skrbi za romarje in bogoslužje. Na Sveti Gori delujeta tudi mladinski center TAU in Družinski center, v katerem pomagajo posameznikom, parom in družinam v krizi. Njihova velika želja je obnovitev romarskega doma. “Cerkev živi od darov uboge vdove, od tistih, ki imajo malo, pa si še kaj odtegnejo,” pater Bogdan slikovito opiše stiske s pridobivanjem denarja za obnovo. Sveta Gora veliko ljudem pomeni oazo miru, kjer si spočijejo dušo in naberejo novih moči. “Marsikdo prosi, da bi lahko tukaj prespal, ostal nekaj dni. Vidim, kako je ljudem ta kraj res svet. To je kraj milosti, mnogi tu začutijo posebno energijo,” opaža pater Bogdan, ki rad vidi, da se pri njih vsak počuti sprejetega. Vendar je v samostanu še za brate premalo prostora, kaj šele za obiskovalce. Zato nujno potrebujejo romarski dom.

Blagoslovljeni hokejisti

Strah, da bo patru Bogdanu na Sveti Gori dolgčas, se je hitro razblinil. Odprt in vesel, kot je, se je vključil v mnoge dejavnosti, tudi v lokalni skupnosti. Sodeloval je na tradicionalnem športnem srečanju Za mladost brez drog, kjer je okrepil novinarsko nogometno ekipo. Čeprav sam skromno ceni svoje nogometno znanje, ga njegovi soigralci hvalijo. Zdaj nogomet igra v pretežno policijski ekipi. “Na Primorskem je lepo, ker so ljudje veseli in odprti. Čutim, da so me sprejeli. Kolegi iz nogometne ekipe so nam neko soboto celo pomagali pospraviti samostansko podstrešje. Ne delimo se po tem, kdo je veren in kdo ne. Naj govori srce!”

Njegova prva športna ljubezen pa je hokej. Kot Gorenjec seveda navija za Jesenice, a tudi za Olimpijo, če ta ne igra z Jesenicami. Hokejsko moštvo Jesenic je oktobra lani gostil tudi na Sveti Gori. Po obvezni “pokori” je sledil blagoslov, a kaj, ko je ta ekipa zdaj na zadnjem mestu ligaške lestvice. Pater reklamacij ne sprejema. “Bog deluje, ampak če sami ne damo vse od sebe, nam tudi Bog ne more pomagati,” je prepričan.

Resnični pomen božiča

Za konec spregovoriva še o božiču, kar je bil pravzaprav razlog, da sem se v tem času odpravila na Sveto Goro. V baziliki so - kot vsako leto - na ogled čudovite jaslice, prav tako bodo v Frančiškovi dvorani vse do svetih treh kraljev razstavljene jaslice več kot 60 ustvarjalcev iz Italije in Slovenije.

Tudi pater, tako kot mnogi, zmajuje z glavo nad dejstvom, da je praznovanje božiča vse bolj v znamenju potrošništva. “Menim, da se ljudje podcenjujemo in da smo se pustili zapeljati potrošništvu in materializmu. Spominjam se, s kakšno radostjo smo otroci včasih pričakovali Miklavževa darila. Nekoč sem dobil gasilski avto na vodenje. Kakšno veselje! Tik pred božičem smo začeli postavljati jaslice in božično jelko, po polnočnici smo šli ob pol dveh spat, zjutraj pa v šolo. Hišo smo na sveti večer pokropili z blagoslovljeno vodo, jo pokadili in zmolili rožni venec.”

A tega je že dolgo. Zdaj se predpraznična norija začne že novembra; govorimo o veselem decembru. “Ne vem, kaj naj bi to pravzaprav pomenilo,” pravi pater Bogdan. “Nekdo, ki ima razdrto družino, ki je izgubil zaposlitev, je ta čas v še večji stiski. Največ samomorov, največ težav je ravno decembra. Po televiziji gledamo, kakšno idilo naj bi živeli, veliko ljudi pa je osamljenih, brez denarja in koga, ki bi jih objel in jim voščil.”

Bratje v samostanu božične jelke še niso okrasili; to bodo storili na sveti večer. Temu bodo sledili slovesna večerja, molitev in petje božičnih pesmi. Nato bodo pokropili hišo in se pripravili na polnočnico.

O božiču pater Bogdan pravi: “Bog se je učlovečil, postal je človek. S tem se je približal vsem ljudem, tudi neverujočim. Otroka se vsak veseli, saj v družino prinese veselje in radost. Bog je postal človek, postanimo tudi mi ljudje. Ljudje z veliko začetnico, ki bomo znali izgovoriti besede pozornosti, spoštovanja in ljubezni. Da bomo obiskali človeka, ki je osamljen, in ga stisnili k sebi, ko bo potreboval našo pomoč in podporo. In da bomo, ne nazadnje, pomagali tistim, ki nimajo sredstev za preživljanje.”

Takrat se rodijo jaslice v vsakem človeku, poudarja pater Bogdan, takrat se v srcu prižge lučka. In to je resnični pomen božiča.

ALJA TASI

V baziliki so - kot vsako leto - na ogled čudovite jaslice, prav tako so v Frančiškovi dvorani vse do 8. januarja razstavljene jaslice več kot 60 ustvarjalcev iz Italije in SlovenijeErvin Čurlič

Pater Bogdan pred svetogorskim oltarjem. “To je kraj milosti, mnogi tu začutijo posebno energijo,” pravi.Ervin Čurlič