Bogati smo, ko si imamo kaj povedati

Z Ljobo Jenče smo se pogovarjali v Gorjanskem, rojstnem kraju zbiralca narodnega blaga Karla Štreklja, kjer so kot enega od dogodkov v počastitev stote obletnice njegove smrti organizirali delavnico umetnosti pripovedovanja. Jenčetova, ki je delavnico vodila, pravi, da jo je zaznamovalo dejstvo, da prihaja iz okolice presihajočega Cerkniškega jezera. Po izobrazbi je ekonomistka. Zaposlila se je v turizmu in službo kmalu opustila. “Turizem izkorišča naravo in ji ne zna vračati. Ni se še razvila oblika turizma, ki ne bi delala škode. Tudi ob Cerkniškem jezeru naj bi razvijali turizem, a preden ljudje ponudijo jezero turistom, morajo spoznati svoje izročilo. Cerknica ne ve, kaj ima,” Jenčetova pojasni svoj odhod iz gospodarstva.

Prepričana je, da je jezero in ljudsko izročilo potrebno zaščititi. S slovenskim ljudskim izročilom se je pričela ukvarjati, ker ga je, tako pove sama, pogrešala. Opaža pa, da se je zanimanje zanj povečalo v letih po osamosvojitvi. “Takrat smo se morali vprašati, kdo smo. Odgovor smo morali poiskati v lastnem spominu. Od takrat dalje kot narod iščemo še nekaj drugega, tisto, čemur danes rečemo ljudsko. V resnici pa so to drobne specifike, ki se razlikujejo od pokrajine do pokrajine, od vasi do vasi,” pravi Ljoba Jenče.