Bojan Tokić: Od begunca do šampiona
Novogoričan Bojan Tokić je primorski športni junak, saj je osvojil prvo slovensko posamično moško namiznoteniško medaljo v zgodovini. Tudi po nedavno osvojenih bronastih odličjih na evropskem prvenstvu v namiznem tenisu - posamično in v paru z Aleksandrom Karakaševićem - je ostal skromen in družaben.
Letala, ki prevažajo svetovnega popotnika Bojana Tokića (30), ne utegnejo ugasniti niti motorjev. Stalno je razpet med Düsseldorfom Novo Gorico in Beogradom. Potem ko je v nedeljo z bronastima odličjema zapustil evropsko prvenstvo v poljskem Gdansku, je v ponedeljek že pomagal svojemu klubu Saarbrücken do zmage na gostovanju v Ochenhausnu. Po povratku v klub in potovanju na svoj začasni domu v Düsseldorfu je tam le zamenjal prtljago in preko Frankfurta v sredo priletel v Ljubljano. V treh urah se je srečal z družino in z ljubitelji namiznega tenisa, opravil obveznosti do sponzorjev in zveze ter po sprejemu v kristalni palači sponzorja BTC do zadnje razpoložljive minute odgovarjal na vprašanja novinarjev. Nato je odhitel na letališče, saj so ga v Beogradu zaradi skupnega uspeha z Aleksandrom Karakaševićem že čakali srbski televizijci. Tik pred poletom je odgovarjal tudi na vprašanja našega časopisa.
Na sprejemu v Ljubljani je bilo tudi nekaj prijetnih in zabavnih trenutkov. Predsednik NTZS Marjan Hribar je Bojanu Tokiću izročil spominsko plaketo in ček z 2000 evri nagrade. Predsednik uprave glavnega pokrovitelja reprezentance Jože Mermal je ob izročitvi umetniške slike Ljubljane obžaloval, da Bojan ni prej povedal za termin oddaje na srbski televiziji Pink v Beogradu, saj ima slovenska podružnica studio prav v BTC in bi našega šampiona zadržali doma nekoliko dlje, Novogoričan pa ga je potolažil z izročitvijo reprezentančne majice s svojim podpisom in upanjem, da mu bo ta pomagala do zmag, če se bo rekreativno lotil namiznega tenisa. Po tem se je pokrovitelj Medex spomnil tudi znane sladkosnedosti primorskega šampiona in ga obilno obdaril s svojimi izdelki.
>Kaj občutite sedaj, ko je slavje za vami?
“Predvsem zadovoljstvo ob dejstvu, da sem pridobil na samozavesti in pokazal, da tudi na odločilnih tekmah zmorem tisto, kar sem občasno že pokazal v manj pomembnih trenutkih. Seveda brez športne sreče tudi ne bi šlo. Redko kdo, ki je 45. na svetovni lestvici, pride do odličja na EP. A zanj sem pošteno garal. Sedaj se sproščeno veselim nadaljnjih bojev na najvišji ravni, saj sem si olimpijsko vozovnico že priboril, dobil pa bom tudi pravico nastopa na evropskih turnirjih za 12 najboljših igralcev. Ker po objavi novih lestvic pričakujem uvrstitev med 20. in 25. mestom na svetu, bom imel tudi boljša izhodišča na elitnih turnirjih, več povabil in bom morda med višje postavljenimi nosilci za olimpijski turnir.”
> Kako so vas po vrnitvi z EP z medaljo sprejeli v klubu?
“Bil sem presenečen nad sprejemom v mojem klubu in pri tekmecu Ochenhausnu, ki smo ga po EP premagali. Je pa res, da so kar po trije igralci iz obeh ekip dosegli visoke uvrstitve na EP. Pred tekmo smo vsi dobili darila.“
> Kdaj vam je bilo najtežje?
“Ne bi mogel izpostaviti enega dogodka. Vsak šampion ima svoje težave. Imel sem kar nekaj trdih življenjskih preizkušenj, ko sem spoznal vojno in moral spoznavati nove jezike, okolja in se prilagoditi drugim navadam - najprej v otroštvu, ko sem se iz Jajca preselili v Novo Gorico in potem v Ljubljano. Drugi preskok je bil ob zgodnji odločitvi, da grem po srednji šoli v profesionalni namizni tenis v tujino. Ko sem prvič prišel v Nemčijo, nisem imel imena in denarja. Telovadnice in garderobe so bile na začetku kraj mojega bivanja, spal pa sem tudi v klubskih prostorih. Danes je to zgodovina, ampak strah je včasih še vedno tu. Na evropskem prvenstvu, kjer mi je šlo ves čas na tesno, sem se najbolj bal poraza z naturaliziranim Kitajcem v španski reprezentanci He Chi Wenom. Ko sem tudi to oviro preskočil, je bilo psihološko mnogo lažje.”
> Kakšno vlogo ima v vaši karieri oče?
“Oče je skromen in se rad drži v ozadju, vendar so njegovi nasveti neprecenljivi. Predvsem zna pozitivno razmišljati, kadar ni rezultatov. Z mano je bil tudi na nekaterih velikih tekmovanjih - nazadnje na SP v Jokohami. Tokrat v Gdansk zaradi klubskih obveznosti ni mogel, bo pa gotovo priskočil na pomoč, če ga bom na kakšnem velikem turnirju potreboval. V težkih primerih je izjemno pomembna podpora celotne družine, ki jo res imam. Seveda pa takšnih uspehov ne bi dosegel brez nekaterih trenerjev in strokovnih sodelavcev. Ob selektorju Bojanu Raku bi omenil še trenerja Jožeta Urha, ki me je spodbudil k profesionalni poti, kondicijskega trenerja Mirana Kondriča in psihologa Aleša Vičiča.”
Bojan Tokić se je rodil leta 1981 v Jajcu v Bosni in Hercegovini, kjer se je pod mentorstvom očeta Miroslava, tedaj selektorja ženske reprezentance Jugoslavije, že v predšolski dobi zapisal namiznemu tenisu - tako kot njegov brat Darije. Ob izbruhu vojne leta 1992 je družina zavetje in dom vse do današnjih dni našla v Novi Gorici, kjer je oče dobil službo glavnega trenerja NTK Vrtojba (še vedno jo opravlja), brat Darije pa si je na Goriškem ustvaril družino. Bojan je resno kariero začel v NTK Gorica, jo nadaljeval v ljubljanski Olimpiji, takoj po polnoletnosti pa se je odpravil v tujino. Po Italiji in Franciji se je ustalil v Nemčiji, kjer se je ustalil med 50. najboljšimi na svetovni lestvici in pridobil znanje za uvrstitev na olimpijske igre v Pekingu. Trenutno igra za udeleženca lige prvakov Saarbrücken, po posamičnem bronu na evropskem prvenstvu v Gdansku pa se mu obeta skok s 45. vsaj na 25. mesto na svetovni in na 12. mesto na evropski lestvici. Njegova pot predstavlja daleč najboljšo namiznoteniško kariero v Sloveniji.
>Tudi vaše dekle je iz sveta namiznega tenisa. Ali ste res predlagali, da bi igrala za slovensko reprezentanco?
“To sem res predlagal, saj je bila Monika Molnar srbska državna prvakinja in reprezentantka na svetovnem prvenstvu. Znašla se je v obdobju, ko ni imela pravega statusa, želja vsakega vrhunskega igralca pa je, da čim več igra na najvišji ravni. Preverjanja na na naši in mednarodni namiznoteniški zvezi so pokazala, da bi postopki do pravice igranja v slovenski reprezentanci predolgo trajali - lahko tudi več kot pet let.”
> Kje se boste ustalili?
“Rad bi prišel do te odločitve, vendar sem trenutno na vrhuncu profesionalne kariere in ne gre drugače, kot da sem razpet med mojo nemško bazo v Düsseldorfu, kjer lahko v velikem namiznoteniškem centru treniram z vrhunskimi igralcu nemške lige, med slovenskima postojankama domači Novi Gorici in v Ljubljani, kjer opravim večino bazičnih priprav, ter Beogradom, na katerega sem vezan zasebno in tekmovalno. Se mi pa zdi, da je prišel čas, in če se bom nekje ustalil, bom še boljši. Preizkusil sem že vse od Barcelone do Beograda. Bi pa rad bil nekje, kjer bi imel dober namiznoteniški center. Želel bi si, da bi ta zrasel v Ljubljani.”
> Ali je mogoče živeti od namiznega tenisa?
“S tem, kar sem si priboril v mednarodni areni, o eksistenci trenutno ne razmišljam. V Sloveniji to nikakor ne bi šlo, vendar ta sprejem v Ljubljani dokazuje, da je namiznoteniška zveza stopila nekaj korakov naprej. Res je držala vse obljube. O denarni nagradi zveze nisem razmišljal, je nisem pričakoval, a je vseeno lepo, da tudi na tak način zveza počasti moje dosežke. Dosežki in odnos do njih sta mi spodbuda za naprej. To je bila moja najboljša sezona in upam, da bom v tem slogu nadaljeval. Z nekaj sreče je lahko namiznoteniška kariera dolga in zaenkrat se bom držal reka enega od hrvaških trenerjev - igraj, dokler te držijo noge."
> Kdaj in kako si boste po dolgi sezoni napolnili baterije?
“Morda bo kratek premor konec novembra, saj imam do tedaj vse zapolnjeno s klubskimi obveznostmi. zanesljivo pa se bo to zgodilo po 20. decembru, ko bom prišel tudi v Novo Gorico na mamino božično kosilo. Nekaj bom v Sloveniji še v začetku novega leta, ko bodo kondicijske priprave in mednarodni turnir v Velenju, potem pa bo na vrsti tradicionalna postaja Katar. Sicer nimam kakšnega posebnega načina obnove moči ali hobija. Ko je premor, pač počivam, si ogledujem zanimivosti na spletu, rad kaj dobrega, tudi sladkega pojem in se družim z domačimi in prijatelji.”
IGOR MUŠIČ
