Boris Kobal, igralec in soavtor predstave Poslednji termina(l)tor
Ne bodi presenečena, pogovarjala se boš z resnim človekom, velikim profesionalcem, mi je pred intervjujem dejala kolegica, ko sem jo prosila za nasvet. Res je človek lahko presenečen, ko se Boris Kobal iz odrskega lika - v zadnjem primeru zamejskega Slovenca, večnega idealista Stanka Škerjanc-Scherianija - prelevi v Borisa Kobala, ki se mu po predstavi mudi domov.
Publika, ki je na četrtkovi predpremieri Poslednjega termina(l)torja do zadnjega kotička napolnila koprsko gledališko dvorano, žarečih obrazov odhaja domov. Kobalu se ljudje smejijo - kaj smejijo, krohotajo - od prvega trenutka, ko stopi na oder. Kljub temu njegove šale niso plehke, nasprotno, zelo globoke so, večkrat z grenkim priokusom. Tudi tokrat je povedal veliko pikrih, predvsem na račun zamejske stvarnosti.
> Kaj po navadi storite takoj po predstavi?
“Usedem se v avto in se odpeljem domov.”
> Takoj?
“Takoj. V avtu se sprostim. Prižgem si cigaro, zavrtim si glasbo … Urica vožnje, in sem doma. Je pa res, da po predstavi in tudi vaji ne morem takoj zaspati. Berem, če je žena še pokonci, se pogovarjava, božam psa … Počnem čisto banalne stvari.”
Predstava Gledališča Koper Poslednji termina(l)tor, revolucionarna komedija z blagoslovom, govori o zadnji avanturi zamejskega tržaškega rojaka Stanka Škerjanc-Scherianija, večnega idealista in upornika, sicer pa lastnika tržaškega lokalnega Radia Juriš. Po čudnem naključju se na sedežu njegove radijske postaje znajde papež Celestin VI., ki v Trst prihaja blagoslovit novi žaveljski plinski terminal. Tako se povežeta usodi neomajnega borca za pravice zamejskih Slovencev in papeža, ki v Vatikanu ne more udejanjati svoje vizije pravega krščanstva. Poleg Borisa Kobala, ki je skupaj s Tamaro Matevc tudi soavtor besedila, igra še Gojmir Lešnjak - Gojc, predstavo pa je režiral Samo M. Strelec.
> Kakšno glasbo poslušate, ko v avtu kadite cigaro?
“Nimam posebnih želja. Včasih si poiščem glasbo, ki jo želim poslušati, največkrat pa glasbo poslušam pasivno. Rad poslušam radio, rad imam, da govorijo, da mi kaj povedo. Ko sem v avtomobilu, skoncentriran na vožnjo, dobim strašno veliko idej.”
> Večkrat ste že omenili, da v zasebnem življenju niste tak zabavljač kot na odru ...
“Nisem tak, kot se zdi. Mislim, sem tudi tak, kdaj v družbi. Sicer pa sem bolj dolgočasen človek. Velikokrat sem melanholičen.”
> Vas zaradi slave ljudje gledajo drugače?
“Slave ne upoštevam. Zame ta beseda ne obstaja. Slovenski prostor je premajhen, da bi se ulegel na lovorike. Slava je kot kratek snežni viharček, pride in gre. To ni slava kot pri velikih narodih, kjer te nosijo na rokah. Slovenci nimamo tega kulta, kar je morda tudi v redu.”
ALJA TASI
Nadaljevanje pogovora z Borisom Kobalom lahko preberete v prilogi Sobota tiskane izdaje Primorskih novic.