Branje starih receptov je terapija proti stresu
Zakonca Janez in Marija Janežič iz Kopra sta zbiratelja že več kot 40 let. Zbirata skoraj vse. On je imel že pri devetih letih 10.000 znamk, ona je izolskemu velikonočnemu sejmu starin Usake šćiat izbrala ime.
V zadnjem času redno razstavljata v izolski mestni knjižnici. Poleg stalne razstave o igračah, kjer ima najmlajša 50 let, sta tam pred dnevi na ogled postavila stare kuharske knjige.
“Kriv je Janez, ki mi je pred desetletji kupil kuharsko bukvo iz leta 1850, prevedeno iz nemščine,” pravi Marija Janežič. Pojasnjuje, da je večina starih knjig nemških in italijanskih. Znana avstrijska avtorica Katharina Prato je bila učiteljica gospodinjstva. Prve knjige je v slovenščino prevedel Valentin Vodnik in morda še sam kaj dodal, saj je tudi sestra Felicita Kališnik recepte pred vsako slovensko izdajo dopolnila.
Janežičeva imata v Vinakopru stalno razstavo o vinarstvu in kletarstvu, v dveh vitrinah na Kidričevi ulici pa o starih tehtnicah z istrskih tržnic (nekatere so izdelali v Piranu). V Librisu sta uredila zbirateljski kotiček. Doslej sta predstavila mlekarice, branjevke, sakralne predmete v ljudski uporabi, budilke ... Janežič si šteje v čast, da je skupaj s koprskim pokrajinskim arhivom razstavljal šolske predmete v ljubljanskem Šolskem muzeju. V Pokrajinskem muzeju Koper je predstavil poštne predmete in v Manziolijevi palači v Izoli radiofonijo.
Spalnica tudi sušilnica sadja
Marija razstavo posveča preminuli mami Zori Jakac, ki je živela v Zrenju pri Oprtalju, in tašči Mariji Janežič, ki je bila doma v Domžalah. “Ker sta bili skrbni mami, kuharici, gospodinji in še kaj.” Branje kuharskih bukev jo sprošča. Doživlja ga kot terapijo proti stresu. “V receptih so preproste sestavine. Uporabljali so sveže pridelke s svojih njiv, za njihovo pripravo so si vzeli več časa, tudi zato, ker so kuhali za razširjene družine z 12 do 15 člani. V premožnejših gospodinjstvih so kuhale dekle, lahko do 12 različnih jedi, gospodinja jih je nadzorovala. Uporabljali so prašičje, piščančje in ovčje meso. Kuhinja pa je bila osrednji prostor v hiši,” navaja tudi iz lastnih izkušenj.
Sama se spominja krompirja, pečenega pod črepnjo, in enolončnic z zabelo ali “taco” (uporabili so špeh in česen) oziroma s “podmetom” (dodali so moko, zmešano z malo vode). Tudi golažu so primešali moko oziroma “prižganje”. Njoke so pritisnili ob ribežnik, da so dobili vzorec pa še luknjico. Domačim rezancem so rekli “štracade”... Ob večjih praznikih so iz belih krušnih drobtin, mleka, jajc in sira pripravili “nadevo”, nekakšne cmoke, ki so jih skuhali v juhi in jih kasneje dodali mesu. Domače klobase “luganige” so posušili na palici ob ognjišču, koruzo in grozdje pa kar na gredah v spalnici.
Med namesto sladkorja
Ker niso poznali vegete in jušnih kock, so jim v kuharskih knjigah svetovali, kako shranjevati in pripraviti živila ... “Ali pa so jih podučevali v Mohorjevih koledarjih, kjer so jim svetovali tudi o živinoreji, boleznih ... Skratka o vsem,” dodaja Janez.
So se tudi sladkali? “Za pecivo so uporabljali predvsem orehe, jabolka in med.” Med jim je nadomeščal sladkor. V Istri na območju Oprtalja so pripravljali štruklje, pince, fritole za božič, kroštole za pusta, “pan di spagna” - nekakšen šarkelj brez čokolade ...
MIRJANA CERIN
