Brat Monald Koprski, ki ga častijo v Trstu bolj kot v Kopru
Telo svetniške osebnosti Monalda Koprskega, rojenega v slovanski, odraslega pa v romanski Istri, je skupaj z mnogimi umetninami iz istrskih cerkva po drugi svetovni vojni ostalo v Italiji. Pri nas je njegovo češčenje šlo v pozabo, niso pa ga pozabili znanstveniki, ki njegove knjige še vedno citirajo v strokovni pravni in teološki literaturi.
Monald Koprski (1208-1278) ni svetnik, ki ga je uradno razglasila Rimokatoliška cerkev, a ga v stoletni tradiciji posebej frančiškani častijo kot blaženega. V prihodnosti se lahko zgodi, da bo dosegel tudi uradni naziv blaženega, saj so postopki za betifikacijo že stekli.
Summa Monaldina
Monald je v svetovnem merilu pomemben pravnik in teolog, saj je sestavil leksikon cerkvene zakonodaje Summa de iure canonico. Knjiga na 600 straneh z zakoni, razvrščenimi po abecednem redu, ki je bolj znana pod imenom Summa Monaldina, se je hitro razširila po vsej celini. Ker je mejnik v zgodovini prava, jo strokovna literatura še danes omenja, navaja in obravnava.
V frančiškanskem svetniškem koledarju iz 17. stoletja najdemo tri istrske blažene. Poleg Monalda še Julijana iz Doline in Otona iz Pulja.
Liste knjige, ki so jo od njenega nastanka okoli leta 1274 prepisovali na roko, hranijo mnogi znani arhivi in knjižnice v Baslu, Luksemburgu, Bologni, Neaplju, Vatikanu, Padovi, Pragi in Oxfordu.
Slovenski rod
Čeprav za prvega slovenskega svetnika velja blaženi Anton Martin Slomšek,pa v zgodovini najdemo kar nekaj osebnosti s častjo oltarja, ki so slovenskega rodu. Med najbolj znanimi je kneginja sv. Ema Krška, med najbolj neznanimi pa prav Monald. Oba si naši avstrijski in italijanski sosedje lastijo za svoja. Kar pravzaprav ni nič narobe, saj se tako godi z mnogimi svetniki. Celo Devica Marija nosi naziv kraljica Avstrijcev, Italije in slovenskih src.
Frančiškanski teolog in nekdanji profesor na več rimskih univerzah Bruno Korošak je ugotovil, da je bil Monald rojen v okolici Pirana v slovenski premožni kmečki družini. Pri devetih so ga poslali k benediktincem v Valdoltro, nato pa na pravno fakulteto v Padovo. Tam je poslušal pridigo slovitega sv. Antona Padovanskega in se odločil za vstop k frančiškanom. Z njim se je udeležil tudi generalne skupščine reda v Asiziju (1227) in se srečal s sv. Frančiškom.
Po posvetitvi v duhovnika (1230) so ga poslali v Trst, kjer je bil predstojnik frančiškanskega samostana. Zgradil je cerkev Marije Pomagaj v tržaškem Starem mestu ali Kavani (Cavana). Zatem je napredoval v predstojnika frančiškanov pokrajine Sklavonija s sedežem v Zadru, ki je obsegala 26 samostanov med Albanijo in Istro (1257).
Zadnja leta življenja je preživel v Kopru. Tu je napisal Summo in zgradil samostan in cerkev sv. Frančiška, kjer danes domuje mestna gimnazija.
V tej cerkvi so ga tudi pokopali v kamnitem sarkofagu, ob katerem so se začeli dogajati čudeži, zato so njegovo telo preložili v skrinjo (1617) in jo postavili na oltar za javno češčenje.
Begunstvo
Tako je ostalo vse do prihoda francoskih osvajalcev (1806), ki so samostan ukinili, cerkev pa spremenili v telovadnico. Svetnikovo telo je šlo “v begunstvo”, ki na neki način traja vse do danes. Po domovanju v več kapelah in stolnici je koprski frančiškan Hijacint Repič iz Šturij pri Ajdovščini pri tržaškem škofu dosegel, da so izvedensko pregledali kosti in jih vrnili na oltar (1904), tokrat v samostan sv. Ane. Tam so ostale do leta 1949, ko so jih zaradi strahu pred protiverskimi revolucionarji odpeljali v Benetke. Še prej (1940) so iz samostana sv. Ane zaradi vojne nevarnosti v notranjost Italije odpeljali 65 umetnin. Tudi oltarno sliko nad svetnikovo skrinjo, ki jo je Hieronim Rizzi naslikal v 16. stoletju.
Danes zapečatena skrinja z zemeljskimi ostanki brata Monalda krasi tržaško cerkev sv. Marije Snežne. K Monaldu radi romajo posebej Tržačani z istrskimi koreninami. Slovenskih romarjev tudi v Monaldovem letu v cerkvi očitno ne pričakujejo. Podobice, ki so namenjene molilcem ob grobu, so natisnili samo v italijanščini, opis oltarja pa je na tabli v italijanščini, angleščini, francoščini in nemščini.
Prav Monaldovo leto, ki se je začelo novembra, je priložnost za premostitev tovrstnih ovir, je prepričan Darjo Gregorič, zavzeti istrski buditelj spomina na domačo versko tradicijo. Prav blaženi Monald je namreč osebnost sožitja, ki združuje oba naroda, pravi Gregorič.
TINO MAMIĆ
