“Če bi imela na vrtu eno samo, bi bila to bazilika”
Začimbe so bile včasih dražje od zlata. Mnoge so bile tudi precenjene, na primer poper. Začimbe, ki so močno zasidrane v naši prehrani, pa so v resnici najmočnejša zdravila, kar jih poznamo, če jih le znamo uporabiti.
Iskanja pozabljenega znanja se je z žensko širino in brez jasno začrtane smeri lotila Sanja Lončar in ugotovitve zapisala v knjigi Ščepec rešitve. “Knjiga se je napisala sama, ker so začimbe tako hotele,” trdi avtorica.
> Na kaj ste pri svoji novi knjigi najbolj ponosni?
“Ta knjiga nas uči, da začnemo spet zaupati svojemu notranjemu glasu. Danes gremo, ko nas kaj zanima, vsi na internet ali si sposodimo knjige iz knjižnice. Ugotavljamo, kaj so odkrili strokovnjaki. Ko pa bereš zgodbe ljudi, ki so živeli davno tega in niso imeli niti ene same knjige, pa so morali človeka pozdraviti, ko ga je pičila kača ... Od kod se je vzelo to njihovo znanje? Od kod pogum, da so naredili določeno stvar na določen način? Do njih čutim strašno spoštovanje. In potem zaslišiš tihi notranji glas, ki ti pove, da bi se o tem morda še dalo kaj povedati. Spoznaš, da v resnici ni nič izgubljenega, kljub temu, da so v srednjem veku zažgali toliko knjig. Kljub kaosu, v katerem živimo, je znanje naših prednikov še vedno na dosegu roke.”
Sanja Lončar sodeluje pri projektu Skupaj za zdravje človeka in narave (www.zazdravje.net). Soavtorice knjige, v kateri so pregledno predstavljene lastnosti in uporaba 30 pri nas najpogostejših začimb, so Sabina Topolovec, Marija Kočevar Fetah in Nadja Bačac.
> Kje se skriva?
“Če nisi jezen, žalosten ali prestrašen, ti je dano slišati to notranjo modrost. Sam lahko začutiš, kdaj je treba vzeti neko zelišče in kdaj ga moraš nehati uživati. Pozabiti moramo vse neumnosti, ki smo se jih naučili. Znamo več kot kdajkoli prej, izgubili pa smo védenje. To védenje želim obuditi s svojo knjigo. Želim, da ljudje v njej odkrijejo, kar globoko v sebi že vedo.”
> Kaj vemo, pa se tega ne zavedamo?
“V gramu cimeta, ki ga damo v jabolčni zavitek, je več antioksidantov kot v vseh jabolkih skupaj. V ščepcu peteršilja, ki ga potresemo po krompirju, je več antioksidantov kot v krompirju. Iz ščepca origana na pici telo dobi več kot iz vseh drugih sestavin. Če vsak dan hrani dodamo samo nekaj gramov začimb, bo naše telo krepkejše. Poleg tega dajo začimbe jedem aromo, ki hrani dušo.”
> Pa saj vsega tega nismo pozabili, ali pač?
“Že nekaj let sem iskala knjigo o začimbah, v kateri bi našla vse, kar me je zanimalo. Nisem je našla. Gurmanske knjige svetujejo, kaj dati na pečenko, zeliščarske prenašajo ljudska izročila, ki držijo ali pa tudi ne. Skozi farmacevtske knjige se navaden smrtnik težko prebije. Ugotovila sem, da vsem tem knjigam manjka duša. Če hočeš o začimbah res pisati z občutkom, je to kar naporno delo. Mi smo generacija, ki o tem najmanj ve. Najbolj pa me je presenetilo, da so v Evropi do 15. stoletja o tem vedeli ogromno. Sveta Hildegarda iz Bingna in Paracelzius sta poznala energijo rastlin. Hildegardini opisi začimb so popolnoma energijski: suši te, greje, spodbuja, odpira srce. Vedeli so, da je koper dober za živčevje, ker ima obliko razvejanega živčevja, pa takrat še niso poznali anatomije človeškega telesa. Ogromno so vedeli. To znanje je šlo kasneje v zaton.”
> Ampak ne čisto?
“Danes vsaka kuharica ve, da je treba dati lovor v fižol in kumino v zelje. Ne ve pa, zakaj. Te začimbe v popolnosti ustrezajo nevtraliziranju točno določenih bakterij. Navada je ostala, izginile pa so utemeljitve, zakaj.”
> Kje pa ste vi našli odgovore?
“Ko zastaviš zelo jasno vprašanje, začnejo odgovori kar deževati. Informacije nekako pridejo do tebe. Veliko pa se ti odstre, ko vprašaš rastlino direktno. Včasih niso imeli interneta ali knjig. Morali so stopiti v direkten stik z rastlino ali živaljo. Ni treba, da si čarovnik, da opazuješ svet okrog sebe. Že ko rastlino gledaš, kako raste, ti postane jasno, kaj zmore. Na primer rožmarin. Njegovo ime pomeni jutranja morska rosa. Najlepše uspeva na jutranjem soncu.”
Na naših mizah sta še vedno sol in poper, dve zdravilno najmanj vredni začimbi, ki pa sta od srednjega veka dalje statusni simbol. Baziliko (na fotografiji levo) bi morali jesti z veliko žlico, saj nas med drugim ščiti pred sevanji, žajbelj (desno) pa piti vsak dan, saj obnavlja kostni mozeg in nas popolnoma regenerira.
> Kako to vpliva na človeka?
“Rožmarin nas predrami. To ni začimba, ki bi jo uživali zvečer. Da ti zagon, zbudi te, kot bi te kdo zjutraj polil s škafom mrzle vode, samo na veliko bolj prijazen način. Nekaj vejic rožmarina, namočenih v črnem vinu, so včasih uporabljali kot poživilo.”
> Kaj pa žajbelj?
“V Salernu, kjer je bila prva medicinska fakulteta v Evropi, so v 10. stoletju zapisali, da jih preseneča, da tisti, ki ima doma žajbelj, sploh lahko umre. Tako velike moči revitalizacije telesa so mu pripisovali. O žajblju je takrat obstajala knjiga, debela 400 strani. Zdravilec Rudolf Breuss v svoji knjigi razlaga, zakaj mora žajbljev čaj tri minute vreti. Takrat se iz žajblja sprosti hormon, ki omogoča obnovo kostnega mozga. Na neki način naj bi bil žajbelj povezan z našimi izvornimi celicami. Če je to res, ni čudno, da nas lahko popolnoma regenerira.”
> Kaj vas je pri pisanju knjige najbolj presenetilo?
“Vsekakor odkritje, da obstaja na tisoče mednarodno priznanih raziskav, v katerih so primerjali moči začimb s sintetičnimi zdravili. Ne v Evropi, pač pa v državah, kjer je tradicionalna medicina še vedno močna. Praktično vse, kar je zapisano v legendah, je tudi znanstveno potrjeno.”
> Katere legende so prestale znanstveno preverjanje?
“Ena takih je, da so se ženske kopale v luštrekovih listih, da bi privabile moškega. To bi lahko odpravili kot praznoverje, če lani z najmodernejšimi napravami ne bi odkrili, da luštrek nima 50 ampak 100 sestavin. Med njimi so tudi feromoni, zelo podobni mošusu. Osupneš, ko vidiš, kaj smo si dovolili pozabiti, pa bi nam danes še kako koristilo.”
> Katera začimba vam je najljubša?
“Težka odločitev, a če bi res lahko imela na vrtu eno samo rastlino, bi bila to bazilika. Ta je ves čas imela status začimbe nad začimbami. Nekatere začimbe so bile drage, z njimi so obdarovali kralje, druge so bile posvečene tem ali onim bogovom. Bazilika pa nikoli ni bila draga, Kljub temu je skoraj v vseh kulturah imela status svete rastline. V sebi naj bi imela božansko energijo. Deluje skoraj proti vsem znanim patogenom, pa tudi proti sevanjem, in to na blag način. Jesti bi jo morali z veliko žlico. Zanimivo, da poznamo okrog 60 vrst bazilike. Po videzu so si različne, prepoznamo jih po značilnem vonju. Bistvo je očem skrito. Videz vara. To je esenca, duh bazilike.”
> Kaj pa pekoče začimbe, na primer ingver, za katerega Kitajci pravijo, da zdravi tisoč bolezni?
“Ingver je resnično zdravilen. Pri nas bolj čislamo poper in sol, in to zaradi tega, ker je bil poper včasih denar, s soljo pa so plačevali vojake. Poper je bil svoj čas mednarodna valuta, vrednejša od zlata. Daleč od tega, da bi bil najbolj dragocena začimba, ampak na naših mizah sta še vedno sol in poper, ki sta od srednjega veka dalje statusni simbol. Danes ne vemo več, zakaj imamo na mizi v bistvu najbolj sporni začimbi, včasih pa so z njima sporočali, poglej, toliko denarja imam, da ga lahko delim z drugimi.”
> Kako delujejo aromatične začimbe, na primer vanilija?
“Vanilija je ena najbolj zlorabljenih začimb današnjega časa. Naravna vanilija sodi med najdražje začimbe, zato je 95 odstotkov tistega, za kar mislimo, da je vanilija, le sintezni ponaredek, ki se mu reče vanilin. Sicer pa vanilija ni le užitek za naše brbončice, ampak močno deluje proti raku. To je tudi mene presenetilo. Zelo tudi pomaga pri delovanju trebušne slinavke.”
> Pa cimet?
“Ta je tako dober, da se ga je tudi farmacija močno ustrašila in ga začela na veliko odsvetovati. Raziskali smo zgodbo, da cimeta ne bi smeli uživati, ker lahko poškoduje jetra. Zanimivo, med uradnimi zaznamki morebitnih problemov, ki jih lahko izzove cimet, sploh ni tistih, o katerih so pisali naši mediji. To je bil orkestriran odgovor tistih, ki so se ustrašili, da bi si lahko diabetiki pomagali kako drugače kot z uradno medicino. Cimet namreč stimulira inzulinske receptorje. Najbolj učinkovit je, če trebušna slinavka vsaj še malo deluje, pomaga pa tudi, ko ne deluje več. Cimet je tudi močan antiseptik. V Afriki meso, črno od muh, posujejo s cimetom in čilijem. In preživijo. Moč cimeta pri ohranjanju mesa je neverjetna. Bakterije ne pridejo zraven, kjer so na delu začimbe. Klobase so, ko še ni bilo hladilnika, ohranili tako, da so jim dodali česen, majaron in črno meto. Danes pa ne moremo brez nitritov.”
> So ljudje danes spet pripravljeni prisluhniti naravi?
“Nekateri vse bolj, drugi pa vse manj. Zmanjkuje sredine. Živimo v dveh različnih realnostih. Za ene je določena stvar problem, za druge rešitev. Naš projekt je namenjen tistim, ki so se že odločili, da jih zanimajo naravne rešitve. Farmaciji ne bomo zmanjšali prometa, tisti, ki iščejo, pa bodo s to knjigo dobili še eno mogočno orodje, kako na naraven način rešiti kopico težav. Ne samo težav z zdravjem, ampak tudi v hiši, okrog hiše, s hišnimi ljubljenčki in na vrtu.”
ALJA TASI
