Če ni lignjev, so tudi sipe super
Sobota, 5.30 zjutraj. Gremo poskusit ribiško srečo, gremo na kalamare. Na lignje, da bo prav. Konec oktobra se počasi začne njihova sezona, nam je že dan prej povedal Peter Kodre - Sampei, ki nas bo peljal na morje na učno lekcijo lova kalamarov s palico in vabo. Ni pa to še najboljši čas. “Morje je še razmeroma toplo. Kalamari pa so bolj aktivni in se zbirajo v večjih jatah, ko temperatura morja pade na 16 stopinj. A nekaj sem jih že ujel pred dnevi, morda bomo imeli srečo,” upa.
Zunaj je še trdna tema. Le Venera na nebu je tako svetla, da bi jo zlahka zamenjali za neznani leteči predmet. Luna še ni vzšla. A tudi če bi, bi bila le tanek srp. Zakaj omenjamo luno? Ker je pri ribolovu pomemben faktor, in bližina krajca, kjer smo zdaj, ni ravno najboljši čas.
Čez Koper hitimo do mandrača. Kljub zgodnji uri je kar živahno: tu sprehajalec, tam tekač, branjevci na tržnici v popolni temi zlagajo zelenjavo na stojnice in si svetijo z baterijskimi svetilkami. Niti v mandraču nismo sami, še dva čolna prižigata motorje. In gremo. Mimo kapitanije in glavnega ribiškega pomola, premec naravnamo na Molet. Zebe. Pravijo, da je najboljši čas za lignje, ko je tako hladno, da ne čutiš prstov na rokah in nogah, a tudi v vlažnem poznooktobrskem jutru prijata kapa in bunda.
Prva sipa v čolnu že po 20 sekundah
Naš prvi “ribiški pošto” je malo naprej od Moleta. Ugasnemo motorje, a se ne zasidramo. Pustili bomo, da nas bosta nosila veter in tok, pazili bomo le, da se držimo 300 metrov od obale, saj je tam zaščiteno območje. Najprej pripravimo ribiško palico. Peter Kodre pritrdi mlinček in na palico namesti tanko pleteno vrvico; ta je menda boljša kot navaden laks, ker ni elastična. Na koncu vrvice je najprej košček svinca, kakih 30 centimetrov više pa še vaba. Vabe so svetleče umetne ribice različnih barv, ki imajo namesto repa ukrivljene iglice. “Začeli bomo s temnejšo roza in vijolično ribico, primerno za začetek dneva. Temne barve se v slabi svetlobi boljše vidijo,” izbiro pojasni Kodre. Zamahne s palico in ssssk, svinec vleče vrvico na dno. Ko se vrvica na mlinčku neha odvijati, je svinec potonil do dna. In ne mine 20 sekund, ko se vrh palice rahlo ukrivi, znak, da je nekaj prijelo za vabo. Kodre mota mlinček in iz vode pogleda prva sipa. Ha! Tako hitro je šlo, da nismo utegnili videti, kaj sploh počne.
Pri drugi gremo raje počasi; poleg ribiške sreče, lune, prave vabe … je pri lovu sip in lignjev pomemben občutek za “džiganje”. Dviganje palice. Torej, ko vržemo vabo, palica ne miruje povsem, ampak jo kar pogosto z zapestjem sunkovito dvignemo, da nekoliko premaknemo svinec na morskem dnu. “S to tehniko animiramo umetne vabe in pretentamo sipe in kalamare, da je naša ribica prava in ne kos plastike, da jo vidijo kot plen in jo napadejo.”
Ulovljeno sipo moramo še ubiti. “S posebnim bodalom zabodemo sipo za očmi. Tako sipa pogine takoj, ne sprošča stresnega hormona in meso ostane dosti bolj mehko.”
Naslednja, ki jo je prepričala naša vaba, je manj kot deset centimetrov dolga. Kodre jo sname z vabe in spusti nazaj v morje. “Da jo bom, upam, ujel raje, ko bo večja,” se smeje.
Tudi lignjelova se da naučiti prek interneta
Petru Kodretu bi naredili krivico, če bi mu rekli samo športni ribič, kot je to pri nas uraden izraz. Že njegov vzdevek Sampei kaže, da je več kot to. Se mogoče spomnite simpatičnega ribiča Sampeia iz japonske risanke v 90. letih na sporedu na zasebni italijanski televiziji? En tak koprski Sampei je tudi Kodre. Po izobrazbi je diplomirani zgodovinar. “Ja, zgodovina slovenskega ribištva,” nas prav nič ne preseneti njegov odgovor, kaj je izbral za temo diplomske naloge. Bolj debelo pogledamo, ko izda, da se je ribolova sip in kalamarov s čolna pravzaprav naučil prek spleta, od Japoncev. “Tehnika z umetnimi ribicami je znana že vrsto let, a Japonci so to tehniko izpopolnili do potankosti: s tankimi pletenimi vrvicami, bolj sofisticiranimi vabami in tehniko premikanja palice ali džiganjem,” našteva. Kodre je pred leti tudi tekmoval v ribolovu s čolna in na svetovnih prvenstvih zastopal Slovenijo.
Bil je tudi v ekipi, ki je vzpostavila spletni portal za nakup ribiških kart. Ki nam jih je, mimogrede, priskrbel tudi za naš ribiški izlet. Tako kot jih priskrbi turistom, ki jih vodi na podobne ribiške izlete. “Poleti so to tuji turisti, ki so pri nas na dopustu. Mnogi mi zaupajo, da so se za vodeni ribiški izlet odločili, ker se pri nas dolgočasijo. Zdaj pa pogosto prihajajo tudi sladkovodni ribiči, ki se želijo preskusiti še v morskem ribolovu,” o svoji ribiški-turistični dejavnosti pravi Kodre.
Na morju je spokojno, a nismo povsem sami. “Ribolov sip in kalamarov je vedno bolj bolj razširjen, ker je zelo preprost. Lovimo na umetne ribice, tako da nam ni treba nabirati črvov prejšnji dan,” ugotavlja Kodre. In medtem ko se na naše trnke tu in tam še ujame kakšna sipa, o kalamarih ni ne duha ne sluha.
Izola
Zdaj je že svetleje, prižgemo motor fishermana in mimo Rexa odplujemo do Izole, ob obalo pod Delamarisom. Tu je dno apnenčasto in je morje izoblikovalo velike luknje. “Vanje se skrivajo ribe, ki so plen kalamarov in sip,” pojasni Kodre.
Na morju je še bolj živahno. “Hej, pazite, da se ne zapletete, tam imam nastavljene mreže,” nam maha ribič z izolske ribiške barke Škarpena 2. Umaknemo se še malce proti svetilniku, da se nam vaba ne zatakne v mrežo. Mimo čolna pripleše velik morski klobuk. S sosednjega čolna se v morje spuščata potapljača. Izza Markovega hriba nas začenja greti sonce. Zdaj vzamemo oranžno vabo, ki je pod vodo veliko bolj vidna. Kalamarov niti ta ne prepriča. Sipe nas imajo raje. Ko ura v izolskem zvoniku odbije osem, se v našem vedru črni osem sip.
Kodre pravi, da so ga pri raziskovanju zgodovinskih virov za pripravo diplomske naloge najbolj presenetili stari zemljevidi z označbami, s katerimi so ribiči v zgodovini poimenovali mesta, bogata z ribami. “Ista mesta še še danes aktualna. Preverjeno!,” pravi.
Niti v večjih globinah, kjer uporabimo večje in težje vabe, se nam ne nasmehne sreča. Ampak takole rečemo: če ni kalamarov, so tudi sipe odlične. Ura je deset, moramo nazaj v Koper. Ne samo zato, ker podnevi ni več pravi čas za ribolov. Ampak tudi zato, ker je Petra Sampeia doma čakala veliko pomembnejša naloga. In ko to berete, se je že rodil Sempei mlajši
. KATJA GLEŠČIČ
