Čipkarstvo na Krasu: spomin na klinčke, kušinčke in b'tunke

“Poglejte, kaj sem prinesla,” na kopico prtov iz čipk pokaže Milka Taradi z Velikega Dola. Leta 1925 rojena gospa še vedno vztrajno kleklja. Svoja dela je prinesla v Gorjansko na Štrekljevo domačijo, kjer je od sredine junija pa vse do začetka julija potekala razstava z naslovom Najpomembnejša postranska stvar na svetu, ki govori o kraških klekljaricah.

Čipkarski tečaj so dekleta z Velikega Dola pričela obiskovati že v prvem razredu. “Ko smo prišli domov iz šole, smo hitro pojedli in se odpravili klekljati. Delale smo preproste vzorce in čipke,” se spomni Milka. Klekljati je znala tudi njena mama. “Takrat so odrasla dekleta čipke pošiljala na Dunaj. Tista, ki je naredila lepo delo, je dobila nagrado, tisti, ki pa ni naredila lepe čipke, so poslali sporočilo: 'Hvala lepa, drugič pa se poboljšajte.' Mama je vedno govorila, da je bil praznik, ko so dobili nagrado,” se spomni Taradijeva, ki je po drugi svetovni vojni zaradi družine in ostalih obveznosti za nekaj let prenehala s klekljanjem, a še danes v njem neizmerno uživa.