Da bi videli nagnjen zvonik, ni treba obiskati Pise
Številni potniki na zelo ravninskem avtocestnem odseku iz Gorice ali Trsta proti Benetkam vsakodnevno drvijo mimo manjših zaspanih mest, ki v sebi skrivajo raznolikost in mnogotere zgodovinsko obarvane zgodbe.
Eno takšnih mest je Portogruaro s približno 30.000 prebivalci ob manjši reki Lemene. Skupaj z Jesolom in nekaj večjim krajem San Donà di Piave predstavlja hrbtenico geografsko zaokroženega območja, ki ga v širši okolici poznajo kot Venezia Orientale, kar bi lahko poslovenili v območje, vzhodno od Benetk.
Srednjeveški Portogruaro
Zametki Portogruara segajo v antično dobo, ko sta se na tem mestu križali dve pomembni trgovski poti na vzhod. Ena je prišla iz Benetk, druga pa s severozahodne strani. Tu sta se združili v enotno cesto, ki je svoj tek nadaljevala prek naših krajev. Mesto je prvič omenjeno že v 12. stoletju, nastalo pa je le korak stran od enega največjih zgodovinskih spomenikov na tem območju - katedrale Concordia Sagittaria. Odkritja kažejo, da je bilo na mestu današnje cerkve, ki se je ohranila iz 10. stoletja, že predkrščansko svetišče iz leta 42 pr. n. št., čeprav so na območju našli tudi neolitske ostanke izpred 26 stoletij.
Portogruaro v samem mestnem jedru preseneti z raznolikostjo in prepoznavno srednjeveško podobo. Na rečici Lemene se še vedno vrtijo kolesa dveh lepo ohranjenih mlinov, starih več kot 700 let. Služila sta za mletje žitaric, katerih širne plantaže se razprostirajo na ravnicah v bližini mesta. Že pred časom ju je od zasebnih lastnikov odkupila občinska oblast in ju preuredila v muzejski spomenik.
Korak, dva stran se visoko v nebo dviga 59 metrov visok zvonik, tik poleg stolnice sv. Andreja. Cerkev v notranjosti zaradi svoje skromnosti in odsotnosti fresk ter slikovnih umetnih spominja na protestantsko. Zvonik sicer ne visi pod takšnim kotom, kot po vsem svetu poznani stolp v Pisi, a je njegova neravnost lepo vidna iz številnih mestnih kotičkov. Zaradi pogrezanja tal se je nagnil že za več kot meter, vsako leto pa zaznajo njegov nekaj milimetrski nagib. Tlakovano mestno jedro bogatijo palme, kar ustvarja vtis mediteranskega okolja, samosvojo obliko pa ima iz leta 1265 v gotskem stilu ohranjena mestna hiša. Tudi na ostalih zgradbah je dobro vidna bližina Benetk in tamkajšnjih arhitekturnih slogov. Ohranila so se tri vstopna vrata v staro mestno jedro.
Rezerve v turizmu
V srednjeveški mestni hiši so uredili turistično informacijsko točko, ki pa jo je težko odkriti. “Lahko povem, da smo šele v zadnjem času začeli z intenzivnejšim delom in iskanjem partnerjev za promocijo našega mesteca. Turistov tu ni veliko, čeprav se zavedamo svojih priložnosti - zgodovine, kolesarskih in plovnih poti ... V bližini so številna letovišča, Caorle, Lido di Jesolo, Bibione, Lignano. Tja se poleti valijo množice dopustnikov, ki pa naše mesto obidejo. Tudi pri vas, v Sloveniji, nismo poznani, pa čeprav se nahajamo le uro stran od državne meje,” realno sliko prikaže tamkajšnja turistična uslužbenka, ki izpostavi sedaj že tradicionalno etnogastronomsko prireditev Doževe deleže v praznovanju. Ta je bila prvi vikend v maju letos že enajstič zapovrstjo. V prvi vrsti se predstavijo lokalna vina iz dveh zaščitenih geografskih območij, Lison Pramaggiore ter Piave.
Gurmansko značilnost teh krajev predstavlja tudi v Furlaniji zelo znan sir montasio, ki ga delijo na štiri zrelostna obdobja - od svežega sira, starega do dveh mesecev, do staranega, ki ga uživajo šele po letu in pol. Za specialiteti veljajo beluši iz Bibbiona ter artičoke iz manjšega otoka sv. Erazma v beneški laguni.
Caorle s cerkvico na morju
Turistično ponudbo celotne geografske pokrajine vzhodno od Benetk so postavili na petih bistvenih točkah. Zajemajo gastronomijo, zgodovinske spomenike, kolesarske poti, številne plovne poti po manjših rekah in kanalih ter odkrivanje podeželja.
V nasprotju z ostalimi znanimi letovišči na tem delu Jadranskega morja, je Caorle svojo hotelsko ponudbo vzdolž dolgih peščenih plaž razvil okrog starega mestnega središča iz rimske dobe. Do enega najbolj zanimivih kotičkov na severnem Jadranu iz avtoceste vodi povsem ravna magistrala. Ob vožnji se odpirajo številni prostrani razgledi na neskončno dolga obdelana polja. V tem letnem času je moč opazovati rast pšeničnega klasja. Samotne kmetije bogatijo ravninsko pokrajino, ki je prepredena s kanali in plovnimi potmi.
Mestece leži na vzhodnem bregu reke Livenza. Domačini se dobro zavedajo, da pomeni urejeno staro jedro veliko prednost pri pridobivanju novih gostov. Opaziti je lična pročelja, ki dodaten draž nudijo z raznolikimi fasadnimi odtenki, tlakovane ulice in predvsem vzorno urejen približno kilometer dolg valobran s sprehajalno potjo. Restavracije ponujajo ponujajo ribje jedi in ohranjajo tradicijo nekdanjega ribiškega mesteca. Posebnosti letovišča sta hobotnica iz Caorleja, kuhana in postrežena v limoninem soku, ter vongole oziroma lepotke s špageti.
Zgodovinski spomenik v mestu je stolnica ter njen nekoliko nagnjen zvonik okrogle oblike. Skalovje valobrana je postalo priložnost za klesarske mojstre. Tu in tam je v skalah mogoče opaziti izklesano podobo. Posebna točka tega priobalnega območja je manjša cerkvica, ki stoji povsem na rtu, ob koncu sprehajalne poti.
V mestu s približno 12.000 stalnimi prebivalci se populacija v turistični sezoni za nekajkrat poveča. V letu 2014 so zabeležili približno 620.000 gostov, ki so ustvarili 4,2 milijona nočitev. Več kot tretjina gostov je domačih, sledijo jim Nemci in Avstrijci. V tem času se v Caorleju soočajo z nenavadno in perečo težavo. Vrata velikega turističnega centra na glavni ulici so brez pojasnila zaprta. Oglaševalski plakati na oknih so vidno zbledeli. “Tako je že kar precej časa. Občinska uprava se je znašla v velikih težavah, mislim, da je pred bankrotom. Zato tudi ni znano, če ga bodo letos sploh odprli. Poleti imamo ogromno turistov, ki iščejo informacije o kraju, predvsem pa o izletih v okolico,” pove natakar v bližnjem gostinskem lokalu in pripomni, da jim situacija še zdaleč ni v ponos.
Jesolo, največje letovišče severnega Jadrana
Priobalna regionalna cesta proti Benetkam vodi mimo številnih turističnih naselij, v katerih ponujajo možnost kampiranja, namestitve v apartmajih, sprostitev v bazenih, zabavne kotičke. Precej dolgočasno pokrajino poredko razvedrijo manjša starejša mesteca. Po prečkanju reke Piave, ki ima za Italijane globok zgodovinski pomen, je kmalu viden zvonik cerkve v Jesolu. Njegov obalni del je postal eno največjih letovišč severnega Jadrana, poznano kot Lido di Jesolo. Z izjemo nekaj kilometrske peščene plaže s hoteli ne premore dodane vrednosti. Že na prvi pogled je standard tu precej višji. Oglasi za trisobno stanovanje v eni od stolpnic s pogledom na morje kažejo, da je za takšno nepremičnin potrebno odšteti povprečno nekaj več kot pol milijona evrov.
PETER MARAŽ
