Danijel Malalan se pripravlja na vlogo v novem muzikalu
Danijel Malalan se te dni pripravlja na premiero muzikala Ljubim te - spremeni se, ki bo v sredo v SiTi teatru v Ljubljani. To bo že njegova druga pevska avantura zapored, saj je letos že nastopil v muzikalu Do nazga. Poleg igralskih mu glasbenih sposobnosti ne manjka, saj je nagrade pobiral tudi že na pevskih festivalih. Tržačan, ki živi in dela razpet med Primorsko in Ljubljano, pravi, da ima rad tako Trst kot Ljubljano, čeprav opaža, da si v Trstu prijatelji prej vzamejo čas za druženje. “Sem Slovenec. Prosim, napišite in podčrtajte, da sovražim besedo zamejec,” pravi.
“Že v naslovu muzikala Ljubim te - spremeni se (v originalu I love you, you're perfect, now change) je veliko resnice,” meni Danijel Malalan. V predstavi nastopajo še Simona Vodopivec Franko, ki je tudi idejni in pevski vodja projekta, Romana Krajnčan in Marjan Bunič. Glasbeni mojster je maestro Lojze Krajnčan, režiser Gašper Tič, producent pa znani primorski smučar Jure Franko, mož Simone Vodopivec Franko. “Skrbi za vso organizacijo, logistiko,” o novih uspehih smučarske legende pove Malalan.
Samota je bolezen sodobne družbe
“Zgodba govori o življenjskih stvareh. Ljudje smo socialna bitja, vseskozi iščemo sorodno dušo. Enim uspe, drugim ne. A vedno iščemo bližino sočloveka,” razmišlja Malalan in se spomni na svojo mamo, ki je v hiši v njegovi rojstni vasi v Trebčah pri Trstu ostala sama. “Če pomislim, koga sem v zadnjem obdobju skušal spremeniti, je to prav moja mama. Saj ne, da bi jo resnično poskušal spremeniti, ampak okoliščine so se spremenile. Živi sama, prej pa je bila okoli nje vsa družina. Brata sicer živita v isti vasi, tako da je zanjo vsekakor laže, kot če bi živela v urbanem okolju. A ko pridem domov in je hladilnik nabito poln, rečem, mama, kdo bo vse to pojedel?! Temu se večkrat od srca nasmejiva. Vem, da ji je težko, saj je bila prej navajena skrbeti za veliko družino.”
Ko so igralci in pevci iskali iztočnice za predstavo, so se pogovarjali tudi o novodobnih oblikah komunikacije, ki jih starejši ljudje le redko obvladajo. “Zanimivo, kako je svet zaradi interneta postal majhen, v bistvu pa smo še bolj osamljeni. Občutek imaš, da si pred računalnikom v družbi, a si v resnici sam. Samota je bolezen sodobne družbe,” pravi Malalan, ki je s Simono in Juretom Frankom sodeloval že v muzikalu Moje pesmi moje sanje.
“Nimamo vsak svoje vloge,” o novem muzikalu pripoveduje Malalan. “Vsi štirje igralci oziroma pevci se menjavamo v različnih vlogah. Jaz igram ljubimca, otroka, najstnika, starčka. Težimo k temu, da bi bila stvar zabavna. Na trenutke pa je zgodba tudi trpka, v njej je ogromno resnice. Saj osebi, ki si delita življenje, nevede spreminjata druga drugo. Problem pa nastane, ko ena oseba zavestno spreminja drugo in jo modelira po lastnih željah. To se nikoli ne obnese. Če že, potem spremenimo sebe! Ali kot pravi verz v eni izmed pesmi: če rad bi vse druge spreminjal, spremeni se sam, in če rad bi spremenil ljubezen, spremeni se sam.”
Pri Malalanu gresta petje in igranje z roko v roki. Sodeloval je tudi na festivalu slovenskega šansona in festivalu narečne popevke. “Petje mi je bilo vedno zelo blizu,” pravi. “Konec koncev sem svobodni umetnik in moram pokazati vse, kar znam. Muzikal je v Sloveniji postal zelo popularen. Imam srečo, da lahko delam različne stvari.”
Disciplina in zanesljivost
V zadnjem obdobju je najbolj ponosen na vlogo v predstavi Uh, ljubezen, ki jo je odigral v SSG Trst - in to po vseh peripetijah, ki so se takrat dogajale okrog te gledališke hiše. “V tem poklicu ni nujno, da vse uspe tako, kot bi moralo. Včasih je dobra zasedba in dober režiser, pa tekst ni najboljši. Se pa večkrat zgodi kemija, magičen trenutek,” pravi Malalan. “Zelo sem ponosen na to predstavo, zelo sem užival v njej, ne glede na to, da je bila kar naporna. Izpostavil bi tudi vlogo v muzikalu Do nazga, ki je bil velik spektakel. Pa seveda zadnjo produkcijo, katere premiera bo 20. oktobra.”
Status svobodnega umetnika mu ustreza. “Do neke mere si lahko sam izbiram, kaj bom delal,” priznava. Se je pa moral, da lahko profesionalno opravlja svoj poklic, zelo disciplinirati. “Do sebe sem postal veliko bolj zahteven. Z gledališči, s katerimi sodelujem, sem v stalnem stiku in stvari lepo tečejo. Nikoli ne delam dveh novih gledaliških projektov istočasno, to ni fer niti do gledališča niti do mene. Zraven pa posnamem še kaj za televizijo, radio ...”
Disciplina mu tudi pomaga krmariti med obdobji intenzivnega dela in zatišji, ko odigra vsega le nekaj predstav na mesec, še vedno pa mora plačati vse položnice. “A tako pot sem sam izbral in mi ustreza. Trenutno igram v sedmih živih predstavah,” pripomni in doda, da bo v začetku prihodnjega leta najverjetneje sodeloval s koprskim gledališčem. “Nekoč so me vprašali, katera je moja vrlina, pa sem to vprašal svoje kolege. So rekli, da je zanesljivost. Treba je pošteno delati in dati drugim vedeti, da si vreden zaupanja. Človek lahko enkrat, dvakrat zamoči, trikrat je že preveč. Zelo težko je potem popraviti vtis. Če stvari niso urejene, ne funkcioniram tako, kot je treba. Recimo, da doma ni pospravljeno. Pa nisem kak fanatičen pristaš čiščenja prostora. Ampak ugotovil sem, da je veliko manj dela, če stvari počnem sproti.”
“Gremo lulat v Jugoslavijo!”
Že od malih nog je rad nastopal, počel pa je tudi druge stvari. Pogosto je pomagal v očetovem gradbenem podjetju. “V vročini in mrazu sem prenašal vreče malte in cementa, tako da danes vem, da mi je čisto v redu in nimam nobene pravice, da bi se pritoževal.”
Iz že smo pri zamejstvu in zamejcih, izrazih, ki ju Malalan ne mara. “Mogoče na to gledam drugače, ker imam možnost delovati tudi v Sloveniji. A zbode me, ko to slišim. Toliko se govori o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, o tem, da so meje padle, le v glavah se ni nič spremenilo. Tudi kolegom in prijateljem na Tržaškem rečem, da bi bilo treba besedo zamejec prepovedati. A očitno je zelo zakoreninjena. Stvari se spreminjajo in ljudje so zbegani, nimajo več opornih točk. Razumem, da je kdo v precepu, ko je star 14 ali 15 let. Da ne ve, kaj je. Še posebej tisti, ki izhajajo iz narodnostno mešanih zakonov. Ampak odrasel človek si mora biti na jasnem, kdo je; a to je na našem koncu intimna izbira posameznika, odvisna od vzgoje in od okolja. Jaz sem Slovenec. Naše družinsko drevo, ki ga je ob očetovem 70. rojstnem dnevu izdelal družinski prijatelj in zgodovinar prof. Samo Pahor, neutrudni borec za pravice Slovencev v Italiji, sega v leto 1640. Zadnjih 400 let se nismo premaknili niti za meter, le meje okoli nas se spreminjajo,” pripoveduje Malalan in se spomni priljubljene igrice iz otroških let.
“Moja nona je bila iz sosednje vasi Orlek, ki je zdaj v Sloveniji. Ko otroci nismo vedeli, kaj bi boljšega počeli, smo rekli, gremo lulat v Jugoslavijo. In smo šli do mejnikov in lulali čez mejo,” se spominja. “Ne čutim meja, v tem smislu sem zelo odprt,” še pripomni.
In kako bi na svojo novo predstavo povabil ljudi? “Žanr je zabaven, lahkoten, tako da je ura in pol sprostitve zagotovljena. Nedvomno pa bo v muzikalu vsak prepoznal tudi globlje življenjske resnice,” meni Malalan.
ALJA TASI
