Delfini se vračajo v slovensko morje
Morigenos ali rojen v morju je bil eden prvih delfinov, ki so jih člani istoimenskega društva srečali v slovenskem morju. Tega je danes že dobrih devet let. Odtlej so identificirali okoli 120 drugih delfinov, a Morigenos ostaja prvi. “Prvega pa ne pozabiš,” se radi pošalijo člani društva.
Kar očitno velja tudi za delfina, saj ostaja Morigenos eden njihovih najzvestejših morskih prijateljev.
“Morigenos je sicer po naravi dominanten in zaščitniški,” nam Polona Kotnjek predstavi svojo maskoto. “Vedno, ko se srečamo, se postavi med naš čoln in druge delfine, posebno če so med njimi mladiči,” nam pojasni in nadaljuje z značajskimi karakteristikami posameznih delfinov.
Opazovanje delfinov v slovenskem morju je pomembno tudi za raziskovalce Morske biološke postaje, saj jim bodo tako pridobljeni podatki v pomoč pri širših študijah o morskih vretenčarjih in njihovih selitvah. Po besedah dr. Lovrenca Lipeja raziskovalci že nekaj let opažajo, da se nekatere vrste velikih morskih vretenčarjev postopno širijo proti severu. Gre predvsem za nekatere vrste želv, brazdastega kita, kita grbavca, morski mesec in kar nekaj vrst hrustančnic, kot sta npr. morski pes orjak in manta. Tudi Hrvati opažajo, da v severnem Jadranu še nikoli doslej ni bilo toliko zapisov o teh selitvah kot v zadnjih desetletjih. Čedalje več je tudi podatkov o pojavljanju progastega delfina v severnem Jadranu in Tržaškem zalivu. Čeprav se je v zadnjih 30 letih nabralo veliko podatkov o pojavljanju velikih morskih vretenčarjev, raziskovalci še vedno ne morejo z gotovostjo trditi, zakaj prihaja do tovrstnih selitev. Po nekaterih teorijah gre za posledice podnebnih sprememb, po drugi npr. naj bi bilo naše morje še zadnja oaza z dovolj naravnimi resursi za te morske velikane, spet tretji iščejo vzroke drugod. “Zato so delfini kot velike živali, podobno kot kiti in druge velike hrustančnice, za nas tako zanimivi,” pravi dr. Lipej, ki ob tem poudarja, da so domači raziskovalci že dokazali povezavo med podnebnimi spremembami in dogajanjem na severnem Jadranu. Dr. Lipej ob tem opozarja, da sodi problem premikanja velikih vretenčarjev proti severu v okvir širše problematike Sredozemskega morja in procesov biotske globalizacije. Ta poteka po eni strani v smeri bioinvazije, širjenja tujerodnih vrst v naša morja, po drugi pa v smeri tropikalizacije, torej za širjenje živalskih in rastlinskih vrst iz južnih morij proti severu. Oba procesa veljata tudi za ribe v slovenskem morju.
“Povsem drugačen po značaju je Kaj, igriv in razposajen, vedno pripravljen na predstavo, medtem ko je Danion njegovo nasprotje,” se razživi Polona, ko opisuje “svoje” delfine. Prav vsak od njih ima namreč svoje značilnosti, samo dovolj dobro jih je treba spoznati. Daniona na primer takoj prepoznajo prav po do beline ogrizeni hrbtni plavuti, ki spominja na zmaličen obraz boksarskega veterana. Očitno gre za močnega in dominantnega samca, po čemer je tudi dobil svoje ime.
Tudi delfin Riko je zanimiv. Ko so tega samca lani spomladi opazili v našem morju, je bil po hrbtu in hrbtni plavuti prekrit z živimi ranami, se spominja Polona. Najverjetneje je rane dobil v boju s svojimi tekmeci, morda celo z več kot enim. Člani društva Morigenos so Rika nekaj mesecev spremljali v našem morju in opazovali proces njegove regeneracije.
V tem obdobju je Rika ves čas spremljala Alenka, kot da bi pazila nanj. Ko pa se je dokončno pozdravil, je nekega dne preprosto izginil.
“Ribe z maternico”
Zgodbe o delfinih so od nekdaj očarale ljudi. Ne le zato, ker se kot sesalci tako zelo razlikujejo od rib, temveč tudi zato, ker dajejo vtis veseljakov, njihovo oglašanje je podobno smehu, njihovo skakanje in prekopicavanje pa razigrani igri.
Stari Grki so delfine imenovali ribe z maternico, Eskimi so jih častili kot sebi sorodne, povojne generacije zahodne poloble pa so delfine posvojile skozi zgodbe o inteligentnem televizijskem Flipperju.
Od blizu in v naravi pa je treba z delfini ravnati primerno spoštljivo, opozarja predsednik društva Morigenos Tilen Genov. Navsezadnje so težki tudi do 300 kilogramov in je prekopicavanje z njimi lahko tudi usodno. A takoj pristavi, da še ni slišal za primer, da bi delfin namerno ranil človeka. Kar pa ne velja tudi za človeka, ki z delfinom v ujetništvu velikokrat ravna neodgovorno in grobo. Ko je neki obiskovalec delfinarija nekoč delfina dražil in mu potiskal paličice celo v odprtino za zrak, ga je ta tako nesrečno sunil, da se je znašel v bolnišnici. A so to, poudarja Tilen, redki primeri.
Inteligentni sesalci
O inteligenci delfinov lahko slišimo vse mogoče zgodbe, tudi take, po katerih naj bi bili delfini sposobni razumeti gramatične strukture jezika oziroma znakovnega sporazumevanja. Za Ewo Charatonik s Poljske, ki že leta obiskuje letne tabore društva Morigenos, so delfini nekaj prav posebnega, njihovo sporazumevanje pa izziv za raziskovalce. Ob tem navaja raziskavo, po kateri delfini dojamejo tudi morebitno absurdnost človekovega sporočila. “Če delfinu pokažeš, naj postavi žogo na polico, bo to razumel in to tudi storil. Če pa mu pokažeš, naj postavi polico na žogo, bo razumel absurdnost sporočila in ne bo reagiral.
Prav tako zanimivi so tudi poskusi, ki kažejo na to, da se delfini zavedajo sami sebe. Ko so namreč prednje postavili ogledalo ali njihovo sliko, so reagirali drugače, če je šlo za njihovo sliko ali pa podobo kakega drugega delfina.
To potrjuje tudi zgodba o Flipperju, verjetno najslavnejšem delfinu vseh časov. V vlogi tega televizijskega delfina je nastopalo več različnih delfinov. Strokovnjaki, ki so delali z njimi, veterinarji, biologi, trenerji, pa so opazili, da različno reagirajo v primeru, ko gledajo svojo podobo ali pa sliko svojih “soigralcev”. Delfini se torej prav radi gledajo in morda bi jim kdo lahko pripisal celo za ščepec nečimrnosti. A o slednjem se strokovnjaki seveda ne izrekajo.
Eden od grških mitov pripoveduje, kako je delfin rešil življenje slovitemu grškemu pevcu Arionu, ko ga je hotela posadka ladje, na kateri se je vračal v domovino, oropati in vreči v morje. Pevec si je pred smrtjo zaželel, da bi še zadnjič zaigral na strune in zapel v čast Apolona, glasba pa je boga tako ganila, da je poklical k sebi delfina in mu ukazal, naj reši Ariona. Delfin je poiskal Ariona in ga na hrbtu varno pripeljal na suho. Apolon ga je v znak hvaležnosti nagradil z ozvezdjem delfina, ki naj za vse večne čase spominja na njegovo predanost in pogum.
Delfini ne marajo hrupa
Čeprav so delfini sesalci, preživijo pod vodo skoraj 80 odstotkov svojega življenja. V našem morju živi danes le še ena vrsta delfinov, velika pliskavka. Navadnega delfina, ki je bil še pred nekaj desetletji najpogostejši gost severnega Jadrana, so ribiči po vojni zaradi “nelojalne konkurence” skoraj povsem iztrebili.
Pač pa v naše kraje vedno pogosteje zahaja progasti delfin, ni pa še povsem jasno, zakaj. Zagotovo ne beži pred naravnimi sovražniki; njegov edini, zato pa toliko nevarnejši sovražnik je namreč človek. Ta delfinov ne ogroža le z onesnaževanjem morja, temveč tudi s hrupom, ki ga povzroča morski promet, zaradi česar delfini izgubljajo orientacijo. Najhuje pa človek ogroža delfine s pretiranim izlovom rib, saj jih s tem prisili, da si gredo iskat hrano drugam.
Zanimivo je tudi, da delfine ogrožajo nekateri virusi, ki lahko povzročijo prave pravcate epidemije in množične smrti. Le redko pa se zgodi, da bi množično nasedli kot kiti, čeprav se to, sicer redkeje, lahko zgodi tudi delfinom. Vzrokov za nasedanje delfinov še ne poznajo v celoti, najverjetneje pa gre za tako imenovano zvočno polucijo. Predvsem poleti je namreč morje pod gladino tako prepredeno z zvoki plovil različnih frekvenc, da delfin ne sliši več svojega sprejemnega sistema, s pomočjo katerega se orientira v prostoru.
Opazovanje z morja in s kopnega
Ko je skupina ljubiteljev delfinov pred natanko desetimi leti ustanovila društvo Morigenos, so redki v Sloveniji vedeli, da delfini živijo tudi v našem morju. Še manj pa je bilo takih, ki so se zanje zanimali.
Zato so danes lahkozadovoljni, saj so v letih vztrajnega dela oživili zanimanje za te igrive morske sesalce, vzpostavili metodologijo fotoidentifikacije delfinov v našem morju in si pridobili kredibilnost in ugled tudi med profesionalnimi raziskovalci.
Z akcijami, kot je posvojitev delfina, in s poletnimi tabori so v svoj krog privabili že lepo število privržencev in podpornikov, čeprav opazovanje delfinov še zdaleč ni lahko delo. Kot nam pojasni Polona, morajo biti člani opazovalnih ekip nenehno na preži. “Ko smo na terenu, ni klepetanja, delo poteka v tišini,” se posmeje, ko jo podražimo, da se prihajajo mladi na tabor zabavat. Med opazovanjem je potrebna popolna zbranost, sicer bi delfina kaj lahko spregledali. Terenskemu delu sledi obdelava, vnos podatkov in analiza premikov.
Dela torej ne zmanjka, navdušenja pa tudi ne. Posebno slednjega je dovolj tudi za vse udeležence, ki prihajajo v Piran z vseh koncev sveta, letos tudi iz Avstralije. Udeleženci tabora, ki se prav ta konec tedna izteka, pa so lahko še posebej zadovoljni. V tednu dni, ki so ga preživeli z delfini, so bili bogato poplačani.
Skoraj ni bilo dne, da ne bi srečali katerega od 120, kolikor jih naseljuje slovensko morje.
VIDA G. POSINKOVIĆ
