Delo s konji ni samo služba
Med tekmovalci, ki taborijo ob prizorišču svetovnega prvenstva v vožnji vpreg za ponije, je tudi nizozemska družina Chardon. Oče Ysbrand Chardon je bil leta 2008 svetovni prvak v vožnji štirivpreg z “običajnimi” konji, lani pa še svetovni podprvak.
Njegova soproga Paulien vodi jahalni del treninga njegovih konj, hčeri Jeannette in Edith tekmujeta v konjeniški disciplini eventing, najmlajša Edith pa jaha ponije. A te dni je v ospredju sin Bram Chardon, nizozemski prvak v vožnji štirivprege s poniji, ki tokrat prvič nastopa na svetovnem prvenstvu.
Doma imajo konjeniški center, kjer trenirajo deset konjev in sedem ponijev. Bram Chardon je končal srednjo šolo. Sedaj en dan v tednu obiskuje tečaj za inštruktorja jahanja, sicer pa trenira v domačem konjeniškem centru. S konji se je srečal že kot otrok; najprej z eventingom, ki združuje dresuro, preskakovanje ovir in cross-country. Pri 11 letih je začel vozil štirivprego s poniji, pri 13 letih tekmovati, pri 16 je že nastopal v mednarodni areni.
Njihov družinski konvoj - tovornjak za prevoz ponijev s prikolico za prevoz kočij, ter terenski avtomobil z bivalno prikolico - je na poti do Lipice prevozil 1400 kilometrov. “Potovali smo dva dneva in vmes prespali v Nemčiji, da so prišli poniji na cilj sveži in spočiti. Še nikoli nismo potovali tako daleč,” pove Paulien Chardon.
Vsi enako pomembni
V njihovi ekipi velja pravilo, da vsi delajo in nihče ne drži rok v žepih, ko je treba vzeti v roke vile. “Vsi radi pomagamo, v ekipi smo vsi enako pomembni. Voznik vprege ima seveda pomembnejšo vlogo, a sicer smo vsi enako pomembni. Vsi radi delamo,” pove Bram Chardon, ki bi čas in denar, namenjena za svetovno prvenstvo, lahko namenil tudi za dopust, poležavanja na plaži in diskoteke. A se je raje odločil za šport, trdo delo in naporno potovanje. “Ja, to je zelo drag šport, toda zame je vsak dan, ko vozim, fantastičen. Občutek, da imamo kontrolo nad vsemi vpreženimi poniji, je tako lep, da se izplača,” pove.
Vzdušje na prvenstvu je dobro, doda: “Seveda sta tu nizozemski in nemški tabor, vendar se pogovarjamo med sabo. Tu ni kot na nogometni tekmi, bolj smo povezani. Vsi skrbimo za svoje konje, vsi moramo precej trdo delati, da opravimo vse, kar je treba. Zato se dobro razumemo.”
S poniji na naraven način
Ta duh je pomemben tudi v družini, kjer se znanje prenaša iz roda v rod, pove: “Če je šport že v družini, je veliko lažje. Za slovenske voznike, ki začenjajo praktično iz nič, je to veliko težje.” Za treningom ponijev se namreč skriva cela znanost o tem, kako šolati žival, da bo do centimetra natančno ubogala ukaze voznika in ostala vrhunsko motivirana za šport.
“Imamo vajeti, z njimi vodimo vsakega ponija posebej, in tudi bič, ki ga uporabljam pri zavojih. Najpomembnejše pa je, da se s poniji in konji dela naravno. Da se nanje ne pritiska preveč, da se od njih ne zahteva preveč, tako jim postane vožnja všeč in ostanejo motivirani,” razlaga Bram Chardon, ki najbolj uživa v adrenalinski maratonski vožnji.
Ta bo v Lipici na programu danes. Na maratonski progi bo osem ovir, ki zahtevajo maksimalno zbranost in uigranost ekipe. Poniji imajo na očeh plašnice, zato dostikrat ne vidijo, kam drvijo in kako bodo pripeljali vprego ven iz labirinta ovire, a ubogajo voznika. “Tu je pomembno 100-odstotno zaupanje ponijev v voznika. Če to zaupanje izgine, ga je zelo težko dobiti nazaj. Potem reagirajo počasneje in ne dajo od sebe vsega, kar zmorejo,“ pove Bram.
Napake so sinove, uspehi tudi
Veliko je odvisno tudi od voznika, njegovega znanja in značaja. Zato Ysbrand Chardon ne pretirava s pomočjo sinu: “Zelo pomembno je, da večino dela opravi sam. Ko me vpraša, mu pomagam, toda ne preveč. Če bi bil ves čas ob njemu z nasveti, ne bi delal napak in se na njih ne bi mogel učiti. Tudi motivacija mora biti njegova.”
S sinom sta si podobna v razmišljanju o tem, zakaj sta se odločila za tak, naporen življenjski slog, čeprav bi lahko živela bistveno bolj udobno. “Rad imam konje. In ko imaš na tekmovanjih dobre rezultate, ko zmaguješ - to je zelo pomembno - si zelo srečen. To mi je veliko bolj všeč kot udoben dopust,” se nasmeji Ysbrand Chardon. Njegova soproga Paulien doda: “Tudi mi gremo februarja na dopust, toda naše življenje s konji je vredno več. Ko je tvoje delo tvoj hobi, je lepo.”
“Na vrhu je vzdušje čisto”
Poleg tekmovalnih uspehov je pomembna tudi odprtost, ki jo tako življenje nudi, je prepričan Ysbrand: “Srečamo veliko ljudi, vidimo veliko krajev, tudi to je pomembno.” Sicer je vzdušje v vrhunskem športu tekmovalno, na trenutke tudi ostro, a v redu, meni: “Na vrhu je zelo v redu, na nižjem nivoju pa ni vedno tako, ker ljudje skušajo uspeti na različne načine.”
Paulien doda: “Najboljši se športa lotevajo na športen način. Ljudje, ki ne morejo priti na vrh, pa skušajo to doseči na drugi način, a nas to ne zanima. Mi skrbimo zase in imamo dobe kontakte z vsemi.” V prvi vrsti pa velja, da je vrhunski šport trdo delo in ne hobi. In da zahteva močno denarno podporo sponzorjev. “Če imaš sponzorje, ki hočejo, da sodeluješ pri veliko njihovih aktivnostih, potem ne moreš trenirati, tako kot bi bilo treba. Mi imamo svoje lastne konje, tovornjak in konjeniški center, sponzor prinese samo denar. Naš sponzor pravi: trenirajte, kakor želite, jaz hočem le rezultate. Če krajši čas ni rezultatov, ker uvajamo mlade konje, to razume, toda na koncu hoče športen pristop in rezultate,” pojasni Ysbrand.
Konji in poniji so last njegove družine in ne sponzorja. Tako se jim ne more zgoditi to, da bi si sponzor nekega dne premislil in odpeljal svoje konje, v katere so oni vložili leta dela in treningov.
Zmaguje z lipicanci
Zanimivo, a za poznavalce ne presenetljivo je, da Ysbrand Chardon sedaj tekmuje v svetovnem pokalu (za “običajne konje”) z lipicanci. Pred dvema letoma jih je kupil na Madžarskem. Z njimi je zelo zadovoljen: “Rad jih imam, ker so zelo inteligentni, zelo zelo hitri, okretni in temperamentni.”
A to ne pomeni, da so primerni samo za najboljše in najbolj izkušene voznike, doda Paulien, saj zelo radi sodelujejo s človekom in delajo zanj: “Polnokrvni konji, na primer dirkalni, so zelo hitri pri dirkah na ravni progi, vendar težko ohranijo mirno glavo. Pri lipicancu to ni problem.”
“Naši konji niso nikoli utrujeni”
Kljub temperamentu in pripravljenosti za delo, pa je treba dati tekmovalnim konjem in ponijem tudi čas za počitek in sprostitev. “To je zelo pomembno. Če se nam zdi, da se kateri od Ysbrandovih konjev ne počuti najbolje, da je utrujen, mu privoščimo par tednov počitka ali lažjega dela, na primer ježo v naravi. Naši konji niso nikoli utrujeni pred koncem tekme. Če vidimo, da je kateri od njih utrujen prej kot ostali, mu za par tednov privoščimo počitek,” pojasni Paulien.
Pri takih odločitvah je pomembno tudi mnenje drugih članov ekipe, tudi tistih, ki vsak dan čistijo in sprehajajo konje. “Tudi oni nam povedo, kako se jim zdijo konji. To je zelo pomembno. Največja napaka, ki jo delajo vozniki, je, da ne govorijo z ljudmi, ki delajo s konji,” poudari Ysbrand.
Zato je izbira dobre ekipe ključno vprašanje. “Tudi oni morajo živeti za konje. Konj mora biti njihov partner, potem opazijo vse podrobnosti. Če je delo s konji zanje samo služba, ne morejo res dobro delati. Pomembno je tudi, da se čutijo tudi sami pomembni, da stojijo za svojimi stališče in opažanji, tudi če to pomeni, da se ne strinjajo vedno z voznikom,” še doda.
TINA ČIČ
