Dežela presežkov, velikih nasprotij in močnih strasti
Ko sem se sprehajala po kvadrih (“quadrih”) mesta, ki ima samo v strogem centru prebivalcev za dve Sloveniji, skupaj s predmestjem pa okroglih 12 milijonov, sem se prav kmalu zavedela, da me pričakujejo kratke noči, v katerih bom doživljala delirije spanca in budnosti.
Tu je namreč čas slep vodnik in stolnice, zgrajene, da bi se ozirale v sonce, le redkokdaj občutijo njegov blišč. “Tu se je sedaj bolj bati policije kot lopovov,” mi je zaupal Mirko Vasle v klepetu po končani radijski oddaji Okence v Slovenijo. Z Robertom Ličnom, prvim tenoristom in predsednikom Goriškega okteta Vrtnica, sva namreč bila že drugi dan našega prihoda v Buenos Aires gosta v oddaji, ki jo je leta 1987 ustanovil in vse do svoje smrti februarja 1993 tudi vodil primorski rojak Albert Čuk.
Oddaja v slovenskem jeziku Okence v Slovenijo domuje v kvadru San Martin 569, v majhnih prostorih drugega nadstropja poslopja, v katerem delujejo še vsaj tri radijske postaje. Odgovorna urednica je Ana Ličen, urednik pa Mirko Vasle. Oddaja je na sporedu vsako soboto med 13. in 14. uro, in če tega ne bi doživela v živo, ne bi verjela, da se na oddaje z različnimi slovenskimi temami in osebnostmi samo v Buenos Airesu in okolici odziva tudi več kot 80.000 ljudi (kot je pred leti zapisal argentinski institut za raziskovanje medijev IPSA).
Mesto nasprotij
Ko sem še istega večera prihajala na koncert, ki so ga v Slomškovem domu v Ramos Mejia imeli člani okteta Vrtnica, me je že med potjo nagovorilo več ljudi kot doslej v vsej moji radijski karieri doma, v Sloveniji. In, značilno argentinsko, vsi so me poljubljali na lica in me objemali, kot da bi se že od nekdaj poznali in prijateljevali.
A prijaznost in gostoljubje sta le ena plat vsakdana, ki ga doživiš v mestu, kjer sicer kraljuje najširša avenija na svetu in se lahko čudiš rjavi blatni barvi reke Paraná, veliki kot morje, ki se nedaleč od mesta Tigre z reko Uruguay združi v Rio de la Plata (Srebrno reko). Pri njenem izlivu v Atlantski ocean pa lahko doživiš še eno najširšo reko na svetu. Mesto ogromnih razsežnosti in dobrega zraka (buenos aires) se namreč čedalje bolj utaplja v posledicah gnilega kapitalizma: med številnimi golobi, mogočnimi drevesi in sprehajalci psov je čedalje več revežev, beraških otrok in tatov. Tudi zato so hiše ograjene z bodečimi žicami, z oken pa v mimoidoče zijajo rešetke.
Na obrobju mesta preko noči rastejo novi zidovi najnižjih družbenih slojev, ki jim je predsednica Cristina Fernandez de Kirchner (argentinska Hillary) pred volitvami radodarno podeljevala pesose. Podobno kot nosečnicam od tretjega meseca dalje, uvedla pa je celo zakon o dodatnih sredstvih zanje. Že dan po vnovičnem prevzemu oblasti pa je zakon tudi odpravila. O priljubljenosti 58-letne Cristine, s katere podobami so še vedno ovešeni zidovi največjih poslopij, obstajajo zelo različne zgodbe. Nekateri so prepričani, da je bila vsa volilna kampanja zgolj farsa, saj bo gospa predsednica, ki v svojih nastopih večkrat objokuje soproga, kmalu “zbolela” in bo vodenje države prevzel kdo iz njenega ožjega kroga. Da je argentinska politična smetana močno zaposlena z načini obvladovanja vseh možnih oblik korupcije, pa se kaže prav na vsakem koraku že precej umazanih mestnih predelov (kvadrov). Bivanje v Buenos Airesu pa me je iz dneva v dan bolj spominjalo na dneve, ki sem jih pred desetimi leti preživela v divjem in nevarnem Caracasu v Venezueli.
Kulturni šok
Najprej se zgrozim, ko stopim v sobo hotela Normandia na Rodriguez Pena 320 in opazim, da v njej že vsaj pol leta niso uporabili metle, barvo sten pa je prekril dim, kot da bi imeli Indijanci pred mojim prihodom tu svoj bojni posvet. O svežem zraku v sobi ni bilo sledu (pa saj sem vendar v buenos airesu!), saj so ropot s ceste in poulične “dišave” vnašali v sobo le še več neugodja. Močno sem podvomila tudi o svežini rjuh in se zato raje ogrnila v svoje brisače. Trinajsturni polet iz Pariza do Buenos Airesa z letalsko družbo Air France je bil namreč travmatično naporen: stisnjena med dvema sicer elegantnima članoma Vrtnice sem se komajda lahko premaknila in komaj kdaj zatisnila oči. Če človek nima privilegija (predvsem pa denarja) za potovanje v poslovnem razredu, se mu na letalih z več kot 360 sedeži slabo piše.
Spanje je bilo torej moja najnujnejša potreba ob pristanku v deželi asada, tanga, Maradone, Evite, Piazzolle in meta čaja … A sem se namesto sladkih uric hotelskega počitka že takoj na začetku morala spoznati z vrsto preživetvenih zvijač. Olga Ličen, teta Roberta Lična, ki že od leta 1941 živi v Buenos Airesu, je z značilno kozorogovsko skrbnostjo (rojena januarja) bdela nad nami, da nas ne bi že prvi dan opeharili ali okradli. Z nami se je sprehodila do menjalnice, in tu se je začela nepojmljiva zgodba o argentinski “učinkovitosti” in njihovem “poenostavljanju”. Kar pet uslužbencev je pregledovalo naše dokumente, nato kontroliralo evre, preštevalo pesose, potem smo morali še nekaj podpisati in po vseh teh dolgih birokratskih obredih smo končno lahko prevzeli denar. Koatični vozniki, vrvež na cesti, nočne bučne zabave (ki se začnejo po 22. uri in trajajo do jutra), noči brez spanja pa še zdaleč niso najbolj senčna zgodba Buenos Airesa.
Družbeni standard na psu
Država, ki se sicer tako zelo postavlja z mesnimi izdelki, vinom, žitaricami, nafto in s plinom, se hkrati lahko sramuje svojih državnih bolnišnic. Te se preprosto pred našimi očmi podirajo. Kot je povedala Olga Ličen, mesečno odšteje več kot 120 evrov italijanskemu zdravstvenemu zavarovanju (ob povprečni mesečni plači okoli 600 evrov), ker si samo na tak način lahko zagotovi nekoliko dostojnejšo nego v primeru bolezni v zasebni italijanski bolnišnici.
Absurd argentinskega “zdravega načina življenja” postane še večji, ko odkrijemo razglas (oziroma zakon, ki je začel veljati nedavno), da je v restavracijah ob hrani prepovedano postreči s soljo. Lahko si jo sicer sam natrosiš, kolikor želiš, a na lastno odgovornost. V mestu nasprotij, kjer je vsem znano, da kazenske sankcije najpogosteje niso posledica kriminalnega ali nezakonitega dejanja, pa se dogaja, da policisti še najbolj nadzorujejo ... sami sebe.
Svojim očem skoraj nisem verjela, ko sem gledala vse neprebojne jopiče in najrazličnejše orožje uniformiranih mož postave, ki so stražili poslopje policijske stavbe. V tem brezpravnem okolju je namreč povsem sprejemljivo in razumljivo, da ljudje hranijo denar kar doma. Izkušnja iz leta 2001, ko so čez noč izgubili vse svoje prihranke, jih je predrago stala in bankam danes preprosto ne zaupajo več.
Naši pevci so tu pustili sled
A tako kot v Buenos Airesu na eni strani obstajajo čudoviti široki bulvarji, na drugi pa pisana soseska delavskega razreda La Boca, v katero sicer čedalje bolj prodirajo kič in globalizirani ceneni spominki, sem med petdnevnim osvajanjem tega milijonskega mesta ob mnogih sivih urah doživela tudi nekaj zelo sončnih. Slednje so mi pričarala nepozabna druženja z gospo Olgo in njeno bohemsko prijateljico Edelmiro Mas Garcio de Barquin (nekdanjo prvakinjo baleta v gledališču Colón in milanski Scali), obilne večerje v poznih urah in zanimivi pogovori s sorodniki Ličnovih (ki imajo svoje korenine v Braniku). In seveda ogled Teatra Colón, ene najpomembnejših opernih hiš na svetu, v katerem je leta 1969 tenorist Anton Dermota prvič zapel slovensko pesem Kje so tiste stezice.
V tej izjemno akustični dvorani pa sta se kalila tudi tenorist Josip Rijavec (rojen 1890 v Gradišču ob Soči) in Karlo Košuta (rojen 1932 v Križu na Tržaškem), po mnenju kritike eden največjih dramatičnih tenoristov na svetu.
V veliko radost mi je bilo tudi opazovanje številnih mladih, ki se družijo v času kosila ali večerje, se sproščeno pogovarjajo in uživajo argentinsko realnost brez vseh njenih zakulisnih političnih spletk. Tudi sicer so večerna (nočna) druženja tu folklora, kar so na lastni koži (glasovih!) občutili tudi člani Vrtnice. Ob štirih uradnih koncertih v Beunos Airesu so namreč prepevali prav ob vsakem druženju, tako da sem jih nazadnje krstila kar za “džuboks”.
TATJANA GREGORIČ
