Dotik zelišč na vsakem koraku

Vsak, ki je imel pet minut časa, se je v nekem posebnem trenutku zaljubil v Lokve in sebi in drugim obljubljal, da se bo na Lokve vedno vračal, obenem pa še postoril kaj za uveljavitev kraja kot izjemnega klimatskega zdravilišča in turističnega središča.

Lokvarji iz roda v rod ohranjajo pripoved o tem, kako je že cesarica Marija Terezija (1717-80) predlagala, da naj bi na Lokvah zgradili sanatorij. Zamisel ni bila nikoli uresničena, kot tudi številne druge ne. Kako je ves čas nekaj hudo narobe pri razvoju lokvarskega turizma, dovolj nazorno dokazuje usoda hotela Poldanovec, ki, lani spremenjen v ruševine, prav v teh dneh služi kot prizorišče svetovnega prvenstva reševalnih psov. Sic transit gloria mundi, tako mineva slava sveta!

Vsak ima svojo nalogo

Pa vendar: družina Gorjan, ki nadaljujejo gostilniško tradicijo Winklerjev, je že zdavnaj spoznala, da se od obljub in tuje pomoči ne da živeti. Zavihali so rokave in z vrsto dejavnosti prepričujejo sovaščane, da se z dobro voljo lahko postori marsikaj. Verjetno bi imeli že dovolj dela z izletniki, ki se na Lokvah še vedno radi ustavijo, toda obiskovalcem že vrsto let ponujajo več. Od odlične hrane, ki jo delno sami pridelajo, do možnosti aktivnega počitka, prenočitve, sprostitve v savni, raztegovanja v fitnesu, udeležbe na predavanjih in tečajih ...

Obenem dokazujejo vsem, kaj vse lahko uspeva na nadmorski višini, ki ji le malo manjka do tisoč metrov. Zelišča, pridelana v zdravem okolju, tržijo pod blagovno znamko ekološka kmetija pri Tončkovih, pravo veselje mame Tatjane pa je pridelovanje najrazličnejših vrst mete ali žajblja. Oče Jože, ki že vrsto let boleha za Parkinsonovo boleznijo, je sicer prepustil vodenje družinskega podjetja hčerki Martini, toda ostaja nepogrešljiv. Na dan, ko sem jih obiskal, je z domačinoma modroval o vremenu. Torej o dežju. Tudi za malo daljši pogovor z gosti mora biti vedno nekdo pripravljen! Martina, ki se vedno nasmejanega obraza najraje suče med mizami, prinaša v lokal žarek sonca tudi takrat, ko se megla plazi po tleh in še ptiči raje hodijo kot pa letajo. Za kuhinjo je, skupaj s Tatjano, zadolžen sin Primož, njegova žena Tina pa nudi strokovno pomoč pri obdelavi njive.

“V bistvu smo ohranili podobno filozofijo kuhinje kot leta 1831, ko je prvi Winkler odprl gostilno na Lokvah. Ponujamo predvsem tisto, kar lahko sami pridelamo, tudi gobe gremo sami nabirat. Tu okrog je največ štorovk, pri lovski družini Trnovo in Čepovan pa nabavljamo divjačino,” pove Martina. Logično, le da nekoč česa drugega razen domačega gostilničar na Lokvah sploh ni mogel imeti, danes pa gre za zavestno odločitev. Na zaprašenih listih je našla recepte za razne mineštre, jedi z mesom iz domačega hleva ali dvorišča, za krompirjevo polento in pripravo repe, zelja in komarade, kot so rekli kolerabi, kot priloge ali samostojne jedi. Ob trditvi, da so nekoč na Lokvah gojili tudi žitarice, naniza Martina še nekaj utrinkov iz nekdanjega življenja Lokvarjev. Glažute in oglarstvo so bile sezonske dejavnosti, s katerimi se domačini niso kaj dosti ukvarjali. Prvi naseljenci so bili po vsej verjetnosti pastirji, ki so v dolgih zimskih nočeh za dodatni zaslužek izdelovali škafe, pinje, modele za maslo, lesen jedilni pribor in tudi hlevske pripomočke. Poleti so sekali led v Paradani, in tudi delo v gozdu jim je šlo dobro od rok. Kupčijo z ledom in debli pa so prepuščali drugim. “Bili so dobri najemni delavci, ne pa podjetniki,” je prepričan zgodovinar Boris Blažko, naš največji poznavalec furmanskih poti po Trnovskem gozdu.

Za en dan z Goriškega, za več dni s celega sveta

Ceste, ki iz treh smeri pripeljejo na Lokve, so še danes bolj primerne za furengo kot za sodobna prevozna sredstva. Čeprav so Lokve približno enako oddaljene od Nove Gorice, Ajdovščine in Mosta na Soči, prihaja največ enodnevnih gostov vendarle iz goriškega bazena, medtem ko se v hotelskih sobah srečujejo turisti s celega sveta. Na voljo imajo 50 ležišč, ki jih tržijo tudi s pomočjo spletne agencije booking.com, kjer lahko preberemo številne pohvale na račun urejenosti sob, prijaznosti domačinov in odlične kulinarike. Za svate ali kakšne druge zaključene skupine imajo 150 sedežev, sicer pa delajo s 40 sedeži v restavraciji in prav tolikimi na terasi. Kar povsem ustreza številu obiskovalcev, ki je v dneh lepega vremena večje kot takrat, ko je nebo turobno.

Pogovor nehote zavije na vpliv deževnega poletja na letošnji pridelek. Martina pove, da je moča še najbolj godila rabarbari, zdi pa se ji, da imajo krompir, repa, korenje in druge poljščine manj okusa kot običajno. Zelišča s certifikatom ekološke pridelave sušijo in prodajajo za čaje in poparke, ostala uporabijo v kuhinji. Med njimi sicer ni nobene razlike, le da priročni pokriti rastlinjak, kamor Tatjana in Primož kar med pripravo jedi skočita po nekaj listov mete, peteršilja, žajblja ali stebelca drobnjaka, ni certificiran, mi zaupa.

Kulinarika sloni na zeliščih

Zelišča morajo biti vedno pri roki, saj na njih danes sloni Winklerjeva kulinarika. Martina se spominja, kako so jo v družini čudno gledali, ko je pred leti predlagala posebne zeliščne menije, ki so jih sprva pripravljali po prednaročilu, zdaj pa so sestavni del običajne ponudbe. Štruklji z rdečo peso in krompirjevi svaljki s koprivami sodijo med največkrat naročene jedi, medtem ko so nekdaj priljubljene ocvrte kalamare povsem umaknili z jedilnika. Z naročniki kosila za avtobusne izletnike se je Martina pripravljena pregovarjati toliko časa, dokler ne odstopijo od zabetonirane predstave o pečenki s krompirjem. “Če že pridejo na Lokve, naj poskusijo nekaj našega,” jih prepričuje.

Najbolj so z “nečem našim” zadovoljni tisti gosti, ki Lokve doživljajo kot zdravilišče. “Da ne bo pomote, nismo zdravilišče in ne poudarjamo pomena zdravilnih točk v naravi, toda gostje sami spoznavajo danosti okolja in ob ponudbi zdrave hrane se počutijo boljše. Boljše pa se ne počutijo samo ljudje, ki bolehajo za kako hudo boleznijo ali ki okrevajo po večjih kirurških posegih, ampak tudi vsi, ki si želijo sproščenega oddiha. Večkrat gostimo tečaje joge, po naročilu pripravljamo tudi veganske menije, imamo jedi za bolnike s celiakijo in kakimi drugimi alergijami. Seveda prihajajo sem tudi športniki. Škoda le, da nimamo zanje na Lokvah v celoti urejenega primernega prostora za vadbo. Smo na nadmorski višini, ki omogoča kakovostni poletni kondicijski trening, toda razen možnosti nabiranja moči s tekom ali kolesarjenjem po gozdnih poteh jim ponujamo bolj malo,” nadaljuje Martina, ki je prepričana, da bi z nogometnim igriščem postali zanimivejši za še eno ciljno skupino.

Med najinim klepetom Primož ustvarja v kuhinji. Pri Winklerjih se pohvalijo, da imajo poleg konvektomata in plinskega štedilnika tudi star “šparget” na drva, ki že 45 let zvesto služi namenu. “Kuhati na njem je zakon, toplota se lepše prerazporedi, mineštre drugače brbotajo,” ga hvali Martina, medtem ko je Primož bolj redkobeseden. “Raje dela, kot pa govori,” ga opraviči Martina, ki prizna, da je najbolj gostobesedna v družini mati Tatjana, nato pa že ona sama. “Je potrebno biti. Tako v jedilnici kot na promocijah, kjer me vedno postavijo v prvo vrsto,” nadaljuje. Sicer pa ji ne tečejo samo besede. Tudi na kuhanje se spozna, vendar uresničitev zamisli raje prepušča bratu. Ki ima občutek tako za okuse kot za predstavitev jedi, saj tudi oko zahteva svoje. Goste so mogoče nekoč privabljale zgolj velike porcije, danes pa so bolj veseli, če je količinsko nekaj manj. A mora biti predstavljeno na način, da deluje kot več!

Medved je zgolj lesen

Sestro in brata slikam pri lesenem medvedu, ki je tam od ene izmed kiparskih delavnic, ki so potekale na Lokvah. “Ne, medveda pa nimamo na jedilniku. To je naša odločitev. Zato pa lahko dobite kak merjaščev, srnin ali jelenov golaž ali zajčji ragu, kak večji kos lahko pripravimo tudi na žaru,” povzame Martina ponudbo divjačine.

Če bi mi bila za turistično vodičko, bi me najprej peljala v gozd. Doživeti mir gozda je nepozaben občutek, pravi. In ko tako vandraš po gozdu in občuduješ mogočna bukova ali smrekova drevesa, se mimogrede znajdeš na razglednem robu, pokukaš kaj delajo v Trebuši ali šteješ ladje pred koprskim in tržaškim pristaniščem. Martina seveda pogreša snežne zime, ko so se na Lokvah vrtele ena vlečnica ob drugi, žal ji je, da že nekaj zim ni nihče poskrbel za tekaško progo proti Mali Lazni, vendar upa, da bodo prej ali slej obnovili kolesarski Juriš na Lokve. “Lepo je, ko se k nam zgrne toliko ljudi naenkrat. Vas zadiha čisto drugače, ljudi zajame val optimizma,” je prepričana. Avgusta sami organizirajo prireditev Nazaj v lokvarski raj, ki se začne z jutranjim pohodom po pešpoti Za zidom, nadaljujejo z obiskom stojnic s pridelki in izdelki s planote, obiskom raznih delavnic, kuhanjem in plesom na travniku. Ljudem želijo prikazati, kaj vse lahko na Lokvah doživijo, čeprav bi potrebovali tudi takšne goste, ki bi bili dovzetni za to, kar Lokvam manjka. In ki bi lahko kaj premaknili Lokvam v prid.

Med klepetom pride nekajkrat mimo sinek Evan. En “škarik” mu ne da mira, bo nono pomagal, ga Martina napoti k Jožetu. Pred slovesom jo vprašam, kako je biti mlad na Lokvah. “Ko si čisto majhen, je krasno. Živiš z naravo, nič se ti ne more zgoditi, le na rit lahko padeš. Potem prideš v leta, ko na Lokvah ne bi hotel živeti, ker se tu nič ne dogaja, ker te morajo starši za vsako stvar peljati v dolino. Ko narediš šoferski izpit in ko se ti svet odpre, začneš razmišljati o tem, kako bi prav zares zbežal stran, potem pa spet prideš v leta, ko Lokvi ne bi zamenjal za noben kraj na svetu,” pravi Martina, ki je prešla vsa obdobja, medtem ko je Primož postal briški zet.

“Večina Lokvarjev hodi delat drugam, on pa je zdaj Bric, ki prihaja delat na Lokve,” se posmeje. In njen smeh je nalezljiv ...

Gostilna s prenočišči Winkler, Lokve

> Jože in Tatjana Gorjan, Primož Gregorič in Martina Gorjan Sulič

> Lokve 36, 5252 Trnovo pri Gorici

> www.hoteliwinkler.com

> 46°00'52" S 13°47'34" V

> Ponudba: hrana s poudarkom na zeliščih, pridelkih z lastne njive, divjačini, gobah; zeliščni čaji, zeliščne testenine, zeliščni kruh; prenočišča

TONI GOMIŠČEK

Primoževi koprivni njokiToni Gomišček

Tatjana Gorjan, zeliščarka z LokviLeo Caharija