Doživela sta “napad” ljubezni
Srečala sta se v dvigalu. Ne da bi prej spregovoril besedo, jo je poljubil. Od takrat naprej sta nerazdružljiva. Zgodba iz romana? Ne, gre za zgodbo koprske pesnice Marjance Hlavaty Korošec in nekdanjega profesorja fizike Karla Korošca, ki sta se srečala v ljubljanskem Domu upokojencev Tabor. “Napad ljubezni,” kakor je nenavadno doživetje opisala Marjanca, sta osmega septembra potrdila še pred matičarjem.
Usodno srečanje v dvigalu, ki je nepričakovano spremenilo njuni že precej dolgi življenjski poti (Marjanca je še v svojih sedemdesetih, Karel pa je že dopolnil 85 let), se je zgodilo pred tremi meseci, kmalu po Marjančinem prihodu v dom.
Karel, ki v Taboru živi že šest let, je takoj opazil vehementnost živahne Primorke, ki je za novinke, ki se na življenje v domu šele privajajo, dokaj neobičajna. “Kaj pa ta nori tukaj, je komaj prišla, pa že rogovili,”je pomislil Karel, ko jo je prvič videl.
Tudi Marjanca je Karla opazila že v jedilnici, a ji takrat na kraj pameti ni prišlo, da se bosta njuni poti usodno srečali. A zelo kmalu se je zgodilo ravno to. Marjanca je o dogodku, ki je njuni življenji postavil na glavo, izdala zanimivo podrobnost: “Moj mož je bil prvi akter. On me je poljubil v dvigalu. In od tistega trenutka dalje - adijo svoboda. Spoznala sva se v dvigalu, poljub v dvigalu je bil prvi stik.”
V njeno doživeto pripovedovanje pa se je šaljivo vmešal Karel, ki je provokativno dodal, da je “akter vprašljiv”. A Marjanca je njegovo intervencijo odločno zavrnila in še naprej vztrajala, da je bila sama le prejemnica poljuba. Kljub temu dramatičnosti dogodka nikakor ne oporeka: “Ko sva se spoznala, je prišlo kakor grom in strela.”
Od takrat naprej sta s Karlom nerazdružljiva. Marjanca pravi, da se z možem zelo dobro razumeta in da imata o mnogih stvareh enaka stališča: “Imava enake okuse in zanimanja v življenju - za literaturo, glasbo. O vsem se strinjava, sva zelo homogena. Nenehno se pogovarjava.”
Karakterno se dopolnjujeta
Marjanca meni, da sta z možem sorodni duši in da se zelo dobro ujameta. Ali to velja tudi za njuna karakterja, ju vprašam; že kmalu po začetku pogovora je namreč jasno, da je Marjanca precej zgovorna, Karel pa je precej bolj zadržan in redkobeseden, čeprav so njegove misli, ko jih izreče na glas, zelo tehtne. Marjanca me takoj seznani z dejstvi: “Veste, moj mož je veliko pametnejši od mene, ampak je tudi veliko bolj tih.”
Karel pove, da sta z ženo pravo nasprotje drug drugemu, Marjanca pa moževo trditev takoj dodatno obrazloži: “Karel je zelo resen, je profesor, kar se mu vidi, jaz pa sem boem, velik boem.” O možu pove še, da je zelo čustven, globok in čuteč človek, a zelo zadržan. “Ampak nič hudega, je v redu, meni to ustreza. Ljubezen mi izkazuje na vse možne načine,” ljubeče pove Marjanca, mi pokaže svetleči poročni prstan, možu pa nameni širok nasmeh.
Čeprav Marjanca in Karel živita v domu, se ne prepuščata malodušju. Vsak dan gresta na sprehod po mestu in na kavo, včasih pa obiščeta tudi tržnico ali ljubljanski grad. Vseskozi se veliko pogovarjata, saj si imata veliko povedati. Spoznala sta se v letih, ko sta si nabrala že veliko življenjskih izkušenj (Karla je zaznamovala izkušnja druge svetovne vojne, oba pa sta bila tudi poročena in imata otroke).
Marjanca in Karel sta se odločila, da svojo radost okronata tudi s poroko. Svatba v družinskem krogu je bila v Sežani.
Ustvarila sta si oazo
Za poročno darilo sta prejela enotedensko bivanje v Medicorjevem Centru za preventivno kardiologijo in rehabilitacijo v hotelu Neptun v Portorožu. Tu sem se z njima, ravno v izteku njunih medenih tednov, tudi pogovarjala. Marjanca, sicer srčna bolnica in dolgoletna aktivna članica Društva na srcu operiranih bolnikov Slovenije, in Karel sta se darila zelo razveselila, za prijetno preživljanje medenih tednov pa sta posebej hvaležna prof. dr. Marjeti Zorc in sestri Mileni, ki je zanju zelo lepo skrbela.
Karel je z nekoliko obžalovanja povedal, da se bosta morala z ženo po prijetnem bivanju v Portorožu ponovno navaditi na življenje v domu upokojencev. Kljub temu da jima dom daje občutek varnosti, Karla tamkajšnje življenje žalosti: “Če bi vedel, kakšno je življenje v domu, ne bi nikdar šel tja. Zdaj so domovi podaljšana roka bolnišnic, to ni več dom upokojencev, v sebi nima nobene domačnosti.”
Prav zaradi te izkušnje je bilo srečanje za Marjanco in Karla še toliko pomembnejše. “Zato sva skupaj, da si ustvariva oazo v tistem domu,” pove Karel.
Zakonca si želita oditi na kakšen krajši izlet, skupaj poslušati lepo glasbo in prebirati kvalitetne knjige, obiskati želita tudi svoje otroke in vnuke. Čakata, da jima v domu dodelijo skupno, zakonsko sobo, saj zdaj bivata ločeno.
Skupaj bosta lažje ohranjala vedrino, zanjo pa se bosta borila vsak dan posebej. Vesta, da medsebojna bližina, ki jo ustvarjata in ohranjata vsak dan posebej, nikakor ni samoumevna. Za možnost, da imata dom, ki sta si ga ustvarila drug z drugim, sta zelo hvaležna. “Ko človek pogleda nazaj, reče, da bi živel drugače, a to ni mogoče. V življenju ni popravnih izpitov,” poudari Karel. REKA ŠAV