Dragi dedek Mraz!
Upam, da bo to pismo prišlo do tebe, čeprav ne poznam tvojega naslova. Vse svoje znance sem že spraševala, kje živiš, a nihče mi ni znal odgovoriti. To, da tega ne vedo moji znanci z obale, še razumem, ker niso videli veliko sveta.
Da pa odgovora niso poznali niti tisti srečneži, ki veliko in neprestano potujejo, je pa res čudno.
Tvojega naslova nista poznala ne sosed Bran Cin, ne družina D'Elfinov, niti znanka Kar Eta, ki prihaja k nam že pol stoletja redno na počitnice, pa tudi Grba Vec, ki nas je obiskal pred kratkim, ni vedel odgovora. Vsi so slišali, da živiš nekje na severu, a kje, tega nihče ne ve.
No, upam, da ne živiš na Grenlandiji, saj se širijo govorice, da je tam snega in ledu vedno manj. Pa menda ne samo tam. Zadnjič smo dobili pismo našega znanca, sicer ribiča na daljnem severu, M'Edveda, v katerem piše, da mu zmanjkuje ledu pod nogami in da se seli še bolj na sever. Skrbi ga le to, da tudi severa tam gori ni na pretek, do severa na jugu pa je preprosto predaleč. No, mi vsi tukaj, v najsevernejšem delu Jadrana, upamo, da bo kakšen košček ledu le ostal in da se mu ne bo potrebno seliti.
Kakorkoli. Že kar nekaj dni vsako oseko poslušam pogovore mimoidočih, otrok in odraslih, in vse se vrti okrog dedka Mraza in daril, ki naj bi jih prinesel. Včasih se zaradi višje vodne gladine ali valov nekoliko slabše sliši, a če sem prav razumela, ti proti koncu leta v pismih, naslovljenih nate, razkrijejo svoje želje. In če so bili v minulem letu pridni, jim te želje velikodušno izpolniš.
In tako sem se opogumila in sklenila, da ti tudi sama zaupam svoje želje in želje mojih znancev, v upanju, da ti bo kljub obilici dela uspelo najti minutko časa tudi za nas. Ker nas je res veliko in smo raztreseni po celotnem zalivu, seveda ne pričakujemo, da bi se lahko posvetil vsakemu od nas. Poleg tega smo v glavnem pod vodno gladino, in v tem času je morje najbrž prehladno tudi za tiste, vajene zimskih temperatur. Pa tudi sicer smo ugotovili, da si pravzaprav želimo le eno.
Podobno kot si dekleta, ki se potegujejo za naslov najlepše na svetu, želijo predvsem mir na zemlji, si mi želimo predvsem več miru v morju in ob morskem obrežju. Želimo si, da si ne bi vsako poletje, kar naprej zatiskali ušes zaradi neznosnega hrupa in da se družini D'Elfinov ne bi bilo potrebno seliti v mirnejše vode. Želimo si manj peščenih viharjev, ki z vsako ladjo, ki pride in gre, dnevno pustošijo po morskem dnu. Želimo si, da bi pili čisto vodo in dihali vodo, polno kisika. Slednje posebej velja za tiste, ki živijo v osrednjem delu zaliva in ki so iz leta v leto izpostavljeni pomanjkanju samo zato, ker vedno večje količine tega dragocenega plina porabijo zgolj za predelavo odplak.
In čisto na koncu si želimo tudi, da bi bilo več krajev, kjer bi bili K'Amena K'Orala, L'Eschchur in drugi varni pred sidri, odpadki in odplakami, kjer se ne bi neprestano zapletali v mreže in bežali pred harpunami in kjer bi lahko L'Ignji varno pustili svoj zarod. Nekaj takih krajev sicer že imamo, a jih je premalo, da bi v njih našli svoje mesto vsi predstavniki te naše velike zalivske skupnosti. Pa še tisti, ki naj bi za te kraje skrbeli, so tako redki, da jih komaj kdaj vidimo. In tako je mir zagotovljen bolj ali manj le na papirju, v resnici pa se ljudje napisanih pravil v glavnem ne držijo.
Toliko tokrat, dragi dedek Mraz. Upam, da nisem bila preveč zahtevna. Želim ti, da ti še zlepa ne bi zmanjkalo snega in ledu pod sanmi. Bodi dobro, prihodnje leto se pa spet oglasim. Tvoja Rako Vica
