Glasbeni poklon Primorski
Gotovo je ni podobne pevske poti, kakršno je v 70 letih prehodil moški pevski zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine. Sestavili so ga primorski fantje, pripadniki italijanskih tako imenovanih battaglioni speciali leta 1944 v taborišču Gravina pri Bariju. V svojem slogu bodo nekaj posebnega tudi drevi v dvorani Police v Ajdovščini: svoj častitljivi jubilej bodo drevi obeležili s krstno izvedbo kantate Primorska, zložene prav za to priložnost.
Še pred leti so kosovelovci razmišljali, kako lepo bi bilo s pesmijo ponoviti pot svojih predhodnikov - iz Afrike prek Barija, Splita ... Beograda do Ljubljane, Ajdovščine in morda kasneje do Pariza. “Seveda smo morali ugotoviti, da v teh časih tako ne bo šlo in zadnji dve leti si nismo mogli privoščiti nobene turneje ali tekmovanja. Za jubilej pa smo vendarle želeli pripraviti nekaj posebnega. In s kantato Primorska je cilj dosežen,” nam je povedal predsednik moškega pevskega zbora Srečko KosovelFranc Kodre.
Kantato Primorska je na besedilo pesnika Primoža Krečiča uglasbil Andrej Misson. Skladatelju, zborovodji, organistu, poustvarjalcu dr. Andreju Missonu je Primorska zelo blizu: korenine ima tudi v Reziji, v mladih letih je pel z vipavskimi pevci, vodil zbor primorskih študentov Vinko Vodopivec, primorski je del njegove družine. “Iskali smo primerno vsebino. Primož Krečič me je prepričal s tradicionalnimi vsebinami Primorske in z njenimi duhovnimi dimenzijami od Rezije, izvira Soče prek Brd, goriške ravnine, Krasa, Vipavske doline do morja s tremi narodi. Ves četrti stavke je posvečen trti, od njenega brstenja do vsega lepega okoli nje. Peti pa je poklon Vipavski dolini in njeni burji, ki se ji predaš, razširiš krila in poletiš,” vsebino opisuje Misson.
Glasbena govorica je namenoma tradicionalna, pojasnjuje skladatelj, partitura je prirejena zasedbi. Delo je nastajalo v sodelovanju s pevci in z orkestrom Nova, ki ga sestavljajo štirje rogovi, dve pozavni, tuba in tolkala ter komorna godalna zasedba. Misson posebej omenja solistično točko, ki jo bo odpela Ana Kodelja. Njena Mrtva deklica je bila prenekatera Primorka, dodaja.
Sad skupnega dela
Na pobudo Andreja Missona je Primorski pesmi prispeval duhovnik in pesnik Primož Krečič, doma iz Vrhpolja. Njegovo mladost sta spremljala glasba in slovenska beseda. V času svojega študija je med drugim vodil pevski zbor v semenišču in izdal svoje prvo literarno delo Življenje iz korenin. Ko je bil kaplan v Postojni, se je lotil pisanja besedil za himne in pri tem tesno sodeloval s tedanjim župnikom in kasnejšim škofom Metodom Pirihom, ki je prispeval glasbo.
“Pesmi za Primorsko so himne, ki jim je dodana avtorska ljudska pesem. Nastajale so ena za drugo, zanje sva se z Missonom veliko sestajala, jih dopolnjevala in vse skupaj sestavljala,” nastajanje Primorske opisuje Krečič. “Vsi, ki smo pri stvari sodelovali, imamo podoben odnos do primorskega prostora. Vse pesmi so nove in s kantato prvič prihajajo v javnost. O Missonu lahko rečem, da je med danes med redkimi skladatelji, ki znajo začutiti moški zbor, posebej primorski, ki je bogat s tercami,” je zadovoljen Primož Krečič.
Dirigent Matjaž Šček se s svojim 14-letnim stažem pri kosovelovcih že približuje “najstarejšemu”, Klavdiju Koloiniju. “Sem sopotnik tega dela, pri čemer pa se počutim kot nekakšen delavec na terenu. Ideje avtorjev so bile jasne, sam naj bi jim prispeval prepoznavnost,” je nekam skromen dirigent. “Moram priznati, da me je v začetku skoraj zagrabila panika. 40 minut glasbe in petja ni majhna stvar. In fantom se niti svitalo ni, čemu naproti se podajajo. Pot je bila prava. Ob tem se moram za pomoč posebej zahvaliti Vidi in Meti Červ, v orkestrskem delu pa Mojci Lavrenčič,” dodaja Matjaž Šček. “Kantato občutim kot veselje nad čudovitimi kraji, kjer živimo, to je glasbeni poklon Primorski,” še sporoča Primorcem dirigent kosovelovcev.
Legendarno pevsko popotovanje
Matjaž Šček, ki zaskrbljeno zaznava zaton moškega zborovskega petja, se sprašuje, kdo bo tako doživeto prepeval borbene, narodno prebudne, domovinske, pa otožne fantovske pesmi ali navihane napitnice.
Kako obširen je prispevek kosovelovcev k poslanstvu slovenske pesmi, pove zgodovina. Korenine segajo v leto 1943. Po kapitulaciji Italije se je v Constantini v Alžiriji znašlo približno 1100 Slovencev. Njihovo druženje s pesmijo je kmalu preraslo v pravi pevski zbor 40 pevcev, ki sta jih učila Ivan Češčut in Silvester Olenik. Na nastopih je dirigiral Mirko Lukman, kasneje pa Mirko Černigoj. Znani so bili kot Jugoslovanski zbor (Yugoslav chor).
5. junija je bila v taborišču Gravina pri Bariju na obisku kulturniška skupina 10. ljubljanske udarne brigade, v kateri je bil tudi Rado Simoniti. Na koncu se je iz ozadja spontano oglasila ubrana slovenska pesem večjega dela Černigojevih pevcev, kar je zaznalo tudi Simonitijevo uho. Sestavil je zbor, ki je dobil ime Srečko Kosovel. Korepetitorja sta bila Vlado Golob in Filip Bernard. 11. septembra je imel zbor v Bariju prvi koncert. Navdušenje je sprožilo vrsto nastopov po zavezniških bazah in vojaških bolnišnicah, zadnjega v Italiji 17. oktobra v Quassanu. Pevci so se potem vračali v domovino, na poti domov pa nastopali na Visu, v Šibeniku, Splitu, Dubrovniku, Trebinju, Cetinju, Baru in Skadru.
Leta s 1945 so odmevali koncerti v Bitoli, Skopju, Vranju, Nišu in Beogradu in celo na vseslovanskem kongresu v Sofiji in Bolgariji. Po vrnitvi v Beograd so okrepljeni s 35 Černigojevimi pevci odpeli še 28 koncertov.
Še preden so stopili na primorska tla, so kosovelovci obnoreli polovico Slovenije, na Primorskem pa potem doživeli nepozaben sprejem. Peli so v Postojni, Vipavi, Tolminu, Cerknem, Idriji, Ajdovščini, Ivanjem gradu, Opatjem selu in Kostanjevici. V Tomaju so se poklonili svojemu “patronu” Srečku Kosovelu. V tedaj partizanom nenaklonjeni Gorici so jih na koncertu v gledališču Verdi varovali zavezniki z oklepniki, saj so se bali nemirov. Ko je zbor zapel ameriško Carry me back to old Virginy, so Angleži in Američani ponoreli od navdušenja. Čestitke so padale od vsepovsod, o oklepnikih ni bilo več ne duha ne sluha. Koncert so še dvakrat ponovili.
Leta 1946 je zbor štel kar 84 pevcev. V Pragi so peli v Smetanovi dvorani. V Franciji so bili del pomembne jugoslovanske misije, saj je v Parizu potekala konferenca zunanjih ministrov, ki je reševala tudi vprašanje Primorske. Peli so v Lyonu, Grenoblu, Marseillu, Nici in Lensu. V Belgiji so se predstavili v Bruslju in Antwerpenu. Vabili so jih tudi na Švedsko, Norveško, v Sovjetsko zvezo in ZDA. Toda želeli so domov, kjer je bilo treba obnoviti domove. Zbor se je kot partizanska “enota” demobiliziral, svojo pot pa nadaljuje kot petju predan kolektiv, ki se bo, kot rečeno, drevi poklonil Primorski. DAVORIN KORON
