Goriški atletiki je dal krila

Vojko Orel je kljub bližajočemu se 70. rojstnem dnevu v domači pisarni v Vrtojbi, kjer je za naš časopis obujal spomine, aktiven, kot bi bil še v službi.

Prejemanje velikih priznanj človeka verjetno opominja, da se njegova aktivna pot počasi izteka. Kako vi to doživljate?

Kariera, dolga 55 let

Profesor športne vzgoje in atletski trener Vojko Orel ima pri 69 letih za sabo 55 let resne športne kariere. Kot starejši pionir je bil v šempetrskem NK Železničar najboljši strelec šempetrske lige. V gimnaziji se je posvetil atletiki in postal jugoslovanski mladinski prvak ter slovenski mladinski rekorder v troskoku. Po dokončanem študiju se je vrnil v Novo Gorico, kjer je vzporedno poučeval dijake Elektrogospodarskega šolskega centra (1971-82) in amatersko treniral mlade v Atletskem klubu Gorica. Leta 1982 je postal profesionalni klubski trener in strokovni vodja, kasneje pa še nacionalni trener AZS za daljino, troskok in teke čez ovire, predsednik združenja atletskih trenerjev Slovenije, član strokovnega sveta AZS in član izvršnega odbora AK Gorica. V zrelih letih se je posvetil tudi sojenju (več kot 500 tekem). Leta 1994 se je zaposlil na Športni zvezi Nova Gorica, tri leta za tem pa na mestnem Javnem zavodu za šport, kjer se je pred petimi leti upokojil. Šest let je bil njegov direktor, večino časa pa se je posvečal razvijanju športnih programov. Trenersko je bil občasno še aktiven do leta 2006. Je tvorec zlatih jugoslovanskih časov novogoriške atletike. Skozi njegove roke so šli tekmovalci, ki so osvojili 38 naslovov jugoslovanskega prvaka in zbrali 54 nastopov v reprezentanci nekdanje skupne države. Za svoje delo je med drugim prejel zlato plaketo AZS in Bloudkovo plaketo. Uredil je zbornike o zgodovini atletskega kluba in novogoriškega športnega parka ter publikacijo z atletsko statistiko (tablice) AK Gorica.