Gregor Čušin: “Dvakrat na dan mi je žal, da sem igralec”

V manj kot desetih letih je samostojno nastopil že približno 800-krat, velikokrat tudi na Primorskem (oktobra bo nastopil v Kanalu ob Soči in v Ilirski Bistrici). Priimek Čušin diši po Primorski, kar sogovornik tudi potrdi: “Vsi Čušini izhajamo iz Podbele pri Kobaridu.” Njegov stari oče se je namreč preselil iz Podbele pod Kobariškim Stolom na Koroško Belo pod karavanški Stol.

> Vaš glas seže v vsako vas, saj ste glas posodili že mnogim likom v risankah. Katera vam je najljubša?

“Najbolj so mi všeč vloge, kjer mi ni treba spreminjati glasu in je zato najmanj naporno. (smeh) Sicer pa mi je bila najbolj všeč vloga polža Fonza v risanki Vrtni palček Primož. Polža, ki požreta vse, kar vidita, stalno nagajata palčku. Polž Fonz je tečnoba, v kateri sem se prepoznal.”

> Vam katera vloga ni bila všeč?

“Tudi. Povabili so me k sinhronizaciji risanke Kljukec s strehe. Izredno sem bil vesel, da bom glas posodil Kljukcu, junaku mojega otroštva. To je bila slikanica z ilustracijami Marlenke Stupica. A zgodbe v risanki niso bile tiste iz knjige. Bil sem zelo razočaran.”

> Iščete v risankah tudi sporočilo?

“Seveda. Poglejmo špansko risanko Marcelino kruh in vino. Vloge sem bil zelo vesel. Naša nacionalna televizija ima zelo dobre risanke in od komercialnih televizij odstopa po kakovosti za več svetlobnih let. Za to je zaslužna urednica Andreja Hafner, ki zelo pazi na izbor.”

> Kako pa vaši otroci doživljajo risanke z vašim glasom?

“V začetku, ko so bili majhni, jim je bilo zelo nenavadno. Niso mogli razumeti, kako je lahko moj glas na televiziji, če pa sedim zraven njih. So pa bile prav te risanke velikokrat edina vez med mano in njimi - bila so večmesečne obdobja, ko me zaradi dela cele dneve ni bilo doma. Zdaj, ko so večji, je lažje, saj starejši razložijo mlajšim. Včasih pa se celo skregajo, če ima kak lik moj glas ali ne. Potem sem za razsodnika.”

> Nekateri humoristi so doma pravi zoprneži. Se vi doma veliko smejete?

“Ja in ne. Veliki komiki so v zasebnem življenju res velikokrat depresivci. Tudi pri sebi to včasih opazim. Vprašajte moje otroke, pa boste videli, da znam biti zelo zoprn. Sicer pa se skušam z otroki vedno pohecati, tudi ko se prepiramo. Zato mi lažje odpustijo kot moji ženi. (smeh) Je pa res, da je pri velikem številu otrok treba imeti več reda kot pri enem ali dveh.”

> Zakaj imate kar šest otrok?

“Že ko sva z ženo hodila, sva se šalila, da bova imela 13 otrok. Pri nas doma nas je bilo pet otrok, pri ženi pa trije. Rekel sem si, da moram to vrniti naravi ali Bogu, kakor hočete slišati. Načrtovala sva pet otrok, potem pa se je zgodil še šesti. Saj veste: zvrhana, potlačena mera. (smeh) Občudujem svojo ženo Melito, ki nosečnosti prenaša z neverjetno lahkoto. Občudujem pa tudi ženske z rizično nosečnostjo, ki več mesecev preležijo, pa se kljub temu odločijo za še enega otroka.”

> Kako zmoreta poskrbeti za vseh šest?

“Pri četrtem otroku je žena ostala doma. Oba sva namreč delala v Ljubljani in sva si samo podajala kljuko ene in druge babice. Rekla sva: če se greva družino, naj bo to najina družina, ne pa družina najinih mam. Pri tem, kdo bo ostal doma, je bila odločilna moja plača, ki je bila višja od ženine. Na srečo je moj poklic tak, da lahko poleg službe dovolj zaslužim še honorarno. Finančno nam torej gre, ker imamo žegen. Kako pa sicer zmoreva? Ob polni luni je malce težje.” (smeh)

> Bi res tudi vi ostali doma?

“Z velikim veseljem bi ostal doma. To sem že večkrat dejal, a me ne jemljejo resno. S kariero sem opravil. Nimam več ambicij: noben Borštnikov prstan ali Prešernova nagrada me ne mami. To je bilo v začetku, po akademiji. Takrat se človeku svet odpre in misliš, da te že čaka oskar. Dojenja sicer ne bi zmogel; čeprav sem tudi malce obdarjen v tem zgornjem delu telesa. (smeh) Ko pa je otrok odstavljen, ne bi imel nobenih problemov. Malce v tej smeri sem tudi že zastavil, saj sem si vzel pravico do polovičnega delovnega časa. Prvi trije otroci so mi kar malce pobegnili. Toliko sem delal, da sem zamudil prve korake in prve besede. Zato sem si rekel, presneto, tega ne bom več zamujal.”

> A vaše formule veliko ljudi ne more uporabiti, saj imate nadpovprečni talent, da vam uspe s honorarji preživljati osemčlansko družino ...

“Ja, to je res. Vsak si tega ne more privoščiti. A pustimo talent. To je moj poklic. Tudi mizarstvo je talent. Razlika je v tem, da mi moj poklic omogoča še dodatni zaslužek. Je pa tudi res, da me zaradi večernih predstav tudi po 150 ali 200 večerov ni doma. Otrok skoraj nikoli ne dam spat.”

> Potemtakem vam ni bilo nikoli žal, da ste se odločili za igralski poklic?

“O, ja, bilo. Po dvakrat na dan. Malo je hecno. Itak velja, da zadovoljnega igralca ni. Igralec je edina žival na svetu, ki ni vesela, če nima dela. Umetnik hoče delati, pa čeprav zastonj. Če bi lahko izbiral, bi bil veliko raje pisatelj ali pesnik. Poezija je zame vrhunec umetnosti. Ali pa glasbeniki, ki lahko presegajo jezikovne ovire. Sam sem še bolj nezadovoljen od večine igralcev. Predstave, ki jih pripravljamo, ponujajo premalo. Mogoče sem postal prezahteven. A če vem, kaj je prav in kaj ne, se težko pretvarjam. Če z odra sporočam stvar, s katero se ne strinjam, je to zame problem. Umetnost je res ogledalo družbe. A vendar sem prepričan, da bi ravno umetniki morali vzbujati upanje. Ne moti me, da teater pokaže grozo tega sveta. Moti me, ker ne pokaže, da obstaja tudi upanje, izhod. Zato težko z odra ljudem sporočam, da ni izhoda. Izhod je!”

> Je to smisel umetnosti?

“Zame je umetnost prevodnik med nebom in zemljo. Karkoli že nebo predstavlja. Za kristjana je to Bog, za koga drugega je lahko pozitivna energija ali kozmos. Umetnost mora človeka spodbujati k dobremu, lepemu ali presežnemu. Kar te sili k nečemu slabemu, ne more biti umetnost. Grda umetnost me ne prepriča. Sodobna umetnost se je odrekla presežnemu. V vsej zgodovini so bili ljudje, ki niso bili verni, a vendar so bili obrnjeni k presežnemu. Umetnik je postal sam sebi namen. Doživel sem že, da je igralec ali režiser rekel, da ga občinstvo ne zanima. To je egoizem. Napuh prve vrste. Gledališče brez publike ni gledališče. Umetnost je postala podobna reki, ki jo zaustavimo: v njej se začne nabirati umazanija. To ni le problem umetnosti, ampak celotne družbe. Izgubili smo smisel. Nekega etnologa sem poslušal, ko je predaval, da je naša civilizacija povsem izgubila stik z onostranstvom. Ne gre samo za religijo, ampak tudi za pravljice, mite in nasploh duhovnost. Nebo in zemlja se morata prepletati, mi pa smo se nebu odpovedali.”

> Ste zato šli na svoje in začeli uprizarjati monokomedije?

“Že takoj po končani akademiji sem se spoznal z Zijahom Sokolovićem, sarajevskim igralcem, ki me je navdušil s svojimi solo projekti. Prisegel sem si, da bom nekoč tudi jaz to naredil: sam sestavil in sam odigral. Čisti igralski egotrip. Leta 2003 je tako nastala Hagada, s katero sem zmagal na festivalu monodrame na Ptuju. Bil je velik bum, celo šok za nekatere: da se o verskih stvareh lahko spregovori na zabaven način. Preprosta predstavica je imela velik učinek na ljudi. Zelo dobro so jo sprejeli tudi ljudje, ki v življenju še niso bili v teatru. Celo moj oče. Tako je videl samo eno mojo predstavo. Po drugi strani pa sem v predstavah spregovoril o verskih stvareh in ljudi nagovoril. Tudi s teatrom lahko oznanjamo. Zadnje predstave sicer niso več tako smešne kot prve. Še vedno je zabavno, a kot avtor predvsem spregovorim o kaki temi, humor pa je le še neke vrste stranski produkt.”

> Ali svoje nastope prilagajate občinstvu?

“Da, a tu gre za refleks. Predstava je živa. Če med igranjem pred publiko začutim zid, ga moram preskočiti, se zaleteti vanj ali pa pobegniti stran. Včasih sem se velikokrat zabijal v zid, saj sem bil jezen. Zadnje čase pa ga običajno preskočim.”

> Je problem v nerazumevanju?

“Slovenci ne poznamo dobro ne Svetega pisma ne krščanstva. Še v literaturi se pozna obdobje komunizma. Na novo bi namreč morali prevesti Andersenove pravljice ali Julesa Verna, saj imamo še vedno le cenzurirane prevode. Verna še danes obožujem. Najraje imam Skrivnostni otok, ki sem ga prebral že neštetokrat. Me je pa vedno malo motilo, da ti ljudje na otoku niso nikjer omenjali Boga. Potem pa sem bral članek, kaj vse je iz francoskega izvirnika v prevodu izginilo. Brodolomci so namreč na otoku najprej postavili kapelico, praznovali binkošti. Vse to so nam cenzorji odvzeli. Ne govorim o vernih in nevernih. Vera je osebna odločitev. Mi nimamo osnovnih informacij o tem. Kot da bi se v šoli pri matematiki učili samo liha števila. V naši izobrazbi zato nekaj manjka. Ni se treba strinjati, še manj pa verjeti. To so osnovne informacije za splošno izobrazbo. Zgodovinsko dejstvo je, da je Evropa zrasla iz judovsko-krščanskih korenin.”

> Kaj pa druga stran? Se kdo tudi pohujšuje nad vami?

“Uuuuu, to pa. Ljudje so taki in drugačni. Sicer me nič ne moti kritika. Ne trdim, da je moj način razmišljanja edini zveličaven. Moj namen je le, da bi ljudje začeli razmišljati. Nekoč me je gospa po predstavi vprašala, če je župnik vedel, kaj bom govoril. Rekel sem, da ne vem, in jo vprašal, ali ji je bilo všeč. 'Joj, seveda. Toliko sem se smejala! Samo ne vem, če je to prav.' (smeh) Mnogi imajo podobne dileme. Sam se posmejem tudi kosmatemu vicu, če je smešen. Ne bom pa ga pripovedoval moji mami ali otrokom. Treba je namreč upoštevati tudi mejo dobrega okusa. Evangelij po Čušinu je mnoge pohujšal že s samim naslovom. Prišla je nadme profesorica teologije in rekla, da je evangelij samo eden. Pa sem ji odgovoril, da to ne drži. Imamo vsaj štiri evangelije, ki so kanonski, uradno priznani, poleg tega pa je še cela vrsta apokrifnih. Nisem napisal svojega evangelija. Moj namen je malce provocirati, da ljudje začnejo razmišljati. Zadnje čase veliko jamramo. Upravičeno. A če pogledam kristjane, smo si velikokrat krivi sami. Najprej moramo sami sebe prekvasiti, potem bomo šele lahko prekvasili druge.”

> Mislite osebno ali tudi na samo Cerkev in njeno vodstvo?

“Oboje. Cerkve ne moremo spremeniti, dokler se ne bomo mi spremenili. Lahko kritiziram napake Cerkve in družbe, a če pri sebi ne bom začel stvari spreminjati, se tudi družba ne bo spremenila. Kristjani v Sloveniji smo se preveč obrnili na zunanjega sovražnika. Vsi so proti nam, rečemo, a se ne vprašamo, zakaj. Odgovor pa je bridek. Zelo bridek. Kristjani smo preveč formalno verni. Ne upoštevamo Jezusove zapovedi, naj ljubimo svojega sovražnika. Sonce sije na krivične in pravične. Nam pa ni všeč, da sonce sije tudi na krivične.”

> Slovenski humor je velikokrat neslan in vulgaren. Je to običajno?

“Imamo ogromno nadarjenih ljudi, ki imajo občutek za to, kaj je smešno. Problem je, da so velikokrat neizobraženi in nevzgojeni. Ni res, da nimamo politične satire. A je ta obrnjena samo v eno smer. Humoristi prihajajo z leve, z desne jih skoraj ni. Velikokrat sem se spraševal, ali je krščanski humor sploh možen. Če se smeješ na tuj račun, grešiš, saj se delaš norca iz svojega brata. Če se smejem na svoj račun, pa tudi grešim, ker sem, kot pravi Biblija, tempelj Svetega Duha. Ko gledam komedijante, je največkrat tako: od desetih smešnic je ena genialna, dve sta dobri, vse druge pa so grozljivo slabe. To je slabo razmerje za ustvarjalca. Ljudje se smejemo tistemu, kar poznamo. Vsi se zelo dobro spoznamo na stvari od pasu dol. Če gremo malo navzgor, pridemo do trebuha: prebava, vedenjski vzorci. To poznamo že manj. Še višje je srce: čustva, odnosi do soljudi. To poznamo še veliko manj. Na koncu je glava. Tu pa se nihče več ne smeje. Intelektualnega ali bistrega humorja pri nas res ni. Ni potrebe po tem.”

> Se vam zdi, da postaja celotna družba vse bolj in bolj prostaška in vulgarna?

“Ne le Slovenija, ves svet. Samo odpri televizor, pa vidiš: nadaljevanke, tudi mladinske, so vulgarne. Tako danes živimo in razmišljamo. Živimo v svetu, ko ne hrepenimo več po ničemer. Vse želje se nam izpolnijo, še preden si kaj zaželimo. Potrebe nam ustvarjajo oglasi. Brez hrepenenja pa se izgublja čustvovanje. Brez čustvovanja se izgublja besedni zaklad. Raziskave kažejo, kako današnji otroci uporabljajo bistveno manj besed, kot so jih uporabljali nekoč. To je problem. Brez besednega zaklada se ne znamo pogovarjati. Tudi v gledališču je tako. Besedo izpodrivajo gibi in gestikulacija. Jezik je znak omike. Človek je najprej komuniciral z gestami, jezik se je razvil kasneje. Sedaj se glede tega vračamo nazaj. Propadli so Rimljani, Grki, Maji. Vsaka civilizacija je propadla, ko je izgubila vrednostni kompas. Tudi naša gre zato počasi navzdol. To vzbuja skrb. Bom pa pod ta voz, ki gre neusmiljeno navzdol, postavljal kamne, da bo drsel počasneje.”

> Zakaj?

“Ne vem. (glasen smeh) Za svojo družino si želim najboljše. Če bom pomagal ta voz potiskati navzdol, bom svoje otroke obsodil na votlino. V nekem smislu je to Sizifovo delo. A vseeno mi ni žal in nisem pesimist. Do votline tudi ne bomo prišli tako hitro. Umetnost ima zato zelo veliko odgovornost. Moje početje dolgoročno mogoče res nima smisla. Kratkoročno pa vsekakor. Posebej, če bo takih ljudi več. Saj poznate prispodobo o palici, ki jo lahko zlomi vsak, če pa jo damo z drugimi v butaro, je nezlomljiva.”

TINO MAMIĆ

Mimi Antolovič (Mgl)

Tino Mamić