Gusarji z državno licenco
Gusarji, kakor jih poznamo iz filmov, pravljic in tradicionalnega pomorskega krsta pomorske šole v Piranu, si v zgodovini svoje slave niso prislužili le na Karibskih otokih in v Maleziji. Tri stoletja so bili aktivni tudi v Sredozemskem in Jadranskem morju. Kako so plenili ob severnih obalah slednjega, v svoji zadnji knjigi poroča vodja pomorskega muzeja v mestu Cesenatico (blizu Riminija) Davide Gnola. Knjigo o gusarjih v našem morju je predstavil v Tartinijevi hiši v Piranu.
Nenavadne zgodbe o gusarjih, ki so stoletja burile pomorščake, ribiče in obmorske prebivalce, niso resnične le v Karibskem morju in v Maleziji, temveč tudi v Sredozemskem in Jadranskem morju. Tu so namreč delovali gusarji otomanskega imperija, ki so imeli matična pristanišča predvsem v mestih Tripoli in Alžir. Na morske plenilske pohode so odhajali po vsem Sredozemlju, v Jadransko morje in tudi na obale Atlantika. To niso bili posamezni bojni oziroma plenilski pohodi, temveč velike operacije, vodene iz Carigrada, s ciljem širiti otomanski imperij in islam proti zahodu. Širiti islam med krščanstvom, saj sta v Sredozemlju ti dve ideološki oziroma verski struji ves čas borili za prevlado.
Prvo, najbolj intenzivno obdobje velikih gusarskih osvajalskih pohodov se je končalo leta 1571, s porazom otomanske flote pri Lepantu (Grčija), v boju med flotama združenih krščanskih oblasti oziroma kraljestev, predvsem zahodne Evrope, ter otomanskega imperija. Turki so sklenili premirje s španskim kraljem, ostalo jim je nekaj ladij, ki pa so jih hitro obnovili za nadaljnjo plovbo. Gusarske vojne in pohodi so tedaj izgubili svojo moč, a otomanski gusarji so bili aktivni še naprej, vse do začetka 19. stoletja, vsaj do leta 1830, ko so Francozi zavzeli Alžir, ter uradno do leta 1856, ko so gusarske vojne formalno dokončno ukinili.
Gusarji in pirati
V čem je razlika med gusarji in pirati? “Gusarji so delovali legalno, v večini so bili privatniki, ki so služili oblasti, torej paši in mornarici. Pred odhodom na morje so kapitani gusarskih ladij dobili certifikat, patent, ki ga je izdal paša in ki so ga morali ob vrnitvi predati svojim oblastem. Te listine so jim zagotavljale varstvo in pomoč kraljeve flote pri reševanju ladij. Gusarji so na svojo odgovornost odhajali na pohode, napadali sovražnikove ladje, jim kradli blago, jih poškodovali, zajeli ujetnike. Če so ravnali v nasprotju s pravili, so morali pred sodnika,” pojasnjuje avtor knjige Gusarji v našem morju (Corsari del nostro mare) in vodja pomorskega muzeja v Cesenaticu Davide Gnola. Pirati pa so vse podobno počeli na lastno pest.
Gnola še navaja, da so bili otomanski gusarji v Sredozemskem morju najbolj aktivni ob obalah v okolici Ravenne, kjer so si zato prebivalci zgradili številne obrambne stolpe. Plenili oziroma kradli so imetje prebivalcev na kopnem, tovore na trgovskih ladjah, pa tudi ljudi. Te so potem zasužnjili, moške predvsem za veslače na svojih galejah, bolj izobražene za pisarje in podobne uradnike, ženske pa za gospodinjska dela v mestih otomanskega imperija. Redko naj bi jih prodali v harem. Nekateri sužnji so se spreobrnili in postali celo gusarji. Gnola dodaja, da je gusarstvo zašlo malo pred pojavom organiziranega obalnega morskega turizma. Le 20 let naj bi minilo od zatona gusarstva in rojstva prvih turističnih obmorskih objektov in sistemov na obali pokrajine Romagna. “Ljudje so sicer še čutili strah pred gusarji, a gospodarski razvoj je bil močnejši razlog, da se zadržujejo na obali,” ocenjuje avtor knjige.
Zanimivo je, o čemer poroča tudi etnologinja in svetovna popotnica Magda Reja v svojem članku v zborniku Izvestja, Pomorskega muzeja iz Pirana, da je gusarska dejavnost v Sredozemlju, ki je sicer tudi vzpodbujala razvoj trgovine, ladjedelništva, orožarstva, počasi upadala, ko so gusarji začeli z mnogimi evropskimi državami sklepati mirovne pogodbe. Tako so si kupovali varnost pred napadi njihovih ladij, evropske države pa so si zagotovile varno trgovanje v Sredozemlju. Po pripovedovanju Davideja Gnole naj bi bili v tem sklepanju mirovnih pogodb najbolj spretni Benečani, da bi le obvarovali svoje ladje in trgovanje na morju, so se med prvimi pogodili z gusarji, “zato se jih je oprijelo ime Polturki (Mezziturchi).” Seveda sklepanje mirovnih pogodb ni bilo zastonj, gusarji so postajali celo finančno vedno bolj zahtevni. Kar pa so si zaradi svojega plenilskega slovesa lahko privoščili.
Različne gusarske ladje
Gnole v svoji knjigi omenja še vrste plovil, s katerimi so pluli in napadali gusarji. Bila so manjša in večja, oborožena s topovi, na jadra ali vesla. To so bile galeje, brigantini, šebeki, feluke, galeote, pinki, tartane, fregate in druge. V glavnem jih je oboroževal paša. Gusarji so doživljali tudi poraze, brodolome in tveganja. Dogajalo se je, da je imela njihova flota več izgube kot koristi.
Večina gusarskih poveljnikov je bila Turkov, pa Arabcev, nekaj spreobrnjencev iz krščanstva ter tujcev, od katerih so prevladovali Albanci. Na Jadranu so imeli matično pristanišče v Ulcinju, kot gusarji pa so v 16. stoletju delovali tudi Uskoki. Pred Turki so zbežali iz okolice Splita v Senj. V začetku so delali kot straže na meji, v službi avstrijskega cesarja, vendar ker so bili slabo plačani, so začeli napadati trgovske ladje, predvsem beneške, s katerimi so se podajali v hude spopade. Znani so bili po svojem dobrem poznavanju morja, po pogumu in drznosti.
Avstrijcem je ustrezalo, da se Uskoki spravljajo na beneške ladje, saj so bili z Benečani v slabih odnosih, pa še plačati jih ni bilo treba. Vendar so s Serenissimo leta 1617 sklenili premirje in tedaj so Uskoki skoraj čez noč izgubili svoj status gusarjev, pregnali so jih in jim uničili ladje.
O jadranskih in sredozemskih gusarjih, tako še niza Gnola, so se poleg njihovega slovesa, ki je v večini ostal del ljudskega spomina in domišljije, ohranili dokumenti, kot pisne prošnje (posebno duhovnikov) za pomilostitev in pridobitev sužnjev nazaj, votivne podobe, slike, litografije, motivi v literarnih delih, libretih in filmih, v ljudskih pesmih, med njimi tudi v eni istrski. Marsikdo je prepričan, da so oblegali tudi obale Istre, vse do Poreča.
Pomorski inženir Vinko Oblak iz Pirana je ob predstavitvi knjige o gusarjih v šali dejal, da so bili tudi v Piranu. “Le kdo pravi, da v Piranu ni bilo gusarjev?” je dejal z zanosom ter pokazal številne stare in manj stare fotografije vsakoletnega pomorskega krsta srednje pomorske šole v Piranu, na katerem osrednje dogajanje vodijo “gusarji” s kraljem morja Neptunom in njihovi “sužnji” - novinci pomorske šole.
LEA KALC FURLANIČ
