Hrepenenje po svetlobi
“Za Sv. tri kralje je dan daljši za en petelinji korak,” je imela navado reči moja mama, ko sem bil otrok. O sončnih efemeridah ni imela pojma, kakor jaz ne o velikosti petelinjega koraka. A sem se pustil podučiti v praksi, pri čemer je domači petelin ostro protestiral, pa vendar preživel.
Danes vem, da je v naši srednji zemljepisni širini petelinji korak dolg okrog deset minut. Za toliko je namreč daljši dan ob tretjem božiču, kot tudi pravimo zadnjemu prazniku, s katerim zaokrožujemo prehajanje starega leta v novo.
V krščanstvu ta prehod zaznamuje božič kot spomin na Kristusovo rojstvo, ki pa ni bil vedno 25. decembra kot danes. Nekoč so ga praznovali skupaj z novim letom oziroma je božič pomenil istočasno tudi prehod v novo leto. Korenine vseh teh praznovanj pa so predkrščanske in izhajajo iz čaščenja rojstva nove svetlobe, ko se noči krajšajo, sonce pa pridobiva moč, da prežene meglice, ki so se v dolgih, sivih jesenskih dnevih zavlekle po globelih in dolinah.
V ritmu narave
V pričakovanju svetlobe narava vsakokrat znova za nekaj dolgih trenutkov obstane - vsaj videti je tako. Ko je na vzhodu zaslutiti svetlobo, se oglasijo ptiči - kot da bi želeli zapeli hvalnico porajajočemu dnevu ... In potem se rodi sonce - presenetljivo hitro, kakor otrok, ki v porodni bolečini matere začne svojo pot, plane v naš svet, ga razsvetli in prebudi vse “preostalo stvarstvo”. Kdor tega še ni doživel, je zapravil pol življenja, pravi pregovor v deželi vzhajajočega sonca, kjer mnogi vstajajo ob zori prav zato, da bi vedno znova doživeli čarobnost tega trenutka.
V zgodovini so bila ljudstva tesno povezana z naravo. Z njenim ritmom so dihala podnevi in ponoči, prenašala težo sprememb letnih časov, mraza in toplote, nevarnost neurij, strele in groma, povodnji in suše. Pa tudi lepoto in radost dehtenja cvetočih pomladnih dni ... Ni čudno, da so že v pradavnini ljudje zaznavali vesoljne mejnike, med njimi sončeva obrata in enakonočji, čeprav niso imeli znanstvenih razlag in strokovnih izrazov tako kot danes. V čast novorojenemu soncu, novi svetlobi, kot so rekli času, ki ga danes označujemo kot slovo starega leta in priklon novemu, so postavljali spomenike.
Svetloba, ki jo je prinašalo sonce, je bila vedno otipljiva resnica in hkrati simbol za človeka, ki je ob materialni razsežnosti sveta zaznaval tudi ne-fizično, duhovno razsežnost. Prav zato je lahko svetlobi pripisal božansko dimenzijo. Mnoge davne kulture so častile sonce kot boga vsega stvarstva, in tudi današnje religije, vključno s krščanstvom, vlečejo svoje korenine iz istih virov.
Potreba po luči
Skozi vso zgodovino so ljudje hrepeneli po svetlobi. Zato so ob njenem pojemanju v čedalje krajših jesenskih dnevih iskali skromne nadomestke, da bi si razsvetlili svojo okolico ter pregnali strah, tesnobo in negotovost teme. Tako je še danes.
Resni znanstveniki so izračunali, kako hitro bi se končale vse oblike življenja na zemlji, če bi zavladala tema, pa naj bi jo povzročil človek sam z jedrsko kataklizmo ali bi sonce iz kakršnihkoli drugih vzrokov odpovedalo. Prva nevarnost je realna in uresničljiva, druga pa bo počakala vsaj do sodnega dne, ki pa ga mi zagotovo še ne bomo dočakali. Življenje je torej povezano s svetlobo. In ob novem letu narava tudi sama prižge prvo iskrico upanja v rojstvo nove svetlobe.
Skoraj vse do današnjih dni je človek enačil ogenj s svetlobo, kar v svojem prabistvu verjetno tudi je. Strogo fizikalno pa svetlobo zaznamuje dvojnost, fizikalni dualizem, saj ima lastnosti delcev in hkrati valovanja. Je nekakšno opredmetenje sončevega gorenja in elektromagnetnega valovanja. Povezava med svetlobo in ognjem pa je izginila iz človekove zavesti šele s komercialno uporabo elektrike.
Življenje podnevi
“Ljudi je bilo vedno strah teme, še zlasti jeseni, ko se je dan krajšal in je postajalo mrzlo. Ogenj jih je grel, ob njem so si pripravljali hrano in z njim so si svetili. Zato je bilo ognjišče že od jamskih bivališč osrednji prostor domovanja,” je povedala etnologinja Mojca Šifrer Bulovec, kustosinja v škofjeloškem muzeju, kjer imajo stalno razstavo svetlobnih teles skozi zgodovino.
Z razvojem se je ognjišče skozi tisočletja umikalo iz sredine prostora ob steno v kot in se postopno dvigovalo od tal. Tako dvignjena odprta kurišča so v Goriških brdih ohranili za etnografski prikaz življenja kolonov do prve svetovne vojne. Drugod na Primorskem in po Sloveniji pa so kurišča že prej preselili v vežo, in nastala je črna kuhinja, na podeželju marsikomu znana še iz generacije naših staršev.
“S premikom ognjišča je ostal osrednji prostor brez svetlobe, zato so si morali ljudje poiskati nov način osvetljevanja in nova svetila,” je pojasnila Mojca Šifrer Bulovec. Na voljo so imeli les, živalski loj in maščobo. Kmalu pa so ugotovili, da les s smolo lepše zagori; naredili so si bakle, jih ovili s krpami, namočenimi v olje ali redkeje v vosek, in si z njimi svetili. Vendar so bakle uporabljali le zunaj bivalnih prostorov, saj bi znotraj hitro zadimile ves prostor. Veliko manj dima so povzročale trske, dolge nekaj deset centimetrov, ki so jih zatikali v špranje v zidu, v odprtine ali leve, kot so jim rekli, in v kovinska stojala ali čelešnike. Nad tovrstno razsvetlitvijo je bilo treba nenehno bdeti, saj so trske gorele le okrog 20 minut in jih je bilo treba nenehno menjavati. Zaradi nevarnosti požara pa so pod goreče trske postavili skledo vode.
Drugo svetilno sredstvo je bil loj; iz njega so delali leščerbe. Loj so raztopili in ga vlili v izdolbene posodice iz repe ali krompirja. A sta loj in maščoba ob gorenju močno smrdela, zato so se raje odločali za laneno, bučno ali žirovo olje. Oljčno olje so si v te namene lahko privoščili le bogatejši sloji.
Svetloba kot prapočetek
Na začetku pa je bilo svetlobe le za vzorec in so ljudje v prostoru drug drugega bolj čutili kot videli, brati pa je bilo mogoče le tik ob svetlobnem viru, če sploh.
“Ljudje so za svetlobo uporabljali les in loj že v votlinah, ko so slikali na stene. Razsvetljava pa se dolga tisočletja skoraj ni spreminjala. V kmečkih domovih so se trske in oljenke obdržale celo vse do prihoda elektrike,” pravi Mojca Šifrer Bulovec. Za mlade generacije, vajene računalnikov in drugih električnih pripomočkov, je presenetljiv podatek, da so si ponekod v odročnih predelih Slovenije s trskami svetili še po drugi svetovni vojni, ponekod celo do leta 1970.
Beseda svetloba ima isto korensko osnovo kot besedi svetóst in svèt, saj nam prav svetloba razodene svet okrog nas. V Genezi je zapisano, da je “Bog najprej ustvaril svetlobo. In iz božanske svetlobe izhaja vse drugo; žarenje svetlobe iz pratočke spočenja prostor, materialne razsežnosti in vse druge ravni bivanja”. Nekaj podobnega poznajo vse religije in stare kulture, ki si zamišljajo nastanek sveta prek “svetlobe božje besede”, ki je “rodila dejanje, to je rodilo gibanje, gibanje pa toploto”.
Tako kot mišljenje, govor in čustvovanje, je človeku lastno tudi sporazumevanje prek simbolov. In morda so sveče najbolj prikladen opredmeten simbol svetlobe, poudarja etnologinja Mojca Šifrer Bulovec. “Človeštvo pozna voščene sveče od antike. Rimljani so se jih naučili izdelovati od Etruščanov, vendar jih preprosti ljudje niso uporabljali, ker so bile predrage. Prave sveče, izdelane iz voska, so uporabljali le obredno v cerkvene namene in pozneje bogati meščani,” pojasnjuje Šifrer-Bulovčeva.
V krščanstvu je voščena sveča simbol svetega rešnjega telesa, je svetloba, ki se žrtvuje. V 19. stoletju so začeli izdelovati tudi cenejše stearinske in pozneje parafinske sveče, a sveče nikoli niso služile le za razsvetljavo; vedno so imele tudi mističen pomen ob rojstvu, krstu, obhajilu in smrti.
Sveče in svečnica
Že upokojena kustosinja za stanovanjsko kulturo in arhitekturo pri Slovenskem etnografskem muzeju, magistrica etnologije in umetnostna zgodovinarka Irena Keršič, je povedala, da so kmetje na Slovenskem uporabljali sveče le za praznike in kultne obrede, pa še te so delali sami iz loja, stenj pa iz konoplje. Kot svetilo jih niso uporabljali. Šele v zadnjih dveh stoletjih so tudi voščene sveče postale dostopnejše. “Ponekod še spoštujejo običaje, povezane s svečo kot simbolom luči. Preko leta zbirajo vosek, ga prelijejo v sveče, te pa za svečnico nesejo v cerkev, kjer jih blagoslovijo,” pravi Keršičeva. Te sveče imajo potem poseben pomen; z njimi zdravijo ljudi, jih prižigajo pri umirajočih in na pogrebih, ob procesijah pa jih prižgejo na oknih domačij.
Svečnica, ki pride na drugi februar oziroma 40. dan po božiču, je bila po svojem izvoru najprej praznik vzhodnih krščanskih cerkva. Rimskokatoliška cerkev jo je razglasila za praznik šele v sedmem stoletju, ime pa je dobila po sveči oziroma svetlobi. Tudi staroslovensko ime za februar, svečan, izhaja iz sveče oziroma svetlobe. A še pred krščanstvom so v začetku februarja slavili “rastoče sonce”. Tedaj je bil namreč dan že občutno daljši, moč sonca vsak dan večja, narava pa je kazala prva znamenja prebujenja.
Od petrolejke do elektrike
Potem je nastopila industrijska revolucija, začela spreminjati svet in spodkopavati tradicijo, pravi Mojca Šifrer Bulovec. Precejšnjo spremembo je tudi v naše kraje prinesla petrolejka, ki je leta 1855 prišla v Evropo iz Amerike. Zadostovali sta le slabi dve desetletji, da se je razširila kot močen in varen vir svetlobe, saj je bil ogenj lepo zaščiten v steklenem ohišju. V škofjeloškem muzeju hranijo različne petrolejke, namizne, stenske in prenosne. Petrolej pa so ljudje v trgovinah kupovali za maslo in jajca. V vsaki hiši je gorela le ena luč; vsaka dodatna bi bila potrata. Rudarji so si v tem času svetili s karbidovkami, drugi pa so za razsvetljavo le redko uporabljali acetilen ali druge pline.
V 19. stoletju se v mestih uveljavi plinska javna razsvetljava. Šele konec stoletja zagorijo prve električne žarnice, javno električno razsvetljavo pa je prva uvedla prav Škofja Loka. “Leta 1894, torej kar štiri leta pred Ljubljano, je tam zagorelo 40 žarnic, vsaka je imela moč 16 sveč, elektrika pa je prihajala iz loške tovarne Suknja,” sklene zgodovinski pregled svetil Mojca Šifrer Bulovec.
V vseh teh stoletjih pa vsi mogoči novi viri umetne svetlobe niso uničili simbolne moči naravne svetlobe, nasprotno. Novo svetlobo so stari simboli vključili v svojo sporočilnost. Nekateri filozofi svetlobo povezujejo z zavestjo, čaš da brez svetlobe ne bi bilo našega zavedanja. Vse, česar ne razumemo, pa oplemenitimo z domišljijo, čeprav se pri tem lahko še kako motimo.
Ob koncu naj nam bo dovoljen še romantičen in rahlo nostalgičen pogled na čas naših dedov in pradedov, ko je življenje ogrožala stalna nevarnost, da se ogenj in njegova svetloba razplamtita v uničujoče ognjene zublje. “Ko še ni bilo elektrike, so po ulicah hodili nočni čuvaji, ki so pazili, da ne bi kje zagorelo,” še pravi Mojca Šifrer Bulovec in nam zrecitira njihovo pesmico: “Ura je odbila deset ... Jaz vam voščim lahko noč, jaz bom vahtou celo noč. Če bom vahtou, ne bom sam, z mano bosta Boh in svet' Florjan!”
Ja, ampak takrat je bilo v topli domači postelji veliko varneje kot danes.
IVAN MERLJAK
