Igor Simčič: “Putina bom na jadrnico povabil prihodnje leto”
Po očetovi strani je Bric, po mamini Solkanec. “Zanimiva kombinacija,” se nasmehne. Oče je bil direktor vinske kleti v Goriških brdih, stric krmar na jadrnici Herberta von Karajana. Igor Simčič z veliko strastjo govori o svoji družini, podjetniških izzivih in jadralskem projektu Esimit Europa, za katerega se zdi, da so ga mnogi šele zdaj, po šestnajstih letih in drugi zmagi na Barkolani, zares dojeli in sprejeli.
Tako kot na njegovi jadrnici tudi na pročelju čudovite stare vile sredi Gorice, kjer domuje njegovo podjetje, visi evropska zastava. Resnično verjame v idejo združene Evrope. Razširjene Evrope, saj je njegov sponzor že drugo leto ruski energetski gigant Gazprom.
> Je na Barkolani zmagala slovenska ali evropska jadrnica?
“Evropska, če gledamo zastavo. Iz tekmovalnega zornega kota pa je to slovenska barka, ker jadramo za Jadralno zvezo Slovenije. Vpisani pa smo v jahtni klub Monaco. Tudi na ta način povezujemo različne evropske dežele.”
> Kako vašo prevlado na Barkolani sprejemajo organizatorji? Včasih so najemali drage tuje jadrnice, samo da ne bi zmagali Slovenci ...
“Fantastično. Presegli smo ta nasprotja, to rivalstvo. Na barki imamo Italijane, najelitnejšega slovenskega jadralca, pa francoskega, španskega, nemškega in ruskega jadralca. Združevanje je bistvo tega projekta. Vsi evropski narodi so del naše zmage. Če se bomo v bodoče lotili tudi America's Cupa, bo še bolj očitno, da tekmujemo za vso Evropo.”
Začetki projekta Esimit Europa segajo v leto 1955. Ko je Simčič vsak dan prestopal mejo med Slovenijo in Italijo, se mu je porodila zamisel, da bi z jadralskim projektom simbolično zabrisal evropske meje. Od leta 2002 projekt podpira Evropski parlament, Esimit Europa pa je edina jadrnica na svetu, ki pluje pod zastavo EU. Lani je Simčič kupil eno najhitrejših jadrnic na svetu, Esimit Europa 2. Z njo dominira na regatah v Sredozemlju. 30-metrska jadrnica je lani prejela laskavi naziv najboljše maksi jadrnice na svetu.
> Koliko vas stane sezona?
“Veliko. To je tako kot v formuli 1. Razmere ti narekujejo, koliko bo kaj stalo. Ne moreš se omejevati, ne moreš reči, to bom kupil, tega pa ne, ker lahko hitro pride do katastrofe. Naša jadrnica gre zdaj na Middle Sea Race na Malto, kjer se lahko sreča s 30 ali 40 vozli vetra. Ničesar ne moreš prepustiti naključju.”
> Boste tudi vi tam?
“Ne. Je vsega preveč. Sem pa jadral na Barkolani in na nekaterih drugih regatah. Sam obvladam 50-čeveljsko jadrnico, toliko znam jadrati. Na Esimitu pa se ne lotim nobene stvari, tudi zato, ker ekipo sestavljajo sami elitni jadralci. To ni nedeljsko jadranje, to je visoki profesionalizem.”
> Že že, ampak zdaj imate bogatega sponzorja in veliko, tehnološko napredno jadrnico. Zdaj morate zmagovati.
“To drži do neke mere. V razmerah, kakršne so bile na letošnji Barkolani, so drugi imeli le malo možnosti. V bonaci pa ne bi bilo tako lahko. Predvsem ne v Tržaškem zalivu, kjer je znan problem tako imenovanih lokalnih bonac. Lahko se ti zgodi, da obstaneš in samo gledaš, kako te prehiti dvakrat manjša barka.”
> V Sredozemlju vam ni para. Se boste s konkurenco pomerili tudi na drugih morjih?
“Absolutno. To imamo v načrtu že nekaj časa. Vendar ne gre samo za to, da naložiš jadrnico v zabojnik in ga odpelješ v Sydney, denimo, kar, mimogrede, stane 100.000 evrov. Vse, od organizacije do promocije mora biti speljano tako, da lahko tudi tam računamo na zmago. Ker mi ne gremo nikamor, da bi samo malo jadrali. Še bolj kot Avstralija nas zanimajo Kitajska in ZDA.”
“V poslu je kot v ljubezni: če te punca ne mara, je nima smisla prepričevati. Če pa oba čutita enako, je to prava stvar.”
> Kako ste začeli sodelovati z Gazpromom?
“Srečali smo se v Portorožu, na mednarodni poslovni konferenci. Približno 300 predsednikov uglednih energetskih družb je bilo tam. Gospoda Millerja, predsednika uprave Gazproma, sam z našo prejšnjo jadrnico popeljal po Piranskem zalivu in mu predstavil projekt Esimit Europa. Bil je navdušen. Odpovedal je večerjo in namesto pol ure na barki ostal tri ure. V kratkih hlačah in ob kozarcu medota sva se dolgo pogovarjala. Na koncu me je objel in rekel, midva se bova še srečala.”
> In sta se?
“Da. Leto zatem sva se srečala na podobni konferenci v Berlinu in nadaljevala pogovore. Vprašanje je bilo predvsem, kdaj bomo pripravljeni mi, ne oni. Potrebovali smo najhitrejšo jadrnico. Pogovori z Nevillom Crichtonom, prejšnjim lastnikom jadrnice, so trajali tri leta. Ko smo prišli do skupne točke, sem poklical Millerja in mu dejal, jaz sem pripravljen, če ste vi, lahko začnemo.”
> Znate prepričati ljudi?
“Ne gre za prepričevanje. Dejstva so jasna, samo predstaviti jih moraš tako, da jih drugi razume. Če mu je stvar pisana na kožo, v bistvu ti njemu delaš uslugo, ne on tebi. V poslu je kot v ljubezni: če te punca ne mara, je nima smisla prepričevati. Če pa oba čutita enako, je to prava stvar.”
> V kakšni družini ste zrasli?
“Moj oče je bil velik strokovnjak, mednarodno priznan enolog. Poleg tega je bil tudi generalni direktor vinske kleti v Goriških brdih. Bil je vizionar, ki je Brda iz težke povojne situacije pripeljal v sam vrh v jugoslovanskem merilu. Opazoval sem ga, kako je delal. Njegovo vodilo je bilo vedno napredek. Nikdar ni podlegel raznim interesom in sklepal kompromisov. V Beogradu jih je prepričal, da sploh zgradijo klet v Brdih. Najprej so jo mislili zgraditi v Novi Gorici, da bi iz Vipave in Brd vozili grozdje v eno klet, kar bi bila katastrofa. Klet, ki je bila na začetku zgrajena za 400 vagonov, je v svojem obdobju petkrat povečal. To je dalo Bricem zaupanje, da imajo bodočnost v kleti. Dokler je to delovalo, je bilo malo samostojnih proizvajalcev vina, ker ni bilo potrebe. Imeli so zagotovljen odkup. Moj oče je tudi zelo dobro stimuliral kvaliteto grozdja. Odkupna cena je bila tudi do 30 odstotkov višja, če je bilo grozdje kvalitetno.”
“Ko je sin prevzel podjetje, sem mu rekel, na razpolago sem ti, če me potrebuješ, še raje pa vidim, če me ne.”
> Vi pa ste šli profesionalno po svoji poti ...
“Začel sem trgovati z enološkimi proizvodi, z vsem, kar se uporablja v vinskih kleteh. Najprej sem zastopal enega največjih italijanskih proizvajalcev. Želel sem na veliko vstopiti na tržišče, nisem se želel pogovarjati o nekaj kamionih robe. Razmišljal sem, kaj je največji problem na jugoslovanskem trgu, in ugotovil, da so to devize. Lahko imam najboljšo in najcenejšo robo, a če moj partner nima deviz, je ne more kupiti. Zato sem popolnoma obrnil zgodbo. Namesto da bi v podjetje prišel prodajat, sem prišel kupovat. Iskal sem partnerja, ki bi imel interes izvažati. To pa je bilo že bolj zanimivo. Takoj so mi skuhali kavico, takoj so se našli pravi ljudje, ki so se želeli pogovarjati.”
> Kako je šel posel?
“Našel sem strateškega partnerja in z njim podpisal kooperacijsko pogodbo. S tem smo se izognili zakonu, da podjetje lahko uvozi samo za 60 odstotkov vrednosti, ki jo izvozi. Mi smo lahko menjali ena za ena. To mi je dalo tako prednost, da sem v treh letih osvojil 85 odstotkov jugoslovanskega trga. V Jugoslaviji sem kupoval kemijske surovine, recimo citronsko in vinsko kislino, in jih v Italiji prodal za devize. Z njimi sem kupil in pripeljal robo v Jugoslavijo in jo prodajal za dinarje. Vsa znana tuja podjetja so prodajala samo za devize in zahtevala akreditive, jaz pa sem prodajal za dinarje. To je bil neverjeten uspeh.”
> Kdo vas je navdušil za jadranje?
“Drugi pomemben človek v mojem življenju je bil moj stric Boris Trpin. Bil je skipper zelo znane jadrnice Helisara avstrijskega dirigenta Herberta von Karajana. Na Azurni obali je bil prava zvezda. To se mi je ponovno potrdilo ravno letos v Antibesu, ko me je gospod Feruzzi, lastnik jadrnice Moro di Venezia, ki je tekmovala v finalu America's Cupa, in lastnik skoraj vse italijanske kemijske industrije, prosil, če lahko pride na mojo barko. Ko sem mu omenil, da sva se enkrat že srečala, ko sem jadral skupaj z mojim stricem, me je objel kot starega prijatelja. To je bil moj Boris: človek, ki je ostal zvest svojim načelom, zato so ga vsi spoštovali.”
> Se še vedno ukvarjate z istim poslom?
“Ta posel, ki sem ga razširil tudi na druge kemikalije, zdaj že drugo leto vodi moj sin. Jaz sem samo njegov svetovalec.”
> Mnogi očetje rečejo tako, v bistvu pa sinovom ne pustijo samostojno delati ...
“Tega problema pri meni ni. Moj sin je bil dve leti z mano v podjetju. Pogosto je imel drugačno mnenje. Rekel sem mu, dobro, ampak za zdaj bomo delali tako, kot mislim jaz. Ko pa sem videl, da je dovolj dober, da je razumel dovolj stvari, sem mu rekel, če se počutiš, si od jutri dalje ti šef. Na razpolago sem ti, če me potrebuješ, še raje pa vidim, če me ne.”
> Pa vas potrebuje?
“Vsake toliko. Študiral je na ameriškem poslovnem kolidžu v Švici, kjer je imel več prakse kot teorije. Veliko se je naučil. Dobro vodi zadevo. Z dušo. Zvest je ideji in podjetjem, s katerimi sodeluje. Zelo dobrega naslednika imam.”
> Je tudi vam oče dal proste roke?
“Da, predvsem kar se tiče naše domače zgodbe okrog medota. To je družinska tradicija. Že leta 1813, kot piše v knjigah v Gorici, so na domačiji Simčič proizvajali in prodajali vina. Moj oče je dal tej domačiji največji delež. Niso ga zastonj imenovali oče briške rebule. Ko se je odločil, da bo dal prednost rebuli, so mislili, da se mu je zmešalo. Ko je šel v penzijo, sem mu rekel, zdaj pa še mi kaj naredimo, da boš lahko naprej uporabljal svoje znanje. V manjši kleti se lahko igraš s finesami. Baza našega medota je avtohtona rumena rebula, selekcionirana iz starega vinograda. Cenijo ga po vsem svetu. Ravno na Barkolani je neki Francoz kupil par zabojev. Šampanjec mu je zelo všeč, naš pa je nekaj posebnega, je dejal.”
“Če se bomo v bodoče lotili tudi America's Cupa, bo še bolj očitno, da tekmujemo za vso Evropo.”
> Vam uspe vse, česar se lotite?
“Če narediš pravo stvar, posel pride sam. Ni ti treba kalkulirati. Če bi na primer razmišljal, zakaj bi dal nekemu jadralcu toliko denarja, če bi lahko dobil drugega še vedno dobrega za pol cene, ne bi prišel nikamor. V življenju si moraš izbrati drugačno pot, če se hočeš povzpeti na vrh. Drugih ne moreš prehiteti tako, da enako misliš in delaš. Imeti moraš drugačen koncept, drugačno zgodbo.”
> Barko imate zasidrano v Monaku. Se s knezom dobro razumeta?
“Zelo dobro.”
> Vas je povabil na poroko?
“Ne. Je pa močno podprl moj projekt. V čast mu je, da jadramo za monaški klub. Decembra bom sprejet v elito tega kluba, kar je velik prestiž. Knez Albert se vsako leto tudi udeleži našega družabnega dogodka na začetku sezone, ki ga organiziramo v Monaku. Če tja povabim kakega predsednika vlade ali drugega visokega politika, ima v knezu enakovrednega in dobrega sogovornika.”
> Kako so v vaš projekt vpleteni politiki? Vas podpirajo samo načelno ali tudi finančno?
“Od politike nikoli nismo želeli denarja. To je lani v nekem intervjuju poudaril tudi predsednik evropske komisije Barroso, ko so novinarji želeli sprožiti to problematiko. Zelo veseli smo, ker Esimit Europa dela za Evropo, ampak finančna odgovornost je njihova, je dejal.”
> Zakaj politike in pomembneže zanima vaš projekt?
“Na Barkolani je bil na naši jadrnici gost podpredsednik nemškega energijskega giganta E.ON Ruhrgas. Tudi oni vidijo interes v tej zgodbi. V tem projektu so združeni različni vidiki: športni, diplomatski, ekonomski. Ko se razni pomembni ljudje dobijo na naši jadrnici ali družabnih dogodkih, imajo gotovo kaj od tega. Mi pripravljamo teren, da se lahko srečajo neformalno, v kratkih hlačah, in se sproščeno pogovarjajo tudi o poslovnih zadevah.”
> Kdo od politikov in znanih osebnosti je na vas naredil največji vtis?
“Ruski zunanji minister Lavrov. Izredna osebnost je, eden najboljših diplomatov na svetu, simpatičen, preprost, športnik ... Njegov slog je jasen, konkreten. Pismo, ki mi ga je napisal, me je pretreslo.”
> Kakšno pismo?
“Z njim sem se srečal maja v Ljubljani. Predstavil sem mu projekt in mu rekel, da bi bil zelo vesel, če bi lahko podal uradno stališče. Takoj so me klicali z ruskega zunanjega ministrstva, da sem poslal še dodatne informacije. Lavrov mi je potem napisal, kaj si misli o projektu. Tudi to pismo je potrdilo, da smo na pravi poti.”
> Ste ga že povabili na barko?
“Sem, na Barkolano, ampak so mi teden dni pred regato sporočili, da žal ne more priti, čeprav bi rad.”
> Resnično verjamete v evropsko idejo? Evropi trenutno ne gre preveč dobro …
“Verjamem v evropski kontinent, ne samo v Evropsko unijo. Zmaguješ, če razmišljaš na veliko, globalno, če si drzen in imaš vizijo. Kitajci na Zahodu kupujejo strateške pozicije. Kaj bo Evropa čez deset let, če bo Kitajski uspelo to izpeljati? Bo še lahko sprejemala ključne odločitve? Zato verjamem v povezovanje med Rusijo in Evropsko unijo. Samo združeni bomo velesila, ki bo lahko povedala, kar si misli.”
> Kako resno mislite z nastopom na America's Cupu?
“Vsekakor se o tem veliko pogovarjamo. Vse je odvisno od tega, kako se bodo odločili leta 2013. Ali bodo nadaljevali zgodbo s katamarani ali ne. To so krasne, spektakularne barke, ampak pri America's Cupu gre po mojem mnenju bolj za tradicijo. Namesto tega lahko nadaljujemo tudi na Volvo Ocean Race, ali pa organiziramo kaj svojega. Evropski pokal, denimo.”
> Ste v vseh teh letih kdaj podvomili o svoji viziji?
“Nikoli, čeprav je bilo na začetku težko. Otepali so se nas tako Slovenci kot Italijani. Treba je bilo vztrajati v tem brezvetrju. Sicer pa je bila največja težava sestaviti dobro ekipo. Ni dovolj, da si odličen jadralec, biti moraš vsestranska osebnost. Danes, z Jochenom Schumannom na čelu, je ekipa čista poezija. Greš na start in niti za sekundo ne pomisliš, da bi šlo lahko kaj narobe. Vse teče avtomatično kot na letalu pred vzletom. Ekipa je najbolj delikatna zadeva, tako kot povsod.”
> Kdaj boste na jadrnico povabili Vladimirja Putina?
“O tem razmišljam že nekaj časa. Morda prihodnje leto. Pa ne samo njega, tudi Barrosa.”
ALJA TASI
