“Imeti koga rad in opraviti dobro delo. To je bistvo.”

Še preden je diplomiral, se je Tomaž Torkar zaposlil v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Vipavi, kjer je imel veliko zaslug za to, da se je zavod odprl navzven. V okviru novogoriškega Varstveno-delovnega centra (VDC) je vodil uspešen projekt Srečanje z odvisnostjo in se tudi sicer trudil, da bi imeli nameščeni v VDC več stikov z zunanjim svetom.

Poletja preživlja v Baški grapi, na idiličnem posestvu, ki ga je podedoval in kjer že vrsto let potekajo tabori za otroke in odrasle s posebnimi potrebami. Sprva je tabore organiziral sam v okviru vipavskega zavoda in novogoriškega VDC, zadnja leta pa je to prevzela Zveza društev za cerebralno paralizo Sonček, on pa vse koordinira. “Tu smo vsi taki, kot smo, in imamo se fajn,” pravi Torkar, ki je tudi predsednik Goriškega društva za kakovost bivanja in občinski svetnik.

>Kot psiholog bi lahko delali tudi kaj drugega. Zakaj ste se odločili za delo z ljudmi s posebnimi potrebami?

“Saj se nisem sam odločil. Naključje je hotelo, da sem v svoji prvi službi delal z otroki s posebnimi potrebami. Na to temo sem potem tudi diplomiral. Za vse to sem res hvaležen življenju, kajti to delo me veseli. Tovrstne izkušnje bi privoščil vsakemu človeku.”

> V primerjavi z večino “zdravih” ljudi, ki hitimo, hlastamo za materialnimi dobrinami, da teče pravo življenje mimo, se mi zdi, da so ljudje s posebnimi potrebami bolj osredotočeni na tisto, kar jih zanima in kar res radi počnejo. Se motim?