Invalidnost zanj ni ovira

38-letni zdravnik in športnik Dejan Fabčič se ni nikoli poistovetil z vlogo invalida. “Odraščal sem v okolju, kjer me tudi drugi niso imeli za invalida, ampak za sebi enakega. Mulci na vasi smo delali najrazličnejše vragolije, se kopali v potoku, plezali po drevesih, se vozili s kolesi in zato se mi je zdelo samoumevno, da bom šel z njimi naprej v šolo,” pove in pojasni, da takrat še ni vedel, kako se je morala njegova mama boriti za to, da ga ne bi poslali v invalidom prilagojeno osnovno šolo v Kamnik.

Danes je kot človek pomirjen sam s sabo, zadovoljen, zgrajena osebnost, ki brez zadržkov govori o invalidnosti in svoji zgodbi. Na vprašanje, ali na svoje življenje dejansko gleda kot na zgodbo o uspehu, kakor so prispevek o njem naslovili v enem od televizijskih prispevkov, odgovori: “Ma ne, morda se nekomu to lahko zdi zgodba o uspehu. Morda sem res dosegel marsikaj, kar drugi ne, ali pa vsaj ne v takšni količini in na toliko področjih, ampak jaz preprosto živim svoje življenje. Tudi veslati nisem začel zato, da bi šel v Rio, ampak zaradi sebe, ker sem se po paraolimpijskih igrah v Pekingu, ko sem nehal plavati, zredil za 15 kilogramov.”