Iz Kozmeric do Hollywooda

Matematik, računalničar in doktor znanosti iz Kozmeric pri Mostu na Soči je iz Los Angelesa - kot kakšna filmska zvezda - slovenskim novinarjem dal tudi po pet intervjujev na dan.

V Sloveniji so kazalci na uri kazali devet dopoldan, v Kaliforniji pa je ravno odbilo polnoč. Jerneju Barbiču se ta čas zdi najprimernejši za razgovore z domovino.

“Jaz sem kot po navadi še pokonci, v Sloveniji pa je že jutro,” pripomni in doda, da rad govori hitro, kar pa še ne pomeni, da se mu kam mudi.

23. avgusta letos je torej ameriška revija MIT Technology Barbiča uvrstila med 35 najuspešnejših inovatorjev, mlajših od 35 let (Barbič jih ima 34). In ko ga povprašamo po pomenu te nagrade, profesor računalništva na Južnokalifornijski univerzi (USC) omeni hiter reakcijski čas dekana pri posredovanju čestitk. Temu so sledile čestitke vseh kolegov profesorjev in večine bivših sošolcev z univerze Carnegie Mellon v Pittsburghu, kjer je doktoriral, in slovitega Massachusetts Institute of Technology (MIT), kjer je opravljal postdoktorske raziskave. Ta univerza tudi izdaja vodilno revijo za znanost in tehnologijo v ZDA, ki je Barbiča nagradila.

“Gre za letošnji izbor 35 znanstvenikov v svetovnem merilu in z vseh področij znanosti, ne samo računalništva,” pojasni Barbič. Nominirala ga je njegova univerza, priporočili pa ugledni starejši profesorji, s katerimi je sodeloval.

Izboljšal bi Avatarja

“Resen sem bil že kot otrok,” se smeji Barbič (in seveda misli popolnoma resno). “Nobenih neumnosti nisem počel. Vedno sem bil super odličnjak, same petke sem imel v osnovni in srednji šoli. In vzorno vedenje. Moj oče je bil dolga leta vodja razvoja v Salonitu Anhovo. Je doktor fizike in izumitelj, tako da me je že od malih nog navduševal za fiziko in matematiko. Mama, ki je še zdaj učiteljica na Mostu na Soči, pa mi je leta 1982 ali 1983, ne spomnim se natančno, iz službe med počitnicami prinesla računalnik. Vse počitnice sem preždel pred njim. Igral sem igrice, pa tudi šah. Naslednje leto sem komaj čakal počitnice, da je mama spet lahko prinesla domov računalnik.”

Tako se je torej začelo. Končalo oziroma nadaljevalo pa bi se kaj lahko v Hollywoodu. Barbič namreč razvija tehnologijo, ki je zanimiva tudi za filmsko meko. Pravzaprav se že pogovarja o sodelovanju s studiem, ki se pripravlja na snemanje drugega dela slovitega filma Avatar. “Prvi Avatar mi je bil všeč tudi po tehnološki plati,” pripomni. Med vrsticami je zaznati, da je filmu privoščil velik kompliment. Njegove kritične oči bi takoj zaznale tehnološke pomanjkljivosti, saj je računalniška grafika njegovo področje. “Vendar bi z uporabo tega, kar sem izumil jaz, posebne efekte v Avatarju lahko še izboljšali,” je prepričan. “Pomanjkljivost filma je, da so rastline bolj ali manj statične. Ne upogibajo se v vetru, če pa se, gibanje ni naravno.”

Avatarjev pragozd bi bil z Barbičevo pomočjo lahko še bolj živ, trava pa bi se pod nogami računalniško animiranih junakov lepše upogibala. Pogovori s filmskim studiem so še v začetni fazi. “Pozitiven signal ne bo prezrt. Zdaj me bodo vzeli bolj resno,” je prepričan dobitnik prestižne znanstvene nagrade.

In če razvije aplikacijo, jo proda v Hollywood in obogati? “Dobro vprašanje!” je nadušen. “Univerza ima vse intelektualne pravice nad mojim delom. Ne morem sam prodati aplikacije in mastno zaslužiti. Univerza me spodbuja in prepričan sem, da bo zelo zainteresirana za te stvari, ampak vzela si bo znaten delež zaslužka. Če se ne motim, pravilnik določa, da bi mi ostalo le 20 odstotkov.”

Lahko bi seveda ustanovil lasno podjetje, od univerze odkupil intelektualne pravice in nadaljeval (ter služil) sam. A profesura je zahtevna in vzame precej časa. Zato za podjetniške izzive še ni čas. Profesorji imajo v ZDA dober standard, čeprav ne dosegajo “polbogov”, kot so zdravniki in odvetniki. “Imam lepo stanovanje, nov avto, brez težav si privoščim potovanja, jem v dobrih restavracijah. Nisem bogataš, ampak v Los Angelesu bi v tem pogledu težko izstopal. Vsekakor pa v ZDA ni tako kot v Sloveniji, kjer se marsikdo z doktoratom pritožuje, da ima prenizko plačo.”

Kirurški poseg na računalniku

Primorec, Slovenec, Evropejec in zdaj tudi že (vsaj malo) Američan - kmalu bo prevzel še ameriško državljanstvo - v znanosti misli resno. Svoje delo ima rad in v nem uživa. Všeč mu je tudi življenje v ZDA, čeprav ga včasih daje domotožje. Slovenijo obišče vsaj dvakrat na leto. Njegova največja želja je, da bi odkritja iz univerzitetnega laboratorija prenesel v prakso.

Z velikim navdušenjem govori o simulatorju za kirurge, ki ga razvija. “Piloti se letenja učijo na simulatorjih. Moja ideja je, da bi se na podoben način šolali tudi kirurgi. Tak simulator je kompleksna zadeva. Kirurg nosi očala, v katerih vidi sliko človeškega telesa. V roki drži skalpel, ki je povezan z računalnikom, in izvaja operacijo. Da ustvarimo tako iluzijo, je treba simulirati, kako se telesno tkivo upogne, ko se ga dotaknemo ali vanj zarežemo. S stališča fizike je problem lahko rešljiv. Razumemo, kako se tkivo deformira in to znamo pretvoriti v enačbe. S stališča računalništva pa je to trši oreh. Količina izračunov, ki je potrebna, da računalnik reši te enačbe, je preobsežna za današnjo tehnologijo. Računalniki še niso dovolj hitri, da bi lahko človeško telo simulirali tako natančno, da bi bila iluzija popolna in bi bil kirurg prepričan, da na simulatorju gleda živo človeško telo,” razlaga Barbič.

Podobni simulatorji sicer že obstajajo, ampak še niso primerni za množično uporabo. Barbič si želi, da bi se čez nekaj let vsi mladi kirurgi šolali na ta način, “V petih letih to najverjetneje še ne bo mogoče,” pripomni in se zamisli nad dejstvom, da se v njegovi glavi vrti preveč idej za razne aplikacije. “Vse hkrati ne bo šlo, moral se bom odločiti za eno.”

V Sloveniji najboljši študij matematike

Karierni vzpon vzornega odličnjaka je bil premočrten in hiter, čeprav ni bilo vse tako lahko, kot se morda zdi. “Dve leti sem že profesor, prej pa sem šest let delal doktorat. Uspeh ni prišel čez noč. Ko sem bil doktorski študent, se zame ni nihče zanimal. Zakaj bi se le? Delal sem svoje delo, počasi sem gradil kariero. Morda je videti enostavno, a ni bilo.”

Barbič ne prisega le na študij ZDA. Veliko pohval ima na račun študija matematike na ljubljanski univerzi, za katerega meni, da je med najboljšimi na svetu. “Znanje matematike je v računalniški grafiki velika prednost. Opažam, da moji kolegi ne poznajo matematike tako globoko kot jaz. Moja prednost je tudi, da obravnavam več področij hkrati: matematiko, računalništvo in fiziko. Ljudi, ki bi znali vse to, ni ravno veliko. Slovenci smo zelo marljiv narod, tudi v ZDA smo na dobrem glasu. Ni nam težko delati dolge ure. Še eno prednost imam: trdno zdravje. Kako tudi ne, saj sem zrasel v Julijskih Alpah in ne v predmestju ameriškega velemesta. Laže premagujem napore.”

Ajdovščina kot Los Angeles

Na profesionalnem področju so Barbičevi cilji jasni. Poudarek je na uporabi znanstvenih izumov v praksi. Nekaj njegovih programov že s pridom uporabljajo tudi drugi, ampak Barbič sanja o nečem res velikem in odmevnem.

Študij v ZDA priporoča vsem, ki so sposobni, ambiciozni, se lahko primerjajo s konkurenco in imajo nove ideje. “Ampak zakaj tak človek ne bi uspel v Sloveniji?” se sprašuje. “Glavni državi, ki trenutno prispevata kadre v ameriško znanost, sta Indija in Kitajska. Ampak tudi Indijci in Kitajci se vse pogosteje vračajo domov in tam gradijo svoje silicijeve doline. Morda pa bo enkrat Amerika prišla tudi k nam! Takrat bom hodil v službo v Ajdovščino. Zaposlen bom v podjetju, kjer bo skupaj z mano delalo še 20 doktorjev znanosti. Zakaj pa ne? Ne bo se mi treba več iz Kozmeric voziti v Los Angeles!”

ALJA TASI

Jernej Barbič s svojim dodiplomskim študentom Andyjem Pierceom na USC

Z gorskim kolesom se rad zapelje v hribe nad Los Angelesom in uživa v filmskem razgledu. Na fotografiji je s sošolcem z univerze v Pittsburghu med obiskom Apalaškega gorovja.