Izabela Juriševič razbija tabuje o gluhih
V Sloveniji je približno 3000 gluhih. Vsako leto se rodi 20 gluhih otrok; nekateri se tej nevidni obliki invalidnosti pridružijo kasneje. Ker je zaradi komunikacijskih ovir gluhota ena najtežjih oblik prizadetosti, je hvalevredno, da tudi gluhi postopoma postajajo enakovreden del naše družbe.
Kljub opaznim premikom na bolje pa je v Sloveniji še vedno le odstotek gluhih in naglušnih z univerzitetno izobrazbo. Ena izmed njih je Izabela Juriševič s Kozine.
“Ne moreš vedeti, kaj vse lahko dosežeš, dokler ne poskusiš. In ko ti spodleti, ne nehaj poskušati. Uči se iz preteklosti in poskušaj uživati v življenju.”
Življenjsko vodilo, ki je svetovno znanega motivatorja brez rok in nog Nicka Vujicica pred meseci pripeljalo tudi k nam, tako dobro opisuje življenjsko zgodbo 26-letne Izabele Juriševič, da ga je ta zapisala v uvodu svoje diplome.
Njena drugačnost je v tem, da je tudi sama invalid. Je namreč 100-odstotno gluha in sliši le ob uporabi tehničnih pomagal. Njeno diplomsko delo Življenjski scenarij gluhih in naglušnih skozi šolska obdobja, s katerim je letos poleti diplomirala na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, je pred dnevi predstavila tudi domači javnosti v kozinski knjižnici.
Oglušela pri dveh letih
“Malo preden sem dopolnila dve leti, sem zbolela za uroinfektom - vnetjem sečil. Takrat so me starši peljali v bolnišnico, kjer so čez čas ugotovili tudi, da sem gluha. Dotlej starši namreč niso opazili, da bi bilo z mano kaj narobe. Bila sem živahen otrok in sem se normalno odzivala na zvoke. Čeprav uradni vzrok moje gluhote ni znan, bi ga lahko iskali tudi v tem, da sem prejemala antibiotike, saj sem oglušela šele po tej bolezni,” Izabela Juriševič razmišlja o obdobju, ko je oglušela. Defektologinja v bolnišnici je njenim staršem oznanila, da deklica ne bo nikoli govorila, saj je popolnoma gluha.
A starši se niso vdali. Hčerko so peljali na več pregledov v Nemčijo in Italijo, pomoč so iskali tudi pri bioenergetiku. Ker pa je stroka od njenega primera dvignila roke, so starši usodo svoje triletne hčerke vzeli v svoje roke. “Takrat sem se začela učiti govoriti, črko za črko, besedo za besedo. Danes govorim lepo in dokaj razločno, tako da človek, ki me ne pozna, pomisli, da imam le manjšo govorno napako, pa še to le takrat, ko se pri svojem govoru ne potrudim dovolj. Nekateri v Ljubljani tudi pomislijo, da sem študentka na izmenjavi oziroma tujka,” pripoveduje Izabela.
Ob enakovredni obravnavi vseh treh otrok - Izabela ima še sestro in brata, ki pa je že pokojni - se je z močno voljo uspešno vključila v redno osnovno in kasneje srednjo šolo. Ob dojemanju glasbe skozi vibracije, kar ji je pomagalo tudi pri učenju govora, se je v glasbeni šoli naučila celo igrati na klavir. Tudi nekaj javnih nastopov na tem, za gluhe neobičajnem inštrumentu ima za sabo, med drugim v piranski Tartinijevi dvorani in v portoroškem Avditoriju. Vrsto let je nastopala tudi na nacionalni televiziji, v novoletni oddaji Zgodba iz školjke iz serije Prisluhnimo tišini.
Letos je diplomirala
Po vsem tem ni presenetljivo, da se je Izabela uvrstila tudi med odstotek gluhih in naglušnih z univerzitetno izobrazbo. “Ko sem tehtala možnosti za vpis na fakulteto, sem izbirala med Pedagoško fakulteto in Fakulteto za socialno delo, čeprav so mi strokovnjaki svetovali, da bom v šolstvu zaradi svoje gluhote težko našla zaposlitev. Odločila sem se za Fakulteto za socialno delo v Ljubljani, in ni mi žal. Kot gluha socialna delavka bom lahko pomagala ljudem s podobnimi problemi. Iz lastnih izkušenj vem, kako je biti gluh in kakšne težave imamo gluhi na različnih življenjskih področjih,” razmišlja Izabela.
Ker se ne ustavi pred nobenim izzivom, se je začela udeleževati tudi lepotnih tekmovanj. Kot za stavo je pobirala lovorike, od miss Kopra do spremljevalke miss Primorske in opaznih nastopov na izborih za miss Slovenije in letos na miss gluhih sveta. Delala je tudi kot manekenka. Že šest let je v resni zvezi s fantom, ki normalno sliši.
Po večletni zvočni izoliranosti, ko je z drugimi komunicirala le tako, da jim je brala z ustnic, se je v zadnjih letih naučila tudi znakovne govorice. Pred štirimi leti se je odločila še za t. i. polžev vsadek, ki ji je ob sodobnih tehničnih pomagalih povrnil del sluha.
Postopno integriranje gluhih
V svojem diplomskem delu Juriševičeva ugotavlja, da je gluhih in naglušnih zaradi staranja populacije in poslušanja preglasne glasbe med odraščanjem v Sloveniji čedalje več. O tem priča tudi podatek, da letno prodajo prek 50.000 slušnih aparatov. V procesu šolanja imajo gluhi in naglušni največ težav s sošolci in učitelji, ki ne sprejemajo njihove drugačnosti. Po drugi strani pa so dobili tudi pomembno pomoč uvidevnih učiteljev, prijateljev, logopedov in staršev.
“Gluhi študenti opustijo študij, ker težko sledijo snovi in profesorjem. Istočasno jih večina trdi, da bi še enkrat poskusili, če bi imeli na razpolago tolmača in zapisnikarja.”
Za gluhega je ključno, da ga domače okolje sprejema takšnega, kot je, in ga spodbuja h komuniciranju. Če tega ni deležen, izgubi motivacijo in pogum za navezovanje stikov z vrstniki, ki so za mladostnika zelo pomembni. V srednji šoli so imeli gluhi, ki jih je Juriševičeva vključila v svojo raziskavo, manj slabih izkušenj kot v osnovni šoli. Kljub temu v srednji šoli več kot polovica slušno prizadetih ni imela statusa dijaka s posebnimi potrebami. To pravico so jim priznali šele tik pred maturo, kar jim je škodovalo, saj so ob slabšem jezikovnem napredku gluhi in naglušni otroci pogosto slabše opismenjeni in imajo manj znanja kot njihovi slišeči vrstniki. “Znanstveno dejstvo je, da gluhota ne vpliva na človekovo intelektualno sposobnost,” poudarja Juriševičeva.
“Verjeti moramo, da smo za nekaj nadarjeni in da moramo to uresničiti, pa naj stane, kar hoče.”
Status študenta s posebnimi potrebami prinese le eno prednost: da upoštevajo željo bodočega študenta, na katero fakulteto se želi vpisati. Če ne doseže dovolj točk za vpis, ga bodo vseeno sprejeli prek komisije. “Za to pravico je vedela samo četrtina anketirancev,” ugotavlja Juriševičeva. Gluhi študenti težko sledijo predavanjem; kar četrtina jih pogleduje v zapiske sosedov, ker profesorjem težko bere z ustnic. “Ugotovila sem, da zgolj prisotnost na predavanjih ne prinese veliko koristi za gluhega študenta. Tudi prisotnost tolmača ne zadostuje, saj študent ne more istočasno gledati tolmača in delati zapiskov,” Juriševičeva pripoveduje tudi iz lastnih izkušenj.
V svoji raziskavi je ugotovila še, da mnogi gluhi študenti nimajo potrebnih vavčerjev za tolmača, kar pomeni, da ne uporabljajo znakovnega jezika. Trem četrtinam anketirancev tako preostaja le, da prosijo sošolce za zapiske. “Glavni razlog, da gluhi študenti opustijo študij, je, da težko sledijo snovi in profesorjem. Istočasno jih večina trdi, da bi še enkrat poskusili s študijem, če bi istočasno imeli na razpolago tolmača in zapisnikarja,” Izabela potegne črto pod ugotovitve iz svojega diplomskega dela.
Pogumna, kot je, se je letos odločila, da se vpiše še na magistrski študij na isti fakulteti. Tako namerava - poleg gluhega kolega, ki je pri nas doslej edini magistriral - postati prva gluha Slovenka s tem nazivom. “Pri tej odločitvi mi je pomagala tudi Marie Curie, prva ženska Nobelova nagrajenka za fiziko in kasneje še za kemijo, ki je nekoč zapisala: 'Verjeti moramo, da smo za nekaj nadarjeni in da moramo to uresničiti, pa naj stane, kar hoče.'”
Da zna vztrajati na svoji poti, je dokazala že doslej. S svojim zgledom pa pomaga tudi drugim, saj so zahvaljujoč njenemu javnemu udejstvovanju gluhi v Sloveniji danes manj spregledana manjšina.
BOGDAN MACAROL
