Janja Klasinc: Takšnega moralnega dna v parlamentu še ni bilo

Enkrat novinarka, vedno novinarka je knjiga, ki sem jo prebrala na mah. Ker je res izvrstno napisana, kar ni naključje, saj gre za malo posebno avtobiografijo dolgoletne novinarke Janje Klasinc, urednice in dopisnice iz Beograda za RTV Slovenija in Delo, ki je izšla pri založbi Sanje. Sicer pa je poznana tudi kot poslanka državnega zbora, kar nekaj let pa je bila tudi v diplomaciji. Ko se je upokojila, je začela zbirati spomine na svoje življenje, ki pa imajo dodano vrednost, saj je bila zaradi službe v prvi vrsti pri prelomnih dogodkih za našo državo. Morda je najbolj razburljiv del, kjer opisuje strah, ko je spoznala, da jo varnostniki Slobodana Miloševića in njegove žene Mire Marković vozijo na njun dom in da nihče od njenih nima pojma, kaj se dogaja. Zabavna pa je tudi anekdota, kako je Zdravku Čoliću zaprla vrata pred nosom, ko jo je zmotil med gledanjem informativne oddaje. Kaj vse je še v knjigi, bo povedala na mariborski predstavitvi, ki bo v soboto, 7. novembra. v mariborskem Slovenskem narodnem gledališču. Ta predstavitev bo njen osebni poklon stricu in teti, saj je Janja osebno povezana z Mariborom in Štajersko. Ne samo, da so Klasinci po rodu Štajerci, ampak sta njen stric Janez in njegova soproga Ondina Otta vso kariero zgradila v SNG Maribor. Tudi o tem sva spregovorili, intervju pa sva zaključili z zelo aktualno tematiko - volitvami v Srbiji.

 Naslov knjige Enkrat novinarka, vedno novinarka zveni kot osebna izpoved, hkrati pa kot prepričanje, da novinarstvo ni zgolj poklic, temveč način razmišljanja in gledanja na svet. Ampak vi niste bili samo novinarka! Kaj je tisto, kar v človeku ostane, ko se spremenijo njegova poklicna vloga, politične okoliščine in družba, v kateri deluje?

"Težko bi govorila nasploh, a pri meni se je na vseh delovnih mestih, ki sem jih opravljala, ohranila želja po iskanju in predstavljanju resnice, ozadij problema, s katerim sem se soočala, in potreba, da predvidim različne možne poteke dogodkov. Ko sem bila svetovalka za odnose z javnostmi dvema ministroma (evropskemu in notranjemu), sem vse to želela prenesti na svoja šefa. Pri ministru Igorju Bavčarju je bilo to lažje, ker je bil že sam po sebi dober promotor, medtem ko minister Rado Bohinc ni bil vedno navdušen nad mojimi predlogi in direktnostjo. Kasneje, v parlamentu, sem kot poslanka svoja prepričanja udejanjala vsak dan in ljudje so me poznali kot poslanko brez dlake na jeziku. Kot državna uradnica in diplomatka pa sem imela več težav. Državna uprava je polna omejitev, še bolj diplomacija. Številni sodelavci in šefi niso vedno naklonjeni raznim novim predlogom in še manj kritikam. In na koncu, ne glede na to, kako dobre namene imaš, moraš večkrat tudi popustiti. (nasmešek)"