Kaj so naši predniki jedli za prvi november? Nekatere jedi so danes skoraj pozabljene

Dan mrtvih ali vahte je spet eden izmed tistih dni, ko se za praznično mizo sreča širša družina. Uradno je to pri nas dan spomina na mrtve, kot laična preobleka katoliškega praznika vseh svetih, kar praznujejo po vsem katoliškem svetu. Maše in cerkveni obredi potekajo po vseh slovenskih župnijah in popoldne molitve za rajne na pokopališčih. Tedaj se spomnijo tudi vseh, ki so padli za domovino. Tako kot za vse druge praznike velja, da na podeželju tudi za vahte tradicionalno pripravljajo posebne jedi. Te se seveda, kakor vedno, spreminjajo po pokrajinah in v podrobnostih tudi od kraja do kraja in od gospodinje do gospodinje.

Tradicija spominjanja vseh mrtvih, ko upade dnevna svetloba in je dan že krepko krajši od noči, je še predkrščanska in jo poznajo skoraj vse stare kulture. Krščanstvo pa ji je dalo svoj pečat. Nekoč so verjeli, da se na ta dan vrnejo duše pokojnih, zato so jim noč prej postavljali prižgane sveče na okenske police, da se duše ne bi izgubile. V ta namen so tudi zvonili pozno v noč. Prav tako so jim pustili kos jedi, ki so jih za družino obredno pripravili ob tem dnevu. Žal se je v zadnjem času pod vplivom skomercializiranega Zahoda razpasla strah zbujajoča ''noč čarovnic'', ki ima sicer iste korenine kot spomin na ''rajne duše'', le da pri nas to ni bilo nikoli strašljivo.

Žlikrofi z gobicami v vinski omaki

Foto: Ivan Merljak

Pred stoletjem ali dvema so ''za vahte'' fantiči iz revnih družin hodili k premožnejšim po ''vahteč'' ali ''vahtič'', po skromen dar v obliki jedi, ponavadi kot majhen hlebčič boljšega kruha. Skratka: namesto da bi hrano na oknih ponujali mrtvim dušam, so jo darovali revnejšim otrokom. Še pozneje se je po vsej Primorski uveljavila navada, da so fantje, ponavadi cerkveni pevci, v večernih urah ''hodili vahtet'' po posameznih kmetijah. Zapeli so nekaj narodnih pesmi in pokramljali z gospodarjem, ta pa jih je pogostil s ''fanclji z dušo'' in z mladim vinom ali moštom, ki se je z vinom že spogledoval.

Danes je večina običaja čakanja ''vernih duš'' pozabljena; ostalo je versko obredje in ostale so jedi. Jed, ki ni smela manjkati so bili vahtiči. Na severnem Primorskem, zlasti na Cerkljanskem in Tolminskem, so jim rekli – preš'ce.

Preš'ce

Za tolminske preš'ce potrebujemo 1 kg bele moke, 5 dag kvasa, sol in pol litra vode ali mleka. Sestavine zgnetemo v testo in ga oblikujemo v hlebčke. Po vzhajanju jih zlatorumeno zapečemo.

Žlikrofi z gobicami v vinski omaki

Foto: Ivan Merljak

Podobne so cerkljanske preš'ce, la da ob kilogramu bele primešajo še 1 kg ajdove moke. Na Žirovskem ter v Selški dolini, v Davči in na Dražgošah so pripravljali preš'ce tako, da so v testo zamešali še kumino. Zraven so ponudili maslo in starejšim tudi domače žganje. Na Kobariškem so po prvi svetovni vojni spekli koruzne hlebčke in jih dajali revnim otrokom. Včasih pa so dali kar cel koruzni storž.

Goriški vahtni hlebčki

V skledi razžvrkljamo 3 do 4 beljake, dodamo 13 dag moke s 25 dg sladkorja in 30 dag mandljev. Zmes dobro premešamo in maso razdelimo na tri dele. V prvega zamešamo še vaniljo in belo živilsko barvilo, v drugega nekaj kapljic rožne vode in rdeče živilsko barvilo, v tretjega pa čokolado. Iz njih oblikujemo manjše hlebčke in jih spečemo v pečici.

Pečene vahtnce

Te poznajo v Kanalu in vaseh v srednjem delu Soške doline. Pekač so premazali z maslom in nanj razpostavili - hruške ''vahtnce''. To so do mehkega spekli v pečici.

Tržaški vahtni hlebčki

Ponavadi so jih naredili veliko, saj so pričakovali velik obisk. Zato so količine res velike. Vzeli so 1,3 kg mletih mandljev, 2 kg sladkorja v prahu, zavitek masla, 60 dag moke in 12 jajc. Sestavine dobro zgnetemo, dodamo malce kakava, da se obarvajo. Oblikujemo kroglice in jih spečemo v pekaču.

Fanclji z dušo iz Kontovela

Potrebujemo 1 kg moke, dve jajci, 3 dag kvasa, kozarec olja, šilce žganja, kozarec belega vina, sol, mlačno vodo po potrebi, 10 dag očiščenih slanih inčunov iz konzerve, olje za cvrtje. Iz sestavin v skledi zamešamo rahlo testo in ga pustimo vzhajati. Inčune posebej razpolovimo. Ko je testo že vzhajano, najprej žlico pomočimo v olje, zajamemo košček inčuna in skupaj z njim košček testa, tako da to prekrije košček ribe. To potem hitro ocvremo na olju.

Pražen krompir kot priloga

Foto: Ivan Merljak

Prekmurske bibe

V Prekmurju so ob prvem novembru gospodinje pripravljale – bibe. Bibe so v osnovi iz vlečenega testa, a so drugačne od znane prekmurske gibanice. Nadev pa gre takole: okrogle zelene buče naribajo, posolijo in iztisnejo del vode. Po želji jih spražijo in v tem primeru jim dodajo mak. Posebej ocvrejo sesekljano čebulo. Na prvo plast razvlečenega testa najprej razprostrejo ožete in prepražene buče, nato dajo novo plast testa, nanj prepraženo čebulo, spet testo in to večkrat ponovijo. Testo, ki visi čez rob loparja, zapognejo prek končnega nadeva in to premažejo z jajci, smetano in mastjo. Že spečeno v krušni peči spet premažejo s kislo smetano.

Idinjače, repnjače, tikvače

Ponekod pa delajo bibe iz kvašenega testa in tudi nadev je različen, in sicer iz prosene kaše, skute, jajc, buč in maka. Nosijo pa različna imena od vasi do vasi, ponekod so jim rekli tudi idinjače, repnjače in tikvače, pač odvisno od nadeva. Idinjače so imele nadev iz naribanih jabolk, rumenjakov, sladkorja, skute in kisle smetane. Repnjače imajo nadev iz pražene bele ali rumene repe. Svežo repo posolijo, pustijo nekaj časa stati, jo ožamejo in spražijo na olju ali masti in sladkajo. Tikvače imajo nadev iz naribanih, soljenih, ožetih in s sladkorjem praženih buč. V ta nadev dodajo še mak. Najboljše so pečene v krušni peči. Na koncu jih premažejo še s kislo smetano.