Kako je Erwin Rommel na Soči obrnil kolo zgodovine

Tu je bila med prvo svetovno vojno krvava fronta, ki se nas mulcev ni dotaknila. Videli smo le žepnino, zasluženo s prodajo šrapnelov, ki so sejali smrt.

O prvi svetovni vojni nismo vedeli skoraj ničesar. V šoli nas o tem niso učili, pač pa o “Tončku, ki je prišel, torbico nosil, za partizane živeža prosil.” Toda to je bilo četrt stoletja pozneje. Noni o fronti nista govorili, ker sta bili z družinama v begunstvu, nono pa je bil ranjen na ruski fronti in ujet “tam pri Kijevu.” Pravil je, da med vojno ni nikogar ustrelil, nikogar ubil in ima čisto vest. Tedaj tega nisem razumel in dolgo ni bil moj junak, saj so nam v šoli kazali filme, kjer so naši streljali in sovražniki padali; no, sem pa tja tudi kakšen naših.

Šele v gimnaziji smo previdno odstirali tančico, ki je prekrivala resnico o krvavi soški fronti in njenih dvanajstih ofenzivah. In se hihitali italijanskemu časopisju, ki je poročalo, da so “slavne italijanske sile po hudih bojih in številnih žrtvah prekoračile veliko reko Vrtojbico”. Mi pa smo kot mulci potok, veliko reko, med igro nekajkrat na dan preskočili prek dveh, treh kamnov. Zvedeli smo tudi za “čudež pri Kobaridu”, ko so med zadnjo ofenzivo Nemci, ki so prihiteli na pomoč avstro-ogrski vojski, z bliskovitim prodorom pognali Italijane do reke Piave, daleč v Furlansko nižino.