Kamin - prijeten, a manj učinkovit način ogrevanja

Poleg prijetnega vzdušja, ki ga ustvarita ogenj in svetloba plamena, so peči za lokalno ogrevanje primerno dopolnilo centralnemu ogrevanju. Tipični predstavniki lokalnega ogrevanja na trdna goriva so kamini in lončene peči, ki oddajo toploto v prostor s sevanjem in konvekcijo.

Več informacij o varčni porabi energije dobite na spletnem naslovu www.ensvet.si. Z brezplačnimi nasveti vam bodo postregli strokovnjaki v Energetskih svetovalnih pisarnah Ensvet v Izoli, Piranu, Postojni, Novi Gorici, Ilirski Bistrici in Tolminu. Vprašanja o varčni porabi energije pa strokovnjakom lahko zastavite tudi po elektronski pošti energija@primorske.si. Z veseljem vam bodo odgovorili.

Toploto sevajo vsa telesa. S teles z višjo temperaturo prehaja toplota na telesa z nižjo. Takšen primer je tudi sončno sevanje v zimskem času, ko je zrak okoli nas hladen, na soncu pa je vseeno prijetno toplo. Sevanje ne ogreje neposredno zraka med pečjo in oviro, zato je prednost sevalnega ogrevanja v tem, da zrak ne kroži tako intenzivno in ne nosi prašnih delcev s seboj. S konvekcijo pa prehaja toplota po zraku, ki se segreje ob izvoru. Topli zrak se ob segretem telesu dviguje, na njegovo mesto pa prihaja hladen zrak. Odprt kamin oddaja največ toplote s sevanjem. Pri lončenih pečeh prav tako večji del oddaje toplote poteka s sevanjem, del pa tudi s konvekcijo, ko se hladnejši zrak dviga ob stenah peči in se s tem segreva. Kamini z odprtim kuriščem imajo praviloma slabši izkoristek zgorevanja (30- do 50-odstotni), medtem ko so izkoristki lončenih peči boljši (60- do 70-odstotni). Velik delež toplote s sevanjem oddaja tudi kamin, ki je zaprt s stekleno-keramičnimi vratci. Pri teh kaminih lahko uravnavamo dovajanje zraka, zgorevanje oziroma velikost plamena, izkoristki zgorevanja pa se gibljejo med 70 in 80 odstotki.

Različni kamini

Sodobni kamini so različnih oblik, razpon moči znaša pri manjših kaminih od 7 do 11 kW in tudi več, oziroma 3500 do 4000 W/m2 odprtine kamina. Prostor, v katerega nameravamo postaviti kamin, naj ne bo manjši kot 20 kvadratnih metrov. Na tržišču imamo na izbiro različne kamine. Od zidanih odprtih, zaprtih litoželeznih samostojnih peči, do vgradnih kombiniranih litoželeznih kaminov, s katerimi je možno toplozračno ali toplovodno ogrevati še druge prostore. Potrebno jih je samo pravilno priključiti na dimnik ter zagotoviti zrak za zgorevanje.

V prehodnem jesenskem ali spomladanskem obdobju, ko zunanje temperature še ne zahtevajo celodnevnega ogrevanja, lahko lokalno ogrevanje nadomesti centralno ogrevanje, ki bi v tem času obratovalo z nizkim izkoristkom. Vse bolj se uveljavlja pravilo, da je primerneje centralni sistem ogrevanja dimenzionirati na milejše zunanje klimatske pogoje in predvideti lokalno peč kot dodatni vir ogrevanja, kadar nastopijo zunaj zelo nizke temperature. Prednost vgradnje lokalne peči je tudi v tem, da imamo ob izpadu centralnega sistema ogrevanja na voljo vsaj en vir za ogrevanje.

Kamin je običajno osrednji predmet v prostoru, zato je pomembno, da deluje estetsko in dekorativno tudi takrat, kadar v njem ni ognja. Pojavilo se je veliko število raznih konstrukcij kamina, pri katerih naj bi se bolj racionalno izkoriščalo gorivo. Za gorivo se še vedno uporablja izključno drva, sušena na zraku. Najbolj razširjena je toplozračna izvedba, vse več se uporablja tudi toplovodna izvedba, kjer je v kamin vgrajen toplotni prenosnik, ki bistveno poveča toplotno moč.

Kamin z odprtim kuriščem ima slab izkoristek zgorevanja (30 do 50 odstotkov), večji del toplote pa se prenaša s sevanjem. Boljši izkoristek (do 75 odstotkov) imajo kamini z zaprtim kuriščem, kjer je kurišče zaprto s steklenimi vratci, ki omogočajo opazovanje ognja ter zagotavljajo prijetno vzdušje v hladnih jesenskih in zimskih večerih. Toploto oddajajo v prostor z sevanjem zaščitnih vrat iz stekla, večji del toplote pa oddajo s konvekcijo na zrak, ki ga iz prostora speljemo po kanalih v ohišje kamina. Za doseganje toplotne moči mora biti kurišče kamina ustrezno dimenzionirano in oblikovano. Za doseganje večje moči lahko v obodne stene kamina vstavimo zračne kanale, po katerih vodimo zrak, ki se segret vrača v prostor.

Kamin terja več pozornosti

Razen dobrih lastnosti ima lokalno ogrevanje na trdna goriva tudi nekaj slabosti. Ogrevanje s pečmi na trdna goriva zahteva več pozornosti pri vzdrževanju goriva, večkrat dnevno je potrebno nalagati gorivo in odnašati pepel. V ogrevalni sezoni je potrebno večkrat čistiti dimnik, regulacija temperature in porazdelitev temperature v prostoru je neenakomerna, izkoristki goriva so nižji.

Za postavitev kamina ali lončene peči je pomembna tudi nosilnost tal. Pri novogradnjah nosilnost armirano-betonske plošče ni vprašljiva, zato posebnega temelja za kamin ne potrebujemo. Prav tako je potrebno pri postavitvi peči paziti, da v steni za pečjo ni električnih kablov. Ogrevanje s kaminom ali lončeno pečjo je v sistemu hišnega ogrevanja najpogosteje dopolnilni vir. Ta pride prav v prehodnih obdobjih spomladi in jeseni in seveda pozimi, ko je hud mraz.

V kurilnih napravah, še posebej v kaminih, kjer se slabo izgorevanje zelo pozna tudi na kakovosti zraka v prostoru, se lahko kuri le zračno suha drva, polena morajo biti primerne velikosti, kar dosežemo z naslednjimi ukrepi:

> odiranje dreves in sekanje drv naj se opravi decembra ali najkasneje januarja, ko je vsebnost vlage v lesu najnižja;

> najbolj primerna oblika polena je trikotnega preseka s stranicami približno 7 do 9 centimetrov, oziroma z obsegom polena približno 21 do 25 centimetrov.

V primeru manjših kurišč (npr. štedilnik), se velikost polena zmanjša in prilagodi kurišču. Sicer pa se glede velikosti polen upošteva navodila proizvajalca kurilne naprave:

> nasekana drva se zloži na podstavek, ki zagotavlja nemoteno gibanje zraka okoli drv, sušenje naj bo na sončni legi, drva naj bodo pokrita;

> priporočljiv čas sušenja drv iz smreke in topola je približno eno leto, iz jelše, lipe, breze približno 1,5 leta, iz bukve, gabra, sadnega drevja približno dve leti, hrasta pa dve do tri leta. Drva razen, nekaterih vrst lesa, se lahko v dobrih pogojih sušenja posušijo tudi v obdobju enega leta, vendar je priporočljivo, da se tem primeru vlažnost drv pred kurjenjem v preveri z merilnikom vlage.

> Primeren delež vlage je med 8 in 17 odstotki, idealna so drva z vlažnostjo približno 10 odstotkov, vlažnost drv nad 20 odstotki je previsoka;

> z dodajanjem bolj drobnih polen v kurišče se povprečna intenziteta zgorevanja in s tem toplotna moč kurilne naprave viša, z dodajanjem debelejših polen pa znižuje. Tako predrobna kot tudi predebela polena pomenijo višje emisije dimnih plinov;

> uredba o emisiji snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav določa, da se v malih kurilnih napravah v bistvu lahko kuri le mehansko obdelan les;

> v malih kurilnih napravah je tako prepovedano kuriti prebarvan les (npr. stavbno pohištvo, pohištvo, izdelki iz iverke), kot tudi embalažo iz lesa (npr. zaboji za sadje, zelenjavo), papir (npr. karton, časopisi, pisarniški papir), embalažo pijač in hrane (npr. plastenke, vrečke, zamaščen papir) ali druge gorljive materiale (npr. blago, čevlji, plastika). S kurjenjem prepovedanih snovi se lahko močno poveča vsebnost toksičnih snovi, tudi dioksinov v delcih.

DAK