Kamnosek, ki v Ljubljano prinaša vonj po morju
Kamnosek Jože Rijavec iz Gorjanskega pri Komnu je izdelal največjo kamnito kroglo v Sloveniji in jo bo postavil v Ljubljani. Nekdanji pomorščak skuša po zgledu Plečnika prestolnici vdahniti duh Sredozemlja.
Jože Rijavec, ali Pepo, kot ga kličejo domači in prijatelji, je Kraševec, poln izvirnih idej. Nikoli se ne zadovolji s povprečnim. V njegovi delavnici je že pripravljena skulptura, ki jo bodo predvidoma konec meseca postavili na trgu soseske Dunajski kristali v Ljubljani.
“Nisem umetnik”
Rijavca poznamo kot izvirnega obdelovalca kamna, le malo ljudi pa ve, da je tudi inovator, strojnik in oblikovalec. Pa tudi umetnik, čeprav Pepo protestira: “Ne, umetnik pa nisem!” A se ne strinjajo tisti, ki so videli njegova dela, niti država, ki mu je pred leti dodela status umetnika.
Postavitev fontane in ureditev trga v novi poslovno-stanovanjski soseski Dunajski kristali v Ljubljani je gotovo najbolj odmevno Rijavčevo delo doslej. Posebnost je dve toni težka kamnita krogla s premerom enega metra, ki bo sestavni del fontane, ki bo na vrhu imela školjko.
Kamnita krogla bo največja v Sloveniji, pa tudi v Evropi obstajajo le tri podobne umetnine. “Ko sem se dogovarjal z investitorji, so mi ti omenili, da pričakujejo, da bo v načrt trga vključena krogla iz kamna. Nekaj časa sem razmišljal, kako bi jo umestil, nato pa sem se domislil, da bi krogla pravzaprav predstavljala biser. Tako sem jo združil z morsko školjko. Školjka pa je del morja,” razlaga Pepo, kako je nastajala ideja za ureditev trga. Školjki in kamnitemu biseru je dodal še kamnit pomol z bitvami in privezi. Podobo skulpture zaokroža lesen jambor.
S takimi motivi je želel trgu vdahniti nekaj morske topline. Tako kot Plečnik je tudi sam želel prinesti v Ljubljano nekaj morskega, drugačnega: “Sicer se ne mislim primerjati s Plečnikom, ampak on je naredil dobro in lepo stvar, ko je v Ljubljano prinesel Tromostovje, ki predstavlja del Benetk”.
Celotno delo je izdeloval eno leto, pri delu pa mu je pomagal sin Žiga. Zahtevno in dolgotrajno je bilo že samo iskanje kamna in blokov prave velikosti; velikokrat je bilo potrebno slab kos tudi zamenjati. “Ko pa so končno prišli ogromni bloki kamnov, sem se dela, ki me je čakalo, kar ustrašil,” se težkih začetkov spomni Pepo in nadaljuje: “Na začetku tako velikega in obsežnega dela si misliš, da ne boš nikoli končal.” Čeprav največ pozornosti vzbuja dvotonska žoga, pa je bilo več dela in časa vloženega v ostale dele trga.
Kamen repen
Tako skulptura kot tlakovci na trgu bodo iz kamna repen, ki je ime dobil po vasi Repen na italijanski strani Krasa. Izbral je temnejšega, ki tudi v primeru dežja ne izgubi barve in ohranja belino. “Ko sem videl trg, sem vedel, da mora biti na njem nekaj belega, svetlega, kot kontrast novejši arhitekturi,” pove o razlogih za izbiro kamna. Najznačilnejša lastnost kamna repen je, da je to eden najtrših kamnov in se zato, kot je razložil Pepo, obdelovalec ne more veliko ukvarjati s figuraliko. “Določene stvari se vanj da vklesati, več kot toliko pa ne gre. Je tako trd kot Kraševci,” se posmeje. Ponosen Kraševec je vztrajal, da je vse uporabljeno gradivo kraško. Skupna cena za material se giblje okoli 300.000 evrov.
Da je navdih za fontano, ki bo krasila Dunajske kristale, našel prav v morskih motivih, pravzaprav ni čudno, saj je poklic pomorščaka v Belgiji sedem let opravljal tudi sam. V tem času se je spoznal z življenjem v drugih krajih. “Svet moraš videti,” meni Pepo. “Ni dovolj, da ga gledaš po televiziji. To ni enako.” Njegovi začetki pri obdelovanju kamna sovpadajo s slovensko osamosvojitveno vojno. Pred tem je poleg poklica pomorščaka opravljal mnogo poklicev. Delal je v Italiji in petnajst let bil zaposlen kot razvojni specialist v razvojnem laboratoriju na ljubljanski Fakulteti za strojništvo. Ne razume, kako lahko nekateri preživijo vse svoje življenje samo v eni službi. Človek se mora spreminjati, izpopolnjevati in želeti več, to pa lahko pridobi le z različnimi izkušnjami v različnih službah. Pravi, da je za njega najhuje, da bi živel le za to da bi preživel. “Tako življenje zame nima smisla,” zatrdi Pepo.
Ustvarjalnost imajo v družini v krvi, saj so bo bili mojstri tudi njegovi predniki; oče je bil mizar, eden od stricev kamnosek, drugi pa kovač. Ustvarjalnost se prenaša tudi naprej, v delavnici mu veliko pomaga sin Žiga.
Vsestranskost, ki jo je podedoval od prednikov, se zrcali tudi v njegovem ustvarjanju; poleg obdelovanja kamna namreč išče rešitve in izumlja tudi na drugih področjih. Vendar pa kamen ostaja njegova velika ljubezen. “To je bila težka pot,” se začetkov pred približno dvajsetimi leti spomni Pepo. “Ni bilo denarja niti za orodje niti za kamen.” Obdelovanja kamna se je naučil sam, brez nikogaršnje pomoči. “Že na začetku mi delo ni predstavljalo problema, brez težav sem zelo hitro osvojil skoraj isto znanje, kot ga imam sedaj. Če delam z veseljem, je tudi delo lažje,” razloži Pepo. Izdeluje pa tudi manjše predmete: “Gre večinoma za manjša dela, kot so kamnita korita in posode. Premalo pa je velikih in obsežnih del, s katerimi bi se lahko umetnik res izkazal.” Uporabo kamna bi morali po njegovem mnenju spodbujati arhitekti in urbanisti, saj kraška vas izgublja tradicionalno podobo prav zaradi tega, ker kamen ni predpisan in si ga le redki lahko privoščijo.
“Največ se naučiš, ko sam začneš izdelovati iz kamna in poskušaš sam najti rešitev določenega problema. Nekajkrat zgrešiš, potem pa najdeš rešitev in napak ne ponavljaš,” pove Pepo.
In kako znanje prenašati na druge? Prav letos v Sežani odpirajo visokošolski program za oblikovanje materialov. “Študente bi morali učiti, da razmišljajo širše in inovativno. Šolsko znanje je utrujajoče in velikokrat zelo ozko usmerjeno. Za tak poklic potrebuješ nekaj več,” je prepričan Pepo.
Nagrobnik si je že postavil
Umetnost mora imeti po njegovem mnenju namen, smisel in sporočilo: “Vedno moraš vedeti, kaj in predvsem za koga delaš. Najbolj me razjezi, ko nekomu, ki je komaj znal brati, na grob postavijo knjigo.” Pepovo zadnje počivališče pa gotovo ne bo tako. Za to je poskrbel že pred leti, ko si je na komenskem pokopališču že postavil nagrobnik, na katerem je vklesal zgodbo in simbole svoje družine in družinskih članov. Manjka le še končni datum. “Pepo je spomenik sam sebi postavil, ker mu ni vseeno, kaj bo z njim po smrti,” o razlogih pove njegova žena Tatjana in se posmeje: “Ne zaupa nam, kaj bi mi z njim naredili.”
“Ljudje ga motijo, rad ima svoj mir,” o Pepovi samotarski naravi še pove žena in doda, da nikoli ne počiva. “Vedno nekaj riše, si zapisuje in nikoli ne mine dan, da ne bi kaj delal,” še pove. Pepo ima rad tudi tveganje, ki mu omogoči, da sledi svojim sanjam in idejam: “Brez tveganja se ne da živeti. Ohranja me živega.”PETRA MEZINEC
