Karate združuje um in telo
“Ste pripravljeni?” je z odločnim glasom vprašal trener Stojan Šestan. “Oooosssss” so v en glas zakričali mladi karateisti in strumno zakorakali v prvo kato. Zbrano so sledili navodilom svojega trenerja in za njim ponavljali japonske izraze tehnik. “Heian šodan!” je odmevalo po telovadnici.
Glede na to, da so bili v kimone oblečeni fantje in dekleta stari manj kot deset let, bi človek pričakoval, da se bosta po vadbenem prostoru kmalu razlegala smeh in otroško čebljanje. A mladi karateisti so trenirali v veliki zbranosti. Tudi lepo zložene japonke pred vhodom v telovadnico so nakazovale, da v teh prostorih vlada red. “Tako je, red in disciplina, brez tega pri nas ne gre,” je potrdila trenerka v TKS Samurai Koper Vojka Šestan. “Staršem že ob vpisu povemo, da pri nas veljajo določena pravila. V ekipnih športih je morda nekoliko drugače, pri karateju pa je glavna disciplina. In zbranost,” je poudarila.
Med vadbo se zato ne klepeta, otroci morajo poslušati učitelja in mu zbrano slediti, sicer se ne morejo naučiti pravilno izvajati vaje. “Zanimivo, veliko staršev nam je povedalo, da so otroci bolj zbrani in umirjeni tudi v šoli. Nekateri še vedno mislijo, da borilne veščine spodbujajo nasilje. A to ni res. Kmalu tudi sami ugotovijo, da je karate meditacija v gibanju; izvajaš gibe, ampak sočasno moraš razmišljati, kaj počneš, predvsem pa je pomembno to, da si povezan sam seboj.”
Začnejo že pri šestih letih
TKS Samurai Koper, ki deluje že 15 let, je s skoraj 120 aktivnimi člani največji klub tradicionalnega karateja shoto-kan (TKS) v Istri. Več kot polovica članov je otrok, starih od šest do 15 let. “Običajno lahko otroci začnejo s treningom karateja z vstopom v šolo. Njihova psihomotorika je takrat pripravljena, da sledi tej starosti prilagojeni vadbi karateja,” pojasnjuje psiholog Aleksander Zadel, tudi sam navdušen karateist.
“Profesionalni učitelji poskrbijo, da je trening karateja v tem obdobju vezan na učenje osnovnih motoričnih veščin in igro. Ob tem so dodani elementi, ki poskrbijo, da otrok hitro napreduje, da ostaja trening karateja zanimiv.” Kot poudarja, prične otrok z rednim treningom pridobivati prednost pred tistimi, ki telesno vadbo zapostavljajo. “Pomemben del treninga, ki sicer zajema telesno vadbo, je tudi učenje socialnih veščin. Še posebej v tem prvem obdobju starši veliko prej kot pri telesnem napredku opazijo razliko v otrokovi sposobnosti koncentracije, umirjenosti in sposobnosti sledenja avtoriteti.”
Med starši, ki so v predprostoru čakali, da njihovi otroci končajo trening, je bila tudi Jelica Maraž, mamica 9-letnega Roka, ki karate trenira že tretje leto. “Bojim se, da imajo mnogi še vedno napačno predstavo, kaj je karate. To nikakor ni nasilen šport, ampak veščina, ki združuje um in telo. Med vadbo moraš razmišljati, gibi so zelo kontrolirani ... Vesela sem, da si je Rok izbral prav ta šport.”
Otrok potrebuje meje
Stojan Šestan, ki drži v rokah vajeti kluba, svoje znanje karateja na mlajšo generacijo prenaša že 15 let. “Otroke je treba naučiti odnosa. Ko pridejo na trening, morajo najprej pozdraviti. Morda se bo to slišalo neverjetno, ampak mnoge je treba to šele naučiti,” pove. “Dogaja se, da moramo otroke naučiti tudi povsem banalnih stvari, ki bi jih starši morali že zdavnaj naučiti: kako se sami oblečejo, kako pospravijo za sabo, kako se obnašajo ... Veste, za otroka je velika muka biti popolnoma tiho eno uro. Ampak pri nas velja pravilo, da učenec med uro ne govori. Disciplina je nujna. To je edini pravi način, če želimo, da se otroci kaj naučijo. Obstajajo sicer klubi, ki so postali bolj kot ne varstvo, pri nas pa tega ni. Pri nas otroke učimo karateja. In ve se, kdo je učenec in kdo je učitelj. Dejstvo je, da imajo otroci zelo radi red in disciplino. Otroci potrebujejo meje,” poudarja Šestan.
Da je njihov pristop pravi, jim pritrjujejo tudi starši. “Mnogo staršev nam je priznalo, da smo njihovega otroka popolnoma spremenili. Da je postal bolj samozavesten, bolj zbran, bolj uspešen. Tudi v drugih športih, ne le v šoli. Staršem vedno pridigam: ni pomembno, kaj je vašemu otroku všeč, pomembno je, kaj je zanj dobro. To je velika razlika. Otrok namreč ne ve, kaj je zanj dobro. Ve samo, kaj mu je všeč. Kaj je dobro za njegov razvoj, pa vedo starši. Zato tisti, ki dovolijo otroku, da počne in dela, karkoli želi, delajo veliko napako,” opozarja trener.
Odnos do sebe in drugih
Kot pravi Zadel, je karate primeren šport za otroke, ker je sestavljen iz vaj in načina dela, ki neposredno vpliva na osnovno telesno koordinacijo, na usklajeno povezovanje psihe in motorike ter na psihični razvoj otroka. “Karate otroka predvsem nauči odnosa do sebe in drugih. Spoštovanje in samospoštovanje sta pri treningu karateja prav tako pomembni veščini, kot je pomemben telesni napredek. Napredovanje po barvnih stopnjah je nemogoče, če telesnemu napredku ne sledi tudi napredek v socialnem, psihološkem in duhovnem smislu.”
Izjemno pomemben je odnos, ki ga otrok razvije do dotika. “Nauči se razumeti, da je dotik lahko prijeten, lahko pa tudi neprijeten, škodljiv, nevaren. Otroci se naučijo razumeti, kako obvladati impulze, kako se umakniti iz potencialnega konflikta, kako razrešiti zahtevne socialne situacije. Predvsem pa si zgradijo samozavest, ki je ključ tako za umirjeno vedenje kot tudi za to, da se izognejo nasilnemu vedenju drugih,” razlaga Zadel. In dodaja: “Glede na to, da je karate izjemno telesno zahteven šport, je pri karateju malo poškodb. Veliko manj kot, na primer, pri košarki, rokometu ali nogometu.”
Trenirajo tudi starši
A ne le pri otrocih, karate postaja vse bolj priljubljen tudi pri odraslih. “Zanimanje za karate kot obliko rekreacije v zadnjih letih narašča,” pravi Stojan Šestan. “Septembra smo pridobili deset novih odraslih članov,” je zadovoljen.
Nemalokrat se zgodi, da se v klub vpišejo tudi starši. Ali celo stari starši. “S sinom sva začela trenirati pred tremi leti. On je imel tedaj sedem let. Skupaj lepo napredujeva: jaz imam že rjav pas, sin pa modrega. Karate je super šport, saj z njim pridobiš boljšo koordinacijo gibov, disciplino in samozavest, poleg tega pa ti pomaga ohranjati telesno kondicijo,” prednosti vadbe našteva Andrej Šalič. “Na začetku mi je bilo sicer nekoliko nerodno kričati med izvajanjem kat, zdaj pa se med treningom derem na vse grlo,” prizna. “Priporočam ga tudi ostalim. Sploh tistim, ki imajo težave s hrbtom. Meni je zelo pomagalo. Je pa res, da je vsak začetek težak. Kot pri vsakem športu. Ampak vredno je vztrajati,” doda.
Ramo Karalič je bil star 60 let, ko je začel trenirati. “Šel sem v penzijo, pa sem si rekel, da je čas, da se začnem malo rekreirati. Ko sem vozil vnuka na treninge, je tudi mene potegnilo v ta šport,” pripoveduje. Začel je pred tremi leti, konec decembra pa ga čaka izpit za pridobitev modrega pasu. “Karate je popolnoma spremenil moje življenje. Določenih vaj resda ne morem delati, ampak zdaj nimam več nobenih težav z zdravjem. Prej sem moral piti zdravila proti bolečinam, odkar sem začel trenirati, nisem spil nobene tablete več. Treniramo dvakrat na teden, ob ponedeljkih in sredah. Resnično, vsakemu bi priporočal ta šport. Nikoli ni prepozno za karate,” je prepričan.
“Karate je čudež”
“Starejši rekreativci so še bolj zagnani kot mladi,” razkrije Vojka Šestan. “Ko bi jih videli, ko so prvič prišli ... Ma kaj je to primeren šport za nas, so spraševali. Seveda je, pri karateju leta niso omejitev, sem jim odgovarjala.”
Med seniorji - osem članov je starejših od 60 let - je tudi 69-letni Matija Blažič, ki je v svoj nabor športov - od teka, smučanja, teka na smučeh do rolanja, surfanja, potapljanja in še česa - pred tremi leti dodal še karate. “Kot maratonec sem si mislil, da imam kondicijo. Ko pa sem začel s karatejem, sem ugotovil, da je to veliko bolj naporen šport, kot je videti na prvi pogled,” je priznal. “Karate je čudež. Pri teku ti lahko misli odplavajo po svoje, pri karateju pa moraš biti osredotočen na vsak gib,” pojasnjuje. “Šport, sploh pa tek na smučeh, je zdravilo za mojo hrbtenico. A če bi se še enkrat rodil, bi že kot mulc začel trenirati karate. Ker je to več kot šport. To je to!” je navdušen Blažič.
Tudi za nežnejši spol
Med rekreativci je sicer več moških kot žensk, kar pa ne pomeni, da karate ni primeren tudi za nežnejši spol. Martini Pislak, denimo, je bil karate že od nekdaj všeč, pred tremi leti pa je končno tudi sama oblekla kimono. “V moji skupini smo tri ženske, treniramo skupaj s fanti,” je povedala. “Med treningom moraš biti popolnoma skoncentriran, sicer delaš napake. Dolgo let sem se ukvarjala s tekom, tudi maraton sem pretekla, a to je nekaj povsem drugega. To je učenje. Karate je šola življenja. Omogoči ti, da začneš spoznavati samega sebe. Če želiš napredovati, moraš biti stoodstotno skoncentriran in discipliniran ter moraš redno vaditi,” je pojasnila. Karate trenirata tudi oba otroka. “Starejši ima devet let in trenira že četrto leto, mlajši pa je star šest let in je šele prvo leto v klubu.”
Uspešni tekmovalci
Medtem ko večina vadi zgolj za rekreacijo in osebno zadovoljstvo, lahko uspeha željni tudi tekmujejo. “Imamo približno 25 tekmovalcev, ki so res dobri,” je ponosen Stojan Šestan. Na nedavnem svetovnem prvenstvu v Kopru so osvojili kar pet odličij.
Med našim obiskom v klubu smo naleteli na Klaro Gorišek in Moniko Tomažič. Dekleti se pridno pripravljata na svetovno prvenstvo v Beogradu. Medtem, ko sta čakali na trening, smo ju pocukali za rokav. “Karate je super,” sta zatrdili v en glas. “Priporočali bi ga tudi ostalim, saj ti da disciplino, samokontrolo, samozavest ...” sta naštevali. Na vprašanje, ali se ju fantje kaj bojijo, glede na to, da se ponašata s črnim pasom, pa sta v smehu zatrdili: “Če so pridni, se nimajo kaj bati.”
PETRA VIDRIH
