“Kariere ne moreš kupiti, zaslužiš si jo s trdim delom”

Leta 2008 je v Sloveniji prejel platinasto ploščo za album Po poti uspehov. Ob 20-letnici delovanja je pripravil projekt, pri katerem so sodelovali vrhunski glasbeniki, kot so Oliver Dragojević, Nuša Derenda, Big Band RTV Slovenija, Orkester slovenske vojske, Rožmarinke in drugi. Večkrat sodeluje tudi pri studijskem snemanju albumov znanih izvajalcev različnih glasbenih zvrsti.

Denis Novato zelo pogosto potuje, zato ga je težko najti v rodnem Trstu. Lani je imel rekordnih 196 nastopov, tudi za eminentne finančnike in poslovneže. V Bostonu v ZDA ga je na stadionu poslušalo 60.000 ljudi.

Največ oboževalcev ima med rojaki v ZDA in na nemško govorečem področju. Ko mu čas dopušča, poučuje diatonično harmoniko. Pogosto ga vabijo tudi v strokovne komisije na raznih festivalih. Bil je tudi član komisije na letošnjem festivalu narodnozabavne glasbe v Števerjanu ter na svetovnem tekmovanju harmonikarjev v Inzellu na Bavarskem.

> Nam zaupate recept za uspeh?

“Ne morem, ker ga ne poznam. Na uspeh vpliva veliko dejavnikov, med drugim talent, požrtvovalnost in tudi sreča. Zanimivo, da v otroških letih nisem bil med najboljšimi učenci. Takrat me je učil prof. Zoran Lupinc. Harmonika je bila zame le konjiček, ki sem se mu posvečal ob nogometu. Tudi sedaj, ko poučujem, opažam, da najbolj talentirani učenci jemljejo študij bolj 'na lahko'. Večkrat se zgodi, da manj talentirani učenci zaradi večje požrtvovalnosti presežejo bolj talentirane. Uspeh pa pride, če delaš pošteno in iskreno. Ne pojavi se nenadoma. Sicer se včasih z denarjem da marsikaj doseči, vendar sem prepričan, da ne za dolgo časa. Kariere ne moreš kupiti, zaslužiti si jo moraš s trdim delom.”

> Kaj pa požrtvovalnost? Koliko časa posvečate harmoniki? So potrebna velika odrekanja?

“Zasebno življenje včasih trpi. Moji bližnji morajo biti zelo razumevajoči. Večkrat me namreč ni doma. Nastopam ponavadi takrat, ko so drugi prosti. Zaradi tega sem izgubil veliko prijateljstev.”

> Kaj je za vas pomenila zmaga na svetovnem prvenstvu?

“Velik mejnik. Do tedaj sem se posvečal harmoniki bolj neobvezno in za lastno veselje, nato pa mi je postala izziv. Odločil sem se za poklicno glasbeno pot. Harmoniko sem postavil na prvo mesto in pustil redno službo.”

> Brez sreče ne gre, pravite. Kdaj je srečala vas?

“Največjo srečo sem imel, da sem se pojavil na sceni v času, ko se je še dalo prodreti brez raznih poznanstev, samo z referencami in delom. Danes je to dosti težje. Lahko si zelo dober, vendar ni samoumevno, da se uveljaviš. Sreča mi je na pot pripeljala tudi same dobre glasbenike, s katerimi sem sodeloval. Izbral sem jih, ker sem začutil njihov potencial. Nisem razmišljal o zaslužku.”

> S kakšnimi občutki vzamete v roke harmoniko in stopite na oder?

“Igranje harmonike mi je bilo vedno všeč. Moj poklic je hkrati tudi moj hobi. Srečen sem tudi, ker sem sam svoj gospodar in v večini primerov sam odločam, kje bom nastopal. Nekoč sem bil precej obremenjen s pričakovanji publike. Z leti sem razčistil s temi dilemami, saj vem, da me ljudje vabijo na nastope, ker me cenijo. Nikoli ne pošiljam ponudb. Tako sem bolj sproščen. Zavedam se, da imam svoj stil igranja, po katerem sem prepoznaven. To, da me nekateri kopirajo, si štejem še posebej v čast.”

> Kako gre tistim, ki so prevzeli vaš stil igranja?

“Če nimaš svojega sloga, ne moreš uspeti. Nekateri so lahko celo tehnično boljši od mene, a vedno je najbolj cenjen original. Želim biti izvirni avtor, želim pisati izvirno in nenavadno glasbo za diatonično harmoniko. Tudi moja tehnika igranja ni ravno tipična 'frajtonarska'. Ker pa o uspehu vedno odloča publika, je pomemben tudi odrski nastop. Včasih celo bolj od glasbe same.”

> V čem ste drugačni?

“Menim, da je slovenska glasba, ki jo izvajajo na diatonični harmoniki, zelo klišejska in predvidljiva. To se dogaja, ker jo pogosto ustvarjajo neuki glasbeniki, ali pa harmonikarji, ki sestavljajo melodijo na osnovi naučenih prijemov. Z veseljem pa na tekmovanjih opažam, da se pojavljajo aranžmaji, v glavnem ljudskih vsebin, ki jih pripravljajo pedagogi in profesorji klasične harmonike. Tu vidim napredek in dokaz, da lahko to glasbo postavimo ob bok klasični. To želim dokazati tudi sam.”

> Kaj pa tehnika igranja?

“Pozna se, da diatonična harmonika ni bila moj prvi in edini inštrument ter da name vplivajo tudi druge glasbene zvrsti. Tehnika igranja je včasih bolj virtuozna, vedno pa skušam narediti kompromis med zahtevnejšim igranjem in vižami za preproste ljudi. Vedno sem posvečal veliko pozornost levi roki in basiranju. Včasih tudi melodijo igram z basi.”

> Katerih nastopov se najraje spominjate?

“Vsak nastop je po svoje poseben. Najbolj mi v spominu ostanejo manjše prireditve, na katerih je publika najbolj prisrčna in z njo vzpostavim res dober stik. Veliko osebno zadoščenje je bil zame nastop na 50. letnici Avsenikove glasbe, ki ga je prenašala tudi slovenska nacionalna televizija. Nastopi za rojake v ZDA in Avstraliji so vedno nekaj posebnega. Tem ljudem pomeniš povezavo z domovino, zato so občutki drugačni, globoki. Večinoma nastopam v tujini, prepotoval sem skoraj ves svet. Gre skoraj za poslanstvo, za zastopanja slovenske glasbe v svetu. Ob dnevu državnosti sem na povabilo slovenskega veleposlaništva nastopil celo v Kairu. Nikoli ne bom pozabil igranja na pogrebu prijatelja glasbenika. Igral sem počasno skladbo in eno njemu najljubšo. Strah me je bilo, da ne bom zmogel. To je bil najbolj ganljiv nastop v mojem življenju.”

> Imate veliko oboževalcev?

“Odziv publike je vedno dober. Že tedaj, ko te napovejo kot svetovnega prvaka, si zmagal. Seveda moraš potem znati tudi kaj zaigrati. Po navadi upravičim pričakovanja in zaigram, kar je zapisano v programu. Nekateri obiskovalci koncertov so res moji oboževalci, še posebej na nemško govorečem področju, od koder prejemam tudi ogromno pošte. Prosijo me za avtogram, fotografijo, pišejo mi o svojih vtisih s koncertov. Nekateri izvajalci celo posnemajo moj stil oblačenja. Prejel sem tudi sliko, s katere je razvidno, da so si nekateri nabavili enaka očala kot jih nosim jaz. Lepo je biti vzornik mladim, vendar je to tudi velika odgovornost. Včasih pa zelo zagrizeni oboževalci postanejo tudi moteči.”

> Kako ste zadovoljni s svojimi učenci?

“Zelo. Učence si izbiram sam. Zelo pomembno je, da se z njimi ujamem po človeški plati. So me pa nekateri učenci tudi razočarali, na neki način celo izigrali in zlorabili. To me je razžalostilo. Včasih so ravno tisti, ki jim najbolj pomagaš, najbolj nehvaležni. Na srečo so to redke izjeme. Večinoma so moji učenci uspešni, kar me motivira za nadaljnje delo. Trenutno imam veliko uspehov na Južnem Tirolskem, kjer je moj učenec Stefan Oberhofer postal deželni prvak. Opažam, da je na Južnem Tirolskem mentaliteta povsem drugačna. Pristop je resnejši in bolj spoštljiv. Na žalost pa nimam ravno veliko časa, zato lahko sprejemam le omejeno število učencev.”

> Kateri so vaši vzorniki in kateri izvajalci so vam najbolj všeč?

“Moja velika vzornika sta Slavko Avsenik in Jože Burnik. Oba sta harmonikarja, toda stilno zelo različna. Avsenik mi je bil vedno všeč kot ustvarjalec melodij in viž, Burnik pa mi je bil bliže tehnično. Njegov stil včasih nekako meji na sving. Zelo sem srečen, da sem oba osebno spoznal. Zadnje čase poslušam zelo malo narodnozabavne glasbe, če pa že, izberem starejšo produkcijo. Poslušam pa tudi ogromno drugih zvrsti. Med popularnimi pevci cenim Zucchera, med narodnozabavnimi skupinami pa so mi najbolj všeč avstrijske.”

> Se vam je na odru pripetila tudi kakšna nerodnost?

“Zgodilo se mi je, da sem testiral nove pasove in sta 'ježka' popustila. Harmonika mi je ušla z ramen. Komaj sem jo zadržal z rokama. Publika pa je bila navdušena je in bučno ploskala. Včasih ti pri igranju lahko tudi kaj malega spodrsne, vendar se s tem ne obremenjujem. Saj nisem robot! Tudi moji vzorniki so včasih zgrešili kakšno noto. Pri ocenjevanju harmonikarjev na tekmovanjih ne posvečam pozornosti napakam, temveč občutku za instrument. Mislim, da je občutek najpomembnejši, tudi za publiko.”

DARKO BRADASSI

Denis Novato: “Če nimaš svojega stila, ne moreš uspeti. Nekateri so lahko celo tehnično boljši od mene, a vedno je najbolj cenjen original.”