Kavkaški Dubaj leži niže od morske gladine
Azerbajdžan, tako na prvo žogo, je v naših malih možganih skoraj popolna neznanka. Ena od bivših sovjetskih republik, stisnjenih ob Kavkazu, pač ni atraktivna lokacija, saj je že dolgo ni na naslovnicah medijev in v udarnih minutah televizijskih poročil.
Toda ni ravno tako. Stisnjen med velikimi Turčijo, Rusijo in Iranom ter manjšima Gruzijo in Armenijo, je Azerbajdžan pomemben člen v geostrateških svetovnih preigravanjih, saj si ustvari glavni prihodek s črpanjem nafte.
Naftna vrtina je tudi v logotipu najuspešnejšega azerbajdžanskega nogometnega kluba Nefčija, katerega glavni financer je državna naftna družba Socar. Pri Nefčiju je minuli teden gostoval koprski nogometni klub. To je bil razlog našega enodnevnega obiska prestolnice Baku. Kdo ve, če bi jo v nasprotnem primeru sploh kdaj videli.
Tretjina prebivalstva
V Bakuju, ki naj bi štel okrog dva milijona ljudi (s širšim zaledjem tri), živi skoraj tretjina prebivalstva države. Mesto je svojevrstna zmes stare prestolnice z ohranjenim starim jedrom pod zaščito Unesca, sivih in zanemarjenih kockastih, že nekoliko vegastih stanovanjskih blokov (pravijo jim hruščobe) in hiš iz sovjetske socialistične ere, iz katere se Azerbajdžan ni izvlekel brez prelivanja krvi. Tem pospešeno dodajajo nove stolpnice futurističnih oblik, podobne tistim, s kakršnimi je obilno posejan Dubaj.
Azerbajdžan s Primorsko povezuje njegov narodni heroj Mehdi Husaynzadeh s partizanskim imenom Mihajlo, ki se je kot diverzant IX. korpusa boril na našem območju, v Vitovljah pa so ga ustrelili Nemci. Nanj danes spominjajo grob v Čepovanu, spominska plošča v Vitovljah, doprsni spomenik ter spominska soba s kipom v Šempasu. To so točke, ki jih zadnja leta - sprva spontano, potem pa vse bolj organizirano - obiskujejo Azerbajdžanci, tudi najvišje vladne delegacije.
Baku se namreč skokovito razvija. V zadnjih letih se je na tisoče starih stavb že umaknilo novogradnjam. Že mednarodno letališče pove, kam je popotnik prispel. Zgrajeno je v modernističnem duhu; veliko je različno oblikovanih stebrov in stekla, ime pa nosi po nekdanjem prvem sekretarji republiške komunistične partije med letoma 1967 in 1982 Gejdarju Alijevu, ki je bil po razpadu ZSSR in vojni z Armenijo po državnem udaru leta 1993 izvoljen za predsednika države.
Ustvaril si je dinastično oblast. Po smrti leta 2003 ga je na psevdo demokratičnih volitvah nasledil sin Ilham Alijev, ki svoje podložnike gleda tudi z jumbo plakatov v mestu. Njegova velika slika skupaj z državno zastavo je obvezna oprema v pisarnah. Alijev starejši je postavil temelje razcveta, ko je pripeljal tuje investitorje v domačo naftno industrijo. Njemu v čast je postavljen muzej, grajen v obliki njegovega podpisa.
Po mestu krožijo prastare lade, stare limuzine nekdanje nomenklature, kot je volga, predvsem pa najsodobnejši in najdražji modeli. O varnosti vožnje ne bi preveč razpredali. Tudi sami smo v starem taksiju s prestreljeno šipo lahko okusili divjo vožnjo po mestnih ulicah med enim in drugim tovornjakom, avtobusom in kaosom na križiščih.
Enim se za vozni park ni bati: temelju vsake tovrstne oblasti, policiji, ki jo po mestu ne manjka. Očiščeni avtomobili prestižne nemške znamke BMW in še katere so vidni povsod. Enega takega smo imeli tudi za spremstvo med vožnjo na stadion. In eden še prestižnejši je bil skoraj ves čas pred hotelom, ki je sicer udoben, a grajen v soseski, kjer prebivajo “navadni” prebivalci Bakuja, torej tisti z nižjimi prejemki. Ne bi se čudili, če so bili možje v temnih oblačilih okoli hotela policisti v civilu.
Armenija je v Azerbajdžanu skoraj prepovedano ime, saj je obilno pomagala svoji etnični skupnosti v Gornjem Karabahu, da je ustvarila svojo, mednarodno nepriznano, enklavo.
Stadion med vrtinami
Stadion, kjer je bila tekma, se po sponzorju imenuje Bakcell Arena oziroma v originalu 8KM (najbrž bi to pomenilo na osmem kilometru od mesta), naj bi prerasel potrebe Nefčija. Lep, funkcionalen, a naj z 10.000 sedeži ne bi bil več dober! Bolj bo držalo, da ga selijo zaradi borne okolice, kajti po vožnji mimo naftnega polja se v okolici stadiona začenja realnost z blokovsko predmestno sosesko iz realnega socializma. Nov stadion gradijo povsem na drugi strani mesta, na poti proti letališču, kjer rasejo imenitne in kičaste zgradbe, kot recimo novi nacionalni stadion, ki je osvetljen v različnih barvnih spektrih, bolj kot Alianz Arena v Münchnu.
Na novem stadionu bodo prihodnje leto izvedli prve evropske igre (neke vrste evropska olimpijada), za katero veliko domačinov misli, da bodo olimpijske igre. Tako so pač izvedeli iz medijev ...
Ob obali še vedno gradijo znamenito promenado. Ko bo končana, bo dolga kilometer manj od celotne slovenske obale, torej 45 kilometrov.
Pod morsko gladino
Baku je edina svetovna prestolnica, ki leži 28 metrov niže od morske gladine. Zato je v mestu lahko zelo soparno, kar so občutili tudi koprski nogometaši. Temperatura se je v dneh našega gostovanja namreč povzpela visoko do 30 stopinj Celzija, in v veliki vlagi je bilo težko dihati že navadnim smrtnikom, kaj šele nogometašem.
Sprehod po starem mestu in obali je bil pust; najbrž zato, ker smo se tam potepali sredi največje vročine. V zadnjih letih se razvija t. i. organizirani turizem, pri katerem vizum turist dobi šele s povabilom. V mestu živi veliko tujcev, ki so tja prišli zaradi poslov. Tamkajšnje športne ekipe temeljijo na tujcih. Primerno so zasoljene cene v hotelih, restavracijah in nakupovalnih središčih. “V centru mesta dobiš vse, kar želiš. Ampak ni poceni,” je potrdil tudi vratar domačega nogometnega prvaka Karabaha Ibrahim Šehić, ki je v hotelu obiskal nekdanjega soigralca v mladi vrsti BiH Gorana Galešića.
Nafta je glavni motor domače ekonomije. Naftne vrtine so praktično v vseh delih mesta ob Kaspijskem jezeru. Domačini pravijo, da se je cena goriva v štirih letih podvojila - liter nafte stane 0,60 evra, bencina pa okoli enega evra. Menjava med njihovo valuto manatom in evrom je približno 1:1. Najbolje se razumejo s Turki, saj sta oba jezika zelo podobna, Turki pa tudi veliko investirajo.
ROK MAVER
