Kdo neki tam poje?
Torkovo zgodnje jutro po deževni noči je bilo kot nalašč za sprehod ob morju. Dež je dodobra osvežil ozračje, sonce pa se je še sramežljivo skrivalo za temnimi oblaki, ki se jim očitno ni prav nič mudilo drugam; tu in tam so na zemljo poslali še kakšno kapljo dežja. Ura je bila nekaj čez sedmo, ko sem prispela v Strunjan. Pogled na skoraj prazno parkirišče me je neizmerno razveselil. Že čez nekaj ur se bo tu trlo pločevine, sem pomislila.
STRUNJAN> Plaža je še povsem samevala. Uslužbenci gostinskega lokala so hiteli urejati še zadnje malenkosti pred prihodom prvih gostov. Kakšen mir, sem zavzdihnila. Nikjer nikogar! Bo že držalo, da so najlepša jutra zjutraj, kot pravijo.
Vaje pomlajevanja
Kljub oblačnemu vremenu se mi je zdel pogled na Piran, ki se je ponosno risal na drugi strani zaliva, prekrasen. Med uživaškim sprehodom po plaži pa sem prav ob robu urejenega dela kopališča zagledala skupinico ljudi, ki se je kljub nekaj kapljam dežja predajala jutranji telovadbi.
Aha, to bo pa najbrž brezplačna vadba joge na prostem, ki jo vsako poletje organizirajo po različnih krajih Slovenije, tudi v Strunjanu, sem pomislila. Pa mi je animatorka Barbara Šmon iz Zdravilišča Krka brž pojasnila, da vadbo joge organizirajo v hotelu Salinera, njena skupina pa izvaja tibetanske vaje pomlajevanja. Tudi to je ena od aktivnosti za zdravo telo in zdravega duha, ki jih v zdravilišču nekajkrat na teden ponujajo svojim gostom, izvem. “Skupaj se prebujamo že ob 7. uri - na plaži ob obali, ob nežnem petju ptic in jutranjem pljuskanju morja,” je še povedala Šmonova.
Po jutranji kavici sem se mimo renesančne cerkve Matere božje, ki je že pet stoletij osrednji romarski cilj v Istri, odpravila proti znamenitemu strunjanskemu križu. Križ, ki so ga pomorščaki opazovali že od leta 1600, stoji nad mogočnim klifom, ki je z 80 metri najvišja flišna stena ob vsej Jadranski obali. Pod njo pa se bohoti verjetno najlepši kotiček slovenske obale - zaliv sv. Križa ali Mesečev zaliv, ki je tako kot klif del Krajinskega parka Strunjan.
Presenečenje v gozdičku
Ko sem se v tišini predajala čudovitemu pogledu na širno morje in si polnila baterije s pozitivno energijo - pravijo namreč, da je območje strunjanskega križa močna energetska točka -, sem nenadoma zaslišala prelepo moško petje. Glas je prihajal iz borovega gozdička, skozi katerega vodi pot proti Mesečevemu zalivu, slišati pa ga je bilo celo do plaže v zalivu, kot sem kasneje izvedela. Seveda mi radovednost ni dala miru, in odpravila sem se v gozdiček ...
Med borovci sem uzrla do pasu golega belolasega možakarja manjše postave, ki se me je - kot je bilo videti - silno razveselil. Z nasmejanim obrazom je stopil proti meni, mi segel v roko in se mi predstavil: “Pozdravljeni, sem Jože Peternel, upokojeni profesor glasbe, vi pa ste ...”
Ko srečaš tako odprtega človeka, je najbrž odveč pojasnjevati, da je beseda takoj stekla. Povedal mi je, da je v Strunjanu na počitnicah, da sicer živi v Ljubljani, prihaja pa iz Dolenjih Novakov. “Pa veste, kje so Novaki?” me je pobaral. “Seveda vem, pri Cerknem,” sem mu odgovorila. “Tam stoji bolnišnica Franja,” sem še dodala. “Tako je!” je bil očitno zadovoljen z odgovorom. “Pa veste, da je bil moj oče Leopold Peternel, ki je bil po vojni znan politični delavec na Goriškem, Tolminskem in v Brdih, med ustanovitelji te partizanske bolnišnice?” je povedal ponosno.
Presenečenjem pa očitno še ni bilo konca. Izvedela sem, da je moj sogovornik predsednik Kopitarjevega društva Slovenije. Naj pojasnim: slovenski jezikoslovec in knjižničar Jernej Kopitar (1780-1844) sodi med tiste pomembne Slovence, o katerih povprečen prebivalec naše podalpske deželice nedvomno premalo ve. Večina ga pozna iz osnovne šole, običajno prej v negativnem kakor v pozitivnem smislu, predvsem po Prešernovem verzu “le čevlje sodi naj kopitar”. Drugačnega mnenja o Kopitarju so pravi poznavalci slovenske jezikoslovne znanosti.
Vsako jutro telovadi
“Naše društvo je vseslovensko kulturno-izobraževalno društvo. V načrtih imamo ustanovitev akademskega moškega okteta Jerneja Kopitarja, v katerega nameravamo povabiti študente z vseh treh slovenskih univerz, torej ljubljanske, mariborske in najmlajše - primorske. Za oktet sicer potrebujemo osem pevcev, a ker naj bi vsak imel svojo rezervo, jih potrebujemo 16. In to bodo najboljši tenorji med študenti,” je prepričan profesor Peternel.
Ko sem ga še pobarala, kaj počne ob tej zgodnji uri sredi borovega gozdička in kaj ga je tako razveselilo, da je celotnemu zalivu pod seboj poklonil svoje ubrano petje, mi je pojasnil, da mu petje pomaga pri premagovanju težav s hudo astmo, ki ga muči. “Vsako jutro vstanem ob 5. uri, ob 6. uri sem že v gozdičku pri križu, kjer telovadim do pol devetih. Nato se vrnem v hotel v zdravilišče na zajtrk, čas do kosila preživim v bazenu, popoldne pa grem še na plažo. Veste, hočem se utrditi, hočem se pozdraviti,” mi je razložil.
Med jutranjo telovadbo izvaja dihalne vaje, teče in tudi poje. Kot pravi, mu morski zrak v Strunjanu zelo prija. In ko sem ga ob slovesu povprašala, ali po njegovem drži, da je strunjanski križ močna energetska točka, izstreli kot iz topa: “Zagotovo! Vsako leto si tukaj naberem novih moči, potem pa veselo naprej v življenje!”
PETRA VIDRIH
