Kjer je Bill Murray, tam je šov!
“Ne, nemogoče, nikakor, Bill Murray vas ne more sprejeti, ves program je že zapolnjen, žal!” v torek zjutraj odločno zatrdi poslovnež Emil Gaspari. Hladen tuš! A poslovni in novinarski svet imata nekaj skupnega: vztrajnost se praviloma obrestuje. Na koncu, po nekaj klicih in vmes še kakem sms sporočilu, se vendarle pokaže špranja, skozi katero posije žarek. “No, mogoče pa bi šlo jutri, ko pridemo na Kras ...” zamrmra Gaspari. Brž pograbimo: “Pridemo, zmenjeno!”
Marsikomu rečejo legenda, a Bill Murray si ta naziv res zasluži. Obdaja ga nepregledna množica anekdot.
Rad vpade na zabavo
Veliko jih priča, da v restavraciji rad pristopi k popolnim neznancem, jim s krožnikov kar z roko pobere nekaj hrane in jim, kajpada šokiranim, ko na neotesancu prepoznajo svetovno znan obraz, reče samo: “Nihče vam ne bo verjel!”
Bill vpraša: “Ali bodo vaša vprašanja butasta?” Vrnemo žogico: “Ali želite, da so?” Nasmehne se in prikima: “Prav. Vprašajte!”
Med koncertom skupine Kings of Leon v New Yorku so ga opazili plesati sredi množice. To je vrhunec naše kariere, so po nastopu dejali fantje iz benda.
Pred leti so ga baje večkrat zapored opazili, kako na otroškem kolesu in v gasilski uniformi šviga skozi Wal-Martove supermarkete v različnih mestih.
Med potepanjem po svetu ga pogosto premami prizor skupinskega športa - in že igralce preseneti vključitev odštekanega tipa, ki so ga morda še večer prej gledali na televiziji, zdaj pa se z njimi preriva po travi. Bill Murray prav tako vpada na zabave in se pridruži rajanju. Leta 2006 je v baru na Škotskem spoznal Norvežanki in sprejel vabilo, da ju pospremi na žur njunega prijatelja. Na koncu je prostovoljno pomil posodo.
Prikorakal je v bar, stopil za šank in postal natakar - naj so stranke naročile karkoli, dobile so tekilo!
Z vodko Slovenia je napojil tudi Davida Lettermana
K nam ga ni pripeljala tekila, marveč vodka, imenovana Slovenia. Prav tista, s katero se je predlani nacejal v oddaji Davida Lettermana. Mimogrede velja omeniti še en legendarni dosežek Billa Murrayja: leta 1993 je bil prvi Lettermanov gost in leta 2015 njegov zadnji. Preden se je sloviti televizijec upokojil, ga je prijatelj Bill napojil z vodko in mu pojasnil, da ga je k njej pritegnil drug prijatelj - kuhar Peter X. Kelly iz New Yorka, lastnik verige restavracij Xaviars, se je povezal s slovenskim poslovnežem Emilom Gasparijem, ki v Ameriko uvaža naša vina. Pred štirimi leti sta k sodelovanju pritegnila še slavnega igralca, ki je posnel reklamni oglas: v baru s prijateljem brez besed uživa slovensko vodko.
Zdaj jo je končno tudi v njeni domovini, po kateri se je od ponedeljka do četrtka potepal s Kellyjem in Gasparijem. In niti v naši deželi mu ni bilo dolgčas, kakor tudi ne vsem, ki so ga srečali. Kjer se pojavi Bill Murray, tam je šov!
Iz Ljubljane poročajo, da si je izposodil kolo etnologa Janeza Bogataja, nanj posadil neko damo, se z njo zapeljal po ulici in izginil za vogalom.
Plaval je v Blejskem jezeru. Na ameriškem veleposlaništvu je ob spremljavi harmonikarja in s kozarcem v roki prepeval himno svoje najljubše bejzbolske ekipe Chicago Cubs Take Me Out to the Ballgame, prirejeno v Take Me Out to Slovenia - v improviziranem besedilu je opeval Triglav, štruklje, potico, zmajčka iz Postojnske jame ... Potico je pokusil v Sevnici, domačem kraju nove ameriške prve dame.
In pred vrnitvijo v Chicago je obiskal še Kobilarno Lipica.
Poljubi, objemi, božanje ...
Ko te Bill Murray opazi in naskoči, mu zlepa ne ubežiš, je pa težko priti do njega, ko si tega zaželiš. V torek so se vrstili telefonski klici, po spletu je letela elektronska pošta, povezali so se novinarji in vinarji, vse dokler Emil Gaspari ni naposled izrekel tistega “mogoče pa”.
A Bill Murray je nepredvidljiv, včasih tudi muhast in vzkipljiv mož, ki ga je igralski kolega Dan Aykroyd primerjal z orkanom in ga imenoval The Murricane. Ob uri, ko bi moral biti že na cesti nekje pod Nanosom, njegovi gostitelji v Kobilarno Lipica sporočijo, da sploh še niso krenili iz Sevnice.
Živci se sprostijo, ko kaki dve uri pozneje iz avta na lipiškem parkirišču ne stopi zlikan zvezdnik, marveč pomečkan, utrujen, neobrit možakar, ki se pretegne, se rokuje s čakajočimi in obdan z manjšo skupino sproščeno krene proti vhodu kobilarne, ki mu jo izčrpno predstavita njena predstavnika Tina Čič in Vid Daolio. Tudi z drugimi uslužbenci, ki jih sreča v dveh urah in pol, se vljudno rokuje, se vsakemu predstavi in zahvali za usluge. Še posebej veliko si da opraviti z ženskami. Z damami, bi nas popravil. Objema jih, boža, nežno poljublja ... Eni od njih, ki mu ob tretjem srečanju in vnovičnem objemanju reče, da zdaj pa res mora zaključiti delovni dan in iti k možu, na čelo prilepi še zadnji poljub in ji naroči, naj lepo pozdravi tudi moža.
Vseskozi pozorno posluša predstavitev kobilarne, njene zgodovine in posebnosti lipicancev ... Postavlja veliko vprašanj in pove, da ima doma tudi sam nekaj konjev.
Razkažejo mu najstarejši lipiški hlev, Velbanco, kjer se najdlje zadrži ob plemenskem žrebcu s krstnim imenom 085 Favory Canissa XXII. Belega lepotca je država Slovenija leta 2008 podarila britanski kraljici Elizabeti II, a je lipicanec na njeno prošnjo še naprej ostal v Lipici.
Ko 66-letni igralec izve, da je konj pri 26 letih star nekako kakor človek pri 90, se mu spoštljivo pokloni. In z nasmehom doda, da je kraljica vendarle še malce starejša.
Gostitelji so slavnemu igralcu pripravili tudi dve presenečenji: postane častni boter še ne dvomesečne žrebičke Slave in se noro zabava med dirkanjem z maratonsko vprego.
Intervju na parkirišču
Ogled kobilarne se bliža koncu, koraki pa avtu, ki bo odpeljal igralca. Je zadnji čas za poslednjo prošnjo: nočemo biti vsiljivi, mencamo, pa vendarle, ali bi bili morebiti voljni odgovoriti še na nekaj vprašanj?
Bill vpraša: “Ali bodo vaša vprašanja butasta?” Vrnemo žogico: “Ali želite, da so?” Nasmehne se in prikima: “Prav. Vprašajte!”
Aha, tako torej, kar zdaj in tule bomo opravili: na parkirišču, stoje, z igralčevo in lipiško posadko v vlogi gledalcev.
Kot aperitiv mu postrežemo vodko: kaj ga je pritegnilo k slovenski? “Dober okus!” izstreli. “Pokusil sem jo v eni od restavracij Petra Kellyja. Bilo je na zabavi, na zelo dobri zabavi. Imeli smo tako imenovan 'vodka luge' - ledeno skulpturo, po kateri teče vodka. Odločiš se, ali si jo boš natočil v kozarec ali pa kar prislonil usta in pil. Bolj ko je zabava napredovala, bolj smo se odločali za drugo možnost.”
Vodka Slovenia je posebna, ker vsebuje ajdo. “Res je,” prikima Bill. “To jo naredi zelo čisto, prijetno.”
Z veseljem se razgovori o albumu klasične glasbe, ki ga bo izdal letos. V Slovenijo je pripotoval s festivala v Dresdnu, kjer ga je gostil direktor, čelist Jan Vogler. Spoznala sta se po naključju, med letom iz Berlina v New York, in se spoprijateljila. Zdaj nastopata skupaj, ob njiju pa še Voglerjeva žena Mira Wang z violino in pianistka Vanessa Perez. “Že nekajkrat smo nastopili, poslušalci so nas navdušeno sprejeli, pred šestimi tedni pa smo v New Yorku tudi posneli album,” pojasnjuje igralec in niza dolgo vrsto koncertov, ki jih še čakajo.
Kaj pravzaprav počne med glasbeniki? “Oni igrajo, jaz pa berem poezijo in prozne odlomke: Hemingwaya, Whitmana, Billyja Collinsa, Marka Twaina ...”
Ko že omenja Twaina - lani je prejel ameriško nagrado za humor, poimenovano po duhovitem pisatelju. “Res je,” prikima. “Je zelo pomembna, počaščen sem, da sem lahko v družbi drugih, ki so jo prejeli pred mano.” Med njimi so Richard Pryor, Whoopi Goldberg, Steve Martin, Billy Crystal, Jay Leno, Eddie Murphy ...
Vprašamo ga, kaj mu je najprej švignilo skozi možgane, ko so mu malo prej med predstavo Lipiške šole klasičnega jahanja predvajali nosilno skladbo iz filma Izganjalci duhov (Ghostbusters), s katero se je razcvetela njegova kariera. “Po glavi mi gre vse mogoče - spominjam se snemanja videa, kako smo po trgu Times Square v New Yorku hodili v tistih norih kostumih, kako so ljudje strmeli v nas, se spraševali, kaj za vraga delamo ... Spominjam se snemanja filma. Joj, kako smo se zabavali! New York je bil tistih nekaj tednov naš. Pri tabli STOP se nismo ustavili, kar naprej smo peljali. Ker smo bili v uniformah in tistih norih avtih, so nas ljudje imeli za nekakšne varuhe reda in so se nam umikali. Strašno smo uživali!”
Ali med snemanjem še uživa. “Vsekakor,” prikima. “In če se zabavaš, veš, da delaš prav. Ne moreš se zabavati, če svojega posla ne opravljaš dobro. Vsi delamo napake, s tem se ne smeš preveč obremenjevati.”
Kakšen režiser je zanj dober? “Takšen, ki te pripravi do tega, da daš od sebe več, ki okrog tebe nežno začrta neviden krog, znotraj katerega pa si svoboden,” pravi. Znano je, da se je z nekaterimi hudo sprl. “Ah, niti ne,” odkima. “Spomnim se samo enega, ki je bil res težaven.” Bi ga imenoval? “Ne, ni še mrtev,” se namuzne. “Ko bo, vam bom sporočil njegovo ime. Ni razumel komedije, ni vedel, kako se ji streže. To je bilo hudo, ker smo imeli dober scenarij, iz katerega pa ni znal narediti dobrega filma.” Ta posel je kolektivne narave, poudarja: “Film ne more biti žrtev enega samega človeka, samo njegove vizije. Tudi sam se včasih motim, in to priznam, ko ugotovim. V redu je, če imaš ego, a ne smeš biti nepopustljiv.”
Smešen in presunljiv
Bill Murray je na igralsko pot sredi sedemdesetih let stopil kot komik, v družbi prijatelja Johna Belushija. Uveljavil se je v oddaji Saturday Night Live in sprva nastopil v dolgem nizu komedij.
Manjkal ni niti v sloviti Tootsie z Dustinom Hoffmanom v glavni vlogi, leta 1984 pa je zaslovel v komercialno najuspešnejši komediji osemdesetih let Ghostbusters (Izganjalci duhov) režiserja Ivana Reitmana. Pet let zatem je nastopil še v nadaljevanju, lani pa ga je režiser Paul Feigstranski počastil s stransko vlogo v ženski različici Izganjalcev.
Vlog, ki jih je nanizal, je ogromno. Omeniti velja komedijo What About Bob? (Kaj pa Bob?) režiserja Franka Oza, kjer je upodobil pacienta, ki nadleguje svojega psihiatra. Leta 1993 je briljiral v komediji Harolda RamisaGroundhog Day (Dan svizca) - bil je nepozaben cinični vremenar, ki se mu ponavlja en in isti dan.
Grobega mafijca je istega leta igral v prepletu komedije, kriminalke in ljubezenske drame Mad Dog and Glory (Pesjan in Glorija) režiserja Johna McNaughtona in med pretepaškim prizorom Robertu De Niru res zlomil nos.
Igralska renesansa se je zanj začela z nizom dramskih vlog, začenši s tisto, ki jo je Sofia Coppola leta 2003 napisala prav zanj: v Lost in Translation (Izgubljeno s prevodom) se je zaljubil v mlado Scarlett Johansson.
Večkrat je zaigral kar samega sebe, tudi v omnibusu Coffee and Cigarettes (Kava in cigarete), ki ga je leta 2003 posnel Jim Jarmusch - in Billu Murrayju dve leti zatem zaupal še glavno vlogo v drami Broken Flowers (Strti cvetovi).
Režiser Wes Anderson ga zadnji dve desetletji gosti v vsakem svojem filmu. V drami Hyde Park on Hudson (2012) Rogerja Michella je bil predsednik Roosevelt, v ganljivem St. Vincent (2014) Theodora Melfija pa je mojstrsko upodobil naslovno vlogo: zagrenjenega in napadalnega ostarelega alkoholika, v katerem le krhki deček prepozna svetniške vrline. AG
Naporno je bilo tudi snemanje filma Groundhog Day (Dan svizca), pa je nastal eden najboljših, v katerem je nastopil. “Grozne so bile že snemalne razmere,” se spominja. “Bila je najdaljša zima, kar sem jih doživel. Zavlekla se je skoraj v maj. Živčni smo bili tudi, ker smo interne prizore snemali, ko je bilo zunaj lepo, zunanje pa, ko je začelo snežiti in je bilo mraz. Kakor bi bili v delovnem taborišču! Pa še snemali smo v majhnem mestu, ki ga je naša ekipa zavzela. Domačini so bili najprej navdušeni, po dveh, treh mesecih pa so hoteli, da se poberemo. A tega nismo mogli, morali smo končati delo.”
Sicer pa je film tudi njemu pri srcu: “Koncept dneva, ki ga glavni junak mora znova in znova podoživljati, je genialen. Danny Rubin je napisal krasen scenarij.”
Zadnjih dvajset let redno sodeluje z režiserjem Wesom Andersenom. “Odlično sva se ujela,” prikima. “Letos sva sodelovala pri Japonskem pasjem filmu. Nekaj posnetkov sem si že ogledal pri njem doma. Super bo!”
Odlično se je ujel tudi z režiserko Sophio Coppola, ki je prav zanj napisala glavno moško vlogo v filmu Lost in Translation (Izgubljeno s prevodom). “Res je, to je bil njen prvi veliki film. Poslušal sem, kaj bi rada, se potrudil ...” pravi. Ali ga ljudje še sprašujejo, kaj je na koncu filma zašepetal soigralki Scarlett Johansson? “Včeraj me je nekdo,” se zasmeji. In molči. Skrivnost ostaja skrivnost.
Zadnje vprašanje: ali še zmeraj vztraja brez agenta in menedžerja, sam samcat? “Še. In nikogar ne nameravam najeti, tako da kar pozabite!” se zareži.
Prime spominsko knjigo kobilarne, ki mu jo ponujajo. In vanjo z velikimi črkami zapiše:“Iz teme v svetlobo, Lipicanec! Bog blagoslovi malo Slavo!”
Še pomaha in že gre novim legendam naproti.
Andraž Gombač
