Kljuboval je na robu spomina

“Televizijci so radi vsevedi, malo manj kot mali bogovi. Jadran ni bil. On ni bil blefer. Ogromno je vedel, ogromno znal, a je bil v svoji veličini toliko preprost, da je priznal, da česa tudi ne ve. In prosil za pomoč,” je o svojem dolgoletnem prijatelju Jadranu Sterletu dejal dr. Tadej Brate. Sodelovanja z njim in prijateljstev, ki so se ob tem spletli, predvsem pa Strletovega filmskega prispevka k ohranjanju naše kulturne, pomorske in tehniške dediščine, so se poleg Brateta spomnili tudi Franco Cossutta, Slobodan Simič-Sime, Jožica Zafred, Boris Čok, Bogdan Macarol in Marjan Vrabec, ki jih je v okviru pogovornih večerov Divača – mesto nad Reko gostil divaški arhitekt Stojan Lipolt.

“Sleherni Slovenec se mora zahvaliti Jadranu, da nam je ovekovečil našo edinstveno kulturno dediščino. Širšo javnost je osveščal o tem, kdo sploh smo,” je prepričan Franco Cossutta, ladjedelski inženir in vodja ribiškega muzeja v Križu pri Trstu. Korenine slovenskega morja in Mreže spomina sta Strletova filma, ki dokazujeta, da smo Slovenci tudi pomorski narod, da imamo svojo pomorsko kulturo in svoj košček morja v Tržaškem zalivu pod Kraškim robom med Trstom in Timavo, v katerem je preko tisoč let kraljevala čupa, izvirni slovenski drevak. “V dokumentarcih smo de facto lovili zgodovino za rep, kajti ribičev, ki smo jih snemali, danes ni več.”

Film Batana, ljudsko plovilo morja, ga je med drugim povezal s Slobodanom Simičem-Simetom, raziskovalcem sredozemske kulturne dediščine, s katerim sta “se ujela na polni črti”. “Še vedno sva bila 'flower power'. Dokler nisem spoznal Jadrana, sem izjemno pogrešal dobre debate, filozofske, kozmopolitske ... Ob kozarčku malvazije ali refoška. Oba sva bila absolutno proti družbenim sistemom, v katerih so sebičnost, individualizem in pohlep na prvih mestih. Jadran je bil do sočloveka in do okolja tako senzibilen, da dandanes težko srečaš takšnega človeka,” je izpostavil Simič. “Vse, kar je počel, njegov odnos do dediščine in tako globoko zavedanje njenega pomena, je v meni utrdilo prepričanje, da v naši državi nima nadomestila.”

Zamolčano staroverstvo

“Jadran je identificiral zgodbe, ki bi sicer šle v pozabo, najsi bodo to slovenski ribič in slovensko morje ali številne druge. On je stvari postavljal na svoje mesto. To je njegov doprinos. Nam Primorcem je trajno zapustil pomembno sled, ker je bil tkalec mreže kolektivnega spomina,” razmišlja Bogdan Macarol, novinar in fotograf iz Dutovelj, kjer je Sterle našel snov za enega svojih zadnjih filmov o slovenskem olimpijoniku Danilu Žerjalu, športnem velikanu s Krasa, ki je bil, potem ko je padel v nemilost pri nekdanji oblasti, dolgo po krivici izbrisan iz narodovega spomina.

Z Borisom Čokom, publicistom in raziskovalcem kraške kulturne dediščine, pa sta med drugim raziskovala kraški kamen, pastirske hiške, odstirala tančice skrivnosti staroverstva naših prednikov. »Besedo poganstvo zavračam, ker je žaljivka, izpeljanka iz primitivnosti. Postala je psovka rimskokatoliške cerkve. To je bila naša rodna predkrščanska vera, ki se je vzporedno s pokristjanjevanjem še vedno ohranila v določenih segmentih. Te teme so bile dolgo zamolčane in prikrite. Jadrana so privlačile prav zaradi tega, ker je z njimi prišel v stik, ko je snemal dokumentarce v Latinski Ameriki in Afriki. Nato pa se je z njimi srečal tudi na domačih tleh.”

Vandalizem na postaji

Dr. Tadeja Brateta, svetnika za tehnično dediščino, je z Jadranom ponovno povezalo tudi prizadevanje za ohranitev vodnega stolpa v Divači in kamnite dediščine Južne železnice. Posluha odgovornih v državi ni bilo. Stolp je danes v ruševinah. “Leta 1991 sem napisal knjigo o 80 najpomembnejših tehniških spomenikih Slovenije. Do danes jih ni več že četrtino,” je poudaril Brate. Prav Jadran je bil prvi, ki ga je opozoril na ogroženost divaškega vodnega stolpa. Danes je Brate prepričan, da stolp ni padel, ker bi bil napoti “napredku”. “Slovenskim železnicam se ga ni dalo vzdrževati, pa so uporabili finančna sredstva za razširitev postaje še za to, da so objekt podrli. Na načrtih je sicer kazalo, kot da ga je nujno podreti. Če pa greste danes pogledat na lokacijo, boste videli, da gredo tiri še vedno mimo objekta, pa tudi, da je zrušen do te stopnje, da se ga ne da več sestaviti. To je bil eden od vandalizmov, ki jih imamo v Sloveniji na tekočem traku,” je neizprosen Brate. Zgolj v grobem scenariju je uspel Strle zasnovati film Postaja Divača in drugi tir, v katerem skozi oči subtilnega ustvarjalca in opazovalca nakazuje bolečo slutnjo usode železniške tehnične dediščine v času intenzivne modernizacije ...

VERONIKA R. ŽENKO