Knjiga je domišljijska, želja za boljšim svetom pa resnična

Petnajstletna Marjeta Mavri, po mami Gorenjka in po očetu Primorka s cerkljanskih Žabž, je obdarjena s trmo, bolje zapisano z brezmejno vztrajnostjo. In s skromnostjo. Sama se ne bi oglasila, če nanjo ne bi opozoril ravnatelj cerkljanske osnovne šole mag. Milan Koželj. Končal je recenzijo dekličine povesti in v njej prepoznal dober glas, ki je vreden tega, da seže v deveto vas. Pravzaprav je povest zajetna knjiga na 422 straneh, ki je Marjeta nikoli ne bi obelodanila, če ne bi navdušila mame Renate, ki jo je k temu dobesedno spodbodla.

Mladenka, ki ve, kaj je odgovornost

Njen bivši ravnatelj, sedaj pa recenzent Umišljenih svetov Koželj, je pritegnil mami. “Dekle ima nenavaden talent, ki ga je težko opredeliti. Njena knjiga sprošča in je sočasno dragocen razmislek o tradicionalnih vrednotah,” je dejal in tudi v nas zbudil dovolj zanimanja za branje knjige. Prisežemo, da je bilo to sproščujoče, zabavno in koristno.

Koželj nam je povedal le še to, da je Marjeta junija sklenila osnovno šolo z odličnim uspehom in sočasno pritisnila zadnjo piko na 422. stran pustolovsko-pravljičnih Umišljenih svetov. V teh dneh naj bi torej Marjeta še uživala počitnice, a jo je mama Renata na pogovor v Idrijo pripeljala s spoznavnega srečanja z bodočimi sošolci škofijske gimnazije.

Med čakanjem na mlado pisateljico smo pokukali v spletni brskalnik, da bi nam o dekletu izdal kaj več. In je povedal, da čakamo dobitnico vsemogočih priznanj z različnih šolskih tekmovanj, od biologije do slovenščine. Glasbenico, ki s citranjem bogati kulturno podobo svojih krajev. Športnico, ki je nanizala nekaj rezultatov v tekaških tekmovanjih. Pevko priznanega mladinskega šolskega zbora. O knjigi pa nič ... Medtem je potrkalo in pozni večerni uri navkljub je vstopilo sproščeno, nasmejano dekle.

“Izbrala sem težko šolo in priprave nanjo so mi prišle zelo prav,” se je skupaj z mamo Marjeto opravičevala za zamudo. Skozi misli je švignilo vprašanje, kako se lahko dekletu, ki je doslej ob šolskih obveznostih uspešno “jahalo” nič koliko konjičkov in ob njih našlo še čas za pisanje zajetne, predvsem pa zgovorne knjige, zdi katerakoli šola težka. Odgovor, da imamo pred seboj rosnih 15 let presegajoče odgovorno dekle, se je ponudil kar sam.

O odgovornosti je v njeni povesti tudi govora. Kot bi brala misli, je Marjeta dejala: “Saj knjigo sem napisala že pred dvema letoma. V minulem šolskem letu sem ob popravkih opravila le še s prepisovanjem. To, najbolj težavno in zoprno opravilo, mi je vzelo kar dva meseca.”

Pobliskalo se je pod Meteoro

Kako pa se 13-letnemu dekletu sploh porodi ideja za pisanje knjige? “Pred dvema letoma sem bila v Grčiji, in pod pod skalovjem samostanske Meteore se je pred mojimi očmi odvila zgodba. Na pogled pravljično naselje je bilo kot nalašč zanjo. Ves teden smo jo s sestro Martino in prijateljico Tinkaro preigravale. Igro sem doma prelila v povest. Sprva zelo kratko, potem pa sem jo širila in razširila v knjigo.”

Enostavno? Kakopak ne! Iz vsebine, ki jo je vredno užiti, izdajamo le nekaj drobcev. Kot pove naslov, je dogajanje v nekem kraljestvu in taboru bojevnikov umišljeno, čas nedoločen. Skozi priprave na vojno glavni junaki - poglavar Ugvay, neustrašne in srčne bojevnice Rdeča, Bela in Bliskovita skupaj s sobojevniki gradijo svet prijateljstva, moči in dobrote. Z njimi naj bi prej kot z bojnimi sredstvi, ki so jih kakopak vešče, premagali nasprotno, vsemu slabemu podvrženo kraljestvo. V spretne zaplete in razplete se s podobno svetlimi značaji umešajo še pravljični vilinci in manj prijazni škrati. V boju za boljše življenje kakopak zmaga dobro. Pravzaprav zmaga odgovornost, ki jo do pravičnosti in poštenja skozi vso knjigo utrjujejo glavni junaki.

Doma v svetu pustolovskih zgodb

“Odkar pomnim, sem veliko brala, a še zdaleč ne samo pravljice in pustolovske knjige. Seveda tudi te in morda so me Zgodbe iz Narnije še najbolj prevzele. Nekateri menijo, da sem jim s svojo povestjo sledila, a mislim, da sem jo zapeljala povsem drugače,” pravi Marjeta.

Ima prav. V mladinski literaturi je nič koliko junakov, pa naj imamo v mislih domačega Martina Krpana ali Petra Klepca, tuje - od Robina Hooda do Pike Nogavičke, ali sodobnejše - od Batmana do Harrija Poterja, ki zmorejo v prid dobremu premagati zlo. Umišljeni svetovi pa so povsem Marjetina zgodba. Nenavadna zmes pustolovstva in pravljice, s povsem realnim sporočilom. Da bo namreč življenje znosnejše le, če bomo vanj vrnili vrednote in zanje trdo garali.

Marjeta o vsem tem še premišlja v varnem zavetju družine. Ker je ta velika - ob starejši sestri ima še štiri mlajše in brata - je razmislekov veliko. “Pogosto si vzamemo čas in skupaj preberemo kakšno poučno zgodbo. Najdemo jih v Svetem pismu ali v novejši literaturi. Potem pa se o njenem sporočilu pogovarjamo oziroma soočamo različna mnenja,” nam je zaupala Marjeta.

Mama Renata, sicer fakultetna predavateljica, pa je dodala, da Marjeta ni knjižni molj le za sebe. “Pri nas res veliko beremo in starejši dekleti mlajšim prebirata gore knjig, predvsem pravljic. To se v Marjetinem delu in knjigi pozna. Moram pa povedati, da do zaključka knjige, ki me je resnično razveselila, nisem vedela, o čem piše,” je povedala ponosna mama.

Je neustrašna Rdeča pravzaprav Marjeta?

Skozi branje Umišljenih svetov smo si v glavni bojevnici s plemenitim poslanstvom, neustrašni in srčni Rdeči, vseskozi predstavljali Marjeto, in pogovor z njo je potrdil, da se nismo motili. “Delo je seveda nastajalo s predstavo o znanih ljudeh. V Rdeči sem res videla sebe, v Beli sestro in v Bliskoviti prijateljico Tinkaro. Ona je bila tudi edina, ki sem ji prebirala svoje pisanje in z njo izmenjevala in tudi upoštevala njena mnenja. Tinkara pa se je o svoji knjigi posvetovala z menoj,“ je povedala Marjeta. Dekleti sta namreč pod Meteoro sklenili, da bosta obe napisali knjigo; Tinkara jo še končuje.

Pa je Marjeta res tudi tako neustrašna kot Rdeča? Ščepec strahu pred nadaljevanjem šolanja je mogoče razumeti kot dekletovo odgovornost. Kaj pa sicer? “Verjemite, da se Marjeta ne ustraši nobenega izziva. Svoje življenje ima jasno začrtano in tako ga tudi živi. Želi si na medicinsko fakulteto in verjamem, da tako tudi bo,” je povedala mama. “Kaj pa , če vam povem, da je moj najljubši hobi alpinizem oziroma plezanje?” je vprašala Marjeta.

Ker je ura bila k polnoči, o Marjetinih hobijih, ki bi lahko razkrili še marsikaj zanimivega, nismo nadaljevali. Da so Mavrijevi vsaj toliko kot tesno povezana tudi zagnana plezalska družina, da na pet, šest družinskih plezalcev lahko naletiš v stenah, na dva, tri najmlajše pa v priročnih gugalnicah pod njimi, se vsaj na Cerkljanskem ve.

Marjeta je potrdila le še to, da o pisateljski prihodnosti ne razmišlja. Želi postati zdravnica, ker bo tako lahko najbolj pomagala ljudem. Priznala pa je tudi, da povsem neustrašna le ni. “Bojim se natisa knjige, pravzaprav se bojim tega, kako jo bodo bralci sprejeli.”

Lahko zagotovimo, da je strah odveč. Ravnatelj, slavist in recenzent Milan Koželj, ki je pred desetletjem že dal natisniti lepo sprejeto knjigo tedaj prav tako 15-letne učenke Lucije Rejc (ta je pozneje izdala še eno knjigo in medtem postala zdravnica), obljublja, da bodo Umišljeni svetovi kmalu natisnjeni v priročni klasični izvedbi. Sedaj so namreč na voljo le v elektronski različici. “Umišljeni svetovi bodo dobrodošel kamenček v mozaik mladinske književnosti in pomemben razmislek o tradicionalnih etičnih in humanih vrednotah,” je trdno prepričan tudi on. SAŠA DRAGOŠ

Marjeta je v življenju tako neustrašna kot njena literarna junakinja RdečaRenata Mavri