Ko ljudi vprašam, kakšen vrt želijo, odgovorijo, da lepega
“To ni delo, to je strast in tudi način življenja,” o svojem delu krajinskega arhitekta pove Sam McCully. Isto ljubezen do narave z njim deli žena Metka McCully Žigon. Skupaj ustvarjata vrtove po meri človeka. Svoje družinsko življenje pa gradita na idiličnem primorskem podeželju.
Posestvo v Večkotih, vasi med Krasom in Vipavsko dolino, je dom štiričlanske družine, Sama, Metke ter njunih dveh sinov, Oskarja in Mihaela McCully. Po hiši teče udomačena zajklja Cofka, ki se zdi bolj dovzetna za božanje kot mačke. “Pet,” z iztegnjeno dlanjo na vprašanje, koliko jih je, odgovori najmlajši član Mihael. Zaman boste iskali televizijo. “Ko smo se preselili sem, smo jo postavili v klet in od takrat je nismo pogrešali,” pojasni Metka.
V Belgijo iz Avstralije in Slovenije
Njuna skupna pot se prične v Belgiji na posestvu Hemelrijk, kamor sta prišla k baronici Jeleni de Belder Kovačič, da bi še dodatno izpopolnila znanje o urejanju vrtov. Sam je zaključil študij krajinske arhitekture v Avstraliji in je želel svoje znanje izpopolniti, Metka pa je zaključila študij agronomije v Ljubljani. Že kot študentka je začela z urejanjem vrtov, po končanem študiju zato ni bilo dvoma, kako nadaljevati.
Jelena de Belder Kovačič je v njunem življenju odigrala pomembno vlogo. “Ko sem prišla v njen arboretum, nisem mogla verjeti svojim očem. Kaj takega pri nas ne obstaja. Raznolikost rastlin, oblikovanost, čudovit park, vse to je napravilo name nepozaben vtis. V arboretumu je zbrala kar 26.000 različnih rastlin,” se spomni Metka in nadaljuje: “Zelo rada je svoje znanje delila s študenti, še posebej s Slovenci. Imela je zelo bogato knjižnico, kjer smo vsi skupaj študirali. Predvsem pa ni vsiljevala, ampak usmerjala.”
Metka se lahko pohvali, da je prav na priporočilo te znamenite slovenske botaničarke doživela enkratno izkušnjo pri enem najbolj priznanih krajinskih arhitektov, Jacquesu Wirtzu: “Nikoli prej ni sprejel nobenega študenta. Po prvih treh mesecih, za kolikor smo bili najprej dogovorjeni, sva s sodelovanjem nadaljevala. To je bila neprecenljiva izkušnja ne le zaradi dela, ampak ker sem videla čudovite vrtove, ki so sicer zaprti za javnost, in se veliko naučila od slavnega mojstra. Ponudil mi je celo zaposlitev, vendar sem se raje vrnila v Slovenijo.” In nadaljevala z delom. S seboj je pripeljala tudi Sama, ki je v Belgijo sprva prišel za tri mesece. “Nikoli prej še nisem videl snega in nisem vedel kaj pričakovati,” se spomni. Na vprašanje, iz katerega konca Avstralije prihaja, odgovori s hudomušnim vprašanjem: “Sydney in Melbourne, veste, kje sta? No, moj domači kraj je od obeh mest oddaljen približno 600 kilometrov.” Sam je odraščal v sušnem osrednjem delu Avstralije na za Slovence skoraj nepredstavljivo veliki kmetiji. Njegov oče je imel kar 35.000 ovc.
Vrt je bil vedno luksuz
Veže ju zaljubljenost v delo, naravo in vrtove, Sam se posmeje: “Marsikdo bi rekel, da sva zmešana. Še na poročno potovanje sva odšla gledat škotske vrtove.” Dopolnjujeta se: Samu leži organizacija velikih površin, Metka pa poskrbi za podrobnosti.
Znanje o vrtovih in posledično o vlogi krajinskega arhitekta in urejevalca vrtov je v Sloveniji še v povojih, čeprav se je v zadnjih letih stanje izboljšalo. “Pred krizo je pričelo zanimanje zelo naraščati, vendar se je trend nato obrnil,” pojasni Metka. Vrt je pač luksuz, to ni nič novega, tako je bilo tudi v preteklosti. Za posaditev okrasnih rastlin so ljudje vedno potrebovali najprej presežek zemlje, saj na njej niso pridelovali hrane, potem pa še presežek sredstev, ki so jih potrebovali za ureditev samega vrta.
Sam McCully je dobro poznan med tujimi in slovenskimi petičneži: “Vendar so slednji zelo specifični. Čeprav mora v vsaki državi med stranko in mano obstajati določena zaupnost, je v Sloveniji to ključnega pomena. V tujini se radi pohvalijo, kdo jim je vrt uredil, v Sloveniji tega ni in ne smem povedati, kdo vse sodi med moje stranke.”
Vedno znova poudarjata, da je ena od vlog urejevalca vrtov tudi izobraževanje ljudi, k čemur pripomorejo strokovne revije, knjige in obiski znanih vrtov v tujini. Slovenija še vedno zaostaja za tujino. “Spomnim se, da sem bil z Jeleno na nekem predavanju na Biotehniški fakulteti in je študente krajinske arhitekture vprašala, če poznajo enega najznamenitejših vrtov. Nihče ni vedel. To veliko pove o tem, kako malo se vlaga v to področje,” meni Sam.
Podaljšek hiše
“Nikomur ne soliva pameti, vsak ima pravico, da počne s svojo lastnino kar želi,” pravita urejevalca vrtov in dodajata: “Vendar pa je potrebno izobraževanje, da ljudje vidijo, da obstaja še več kot le rododendron.” Vsak vrt pač ne sodi k vsaki hiši. “Vrt je podaljšek hiše. Ljudje pogosto ne razmišljajo o vrtu kot o celoti. Velikokrat tako nastane neka mešanica rastlin, ki se med seboj ne dopolnjujejo in zato ne pridejo do izraza,” pojasni Metka.
Beseda tako nanese na najbolj očitno priložnost v bližini, Ferrarijev vrt v Štanjelu. “Za zdaj ostaja Ferrarijev vrt le potencial. Na žalost. Mislim, da bi se dalo veliko narediti in bi vanj ljudje z veseljem zahajali. Kaj bo občina z njim naredila, ne vem. Ne vem niti, kdo je naredil načrt ureditve in kdo ga ureja,” pove Metka in doda, da ju urejanje vrta tudi zanima, vendar javnega razpisa za njegovo ureditev nista zasledila.
Kraška lepota
“Pri nas, na Krasu, si je še vedno nemogoče predstavljati, da bi uredili vrt z rujem, bori, drenom in tipičnimi kraškimi travami. Raje prinašamo rastline iz drugih koncev sveta, ki pa so, za naše okolje velikokrat neprimerne in ne uspevajo,” pravi Metka. Prav v Avstraliji opažata povečan trend vnašanja avtohtonih avstralskih rastlin, saj tudi zaradi segrevanja ozračja in globalnih sprememb tuje rastline ne uspevajo najbolje. “Težko je govoriti, kaj je značilno za Avstralijo, saj gre za ogromno državo in ogromno različnih stilov življenja, da o državah, iz katerih izhajajo predniki prebivalcev niti ne govorimo. Mogoče je posebnost Slovencev predvsem to, da je vam pomembno, da ima vrt praktično vrednost. Torej, da na njem gojite sadje in zelenjavo. To značilnost so Slovenci, ki živijo v Avstraliji, tja tudi prinesli,” pojasni Sam.
Okus za glasbo in vrt sta povezana
Delo krajinskega arhitekta ni preprosto. “Deset do petnajst tednov na leto sem v tujini. Ampak ni težko, predvsem zato, ker to res rad počnem. To ni delo, je bolj strast,” pravi Sam in doda: “Lahko bi seveda še več delal, ampak mi veliko pomeni tudi čas z družino.”
Dober glas seže v deveto vas. Sam in Metka McCully se podpisujeta pod vrtove po vsem svetu. “Najbolj pomembno je, da ugotoviš, kaj stranke rabijo in kaj si želijo. Vsak na vprašanje, kakšen vrt si želi, odgovori, da lepega,” se posmeje Metka. Kaj pa se zgodi, če se z estetskimi pogledi stranke arhitekta vrtov ne strinjata? “Takrat jim poveva, da mogoče to, kar so si zamislili, v njihov prostor ne sodi. Seveda pa svoj odgovor vedno tudi utemeljiva. Na vsak način strankine ideje nikoli ne bi zavrnila, ampak jih skušam najprej izobraziti in poučiti, ali pa še bolje, vključiti njihovo idejo v vrt,” odgovori Metka.
Sam pa pojasni, da strankam daje tudi vprašalnik, saj želi izvedeti, kakšni so naročniki kot osebe. Velikokrat sprva debelo pogledajo vprašanja, ki na prvi pogled nimajo nič skupnega z vrtovi, pa vendar je za ureditev pravega vrta potrebno stranko dobro poznati. “Kakšna umetnost ti je všeč? Kje v naravi se najbolje počutiš? Vedno vprašam tudi, katera glasba je nekomu všeč. Na podlagi tega nato pripravim avdiovizualno predstavitev vrta, v katero so vključene fotografije dejanskega stanja, načrtovani posegi in razvoj rastlin,” svoje stike z naročniki še pred samim posegom opiše Sam in poudari: “Vrt, ki ga delava, ni moj ali Metkin vrt, ampak je vrt tistega, za katerega delava.”
Nevarnost v trgovinah
Nihče ne more imeti rad vrtov, ne da bi bil povezan z naravo kot celoto, sta prepričana McCullyjeva. Metka se uči iz izročila naših prednikov: “Če pomislimo, kako zelo so si pomagali z okoljem in kaj vse jim je to dajalo. Nekaj tega je še ostalo. V Sloveniji smo z naravo še vedno bolj povezani kot drugod. Pri nas vsak dela bezgov sok ali nabira regrat. Tega v tujini ni.”
Od ljubezni do vrtov in vsega naravnega je bil le še korak do tega, da je pričela z izdelovanjem naravne kozmetike, čistil in mil. Začelo se je čisto po naključju, ko je doma poskušala narediti piling (luščilo). Presenečena nad rezultatom je dobila pogum, da prične še z drugimi izdelki. Losjon za telo, mila, čistila za hišo in še bi lahko naštevali. “Bolj kot sem se poglabljala, bolj sem ugotavljala, kako škodljivi so izdelki, ki jih kupujemo v trgovini. V Sloveniji se veliko ukvarjamo s tem, kakšna naj bo hrana, le malo pozornosti pa posvetimo dejstvu, da so kemikalije prisotne tudi drugod, v kozmetiki, čistilih, plenicah, skratka na vsakem koraku,” pojasni in nadaljuje: “Naravno je, da stvari prepoznavamo z vonjem in zato izdelek najprej povohamo. Ampak tu so nas prinesli okrog, saj so to umetni vonji in vsi ti so hormonski motilci. Dnevno nam vsi ti tujki rušijo hormonski sistem, pa tega sploh ne vemo. Potem pa se čudimo, da imajo otroci toliko alergij. Dobesedno nas zastrupljajo. Sami bogataši, vemo, ker imamo med njimi stranke, pa vse pridelajo na svojih posestvih na ekološki način.”
Naravno nad umazanijo
Zakaj pa ne bi svojih izdelkov tudi prodajala, se je Metka vprašala po tem, ko je pri delu postala vse bolj spretna in opazila, da je med ljudmi veliko zanimanja za naravne izdelke. Izkazalo se je, da tak podvig sodi v kategorijo z oznako “misija nemogoče”. Mali proizvajalec je postavljen pred kopico birokratskih in finančnih ovir, da nato končno opusti že samo misel na prodajo. “Zakoni, inšpektorati in inštituti niso namenjeni ščitenju potrošnikov, ampak industrije, lobijev in multinacionalk,” meni Metka in vzpostavi paradoks: “Že da priskrbiš certifikate, potrebuješ celo bogastvo, da o tem, kako težko je priti na police v trgovinah niti ne govorimo. To je možno le, če si velik. Če pa si velik, delaš industrijske izdelke in ne naravnih.”
Metka misli na naravno kozmetiko vseeno ni opustila in je pričela z organizacijo delavnic na svojem domu. Predvsem zato, ker ljudi to zanima in znanje o dokaj preprosti izdelavi tudi potrebujejo. Še toliko bolj v času krize, ko je denarja vse manj.
Pri McCullyjevih čistil ne kupujejo. Za čiščenje uporabljajo mešanico kisa, navadnega ali jabolčnega, limonin sok, sodo bikarbono, kuhinjsko sol in vodo, Metka pa doda še eterična olja in zelišča. “V kockah za pomivalni stroj so soda bikarbona ali pralna soda, sol in citronska kislina,” preprosto pove Metka, ki sama izdeluje tudi tekoče milo, pralni prašek za pranje perila in tekoči prašek za ročno pomivanje posode.
Ob vsem pa še kmetija
Sam pravi, da je v Sloveniji lahko živeti v povezavi z naravo. “Velikokrat mi rečejo: 'Aha, ampak ti si kmet.' Ne nisem, želimo si le lepo in zdravo življenje,” prične Sam zgodbo o tem, zakaj okrog hiše v Večkotih še ni urejenega parka, kot sta si sprva zamislila, ampak so pričeli naseljevati živali. Vse se je začelo s kokošmi, za katere je Sam izdelal poseben kurnik na kolesih. “Kokoši tu na vrhu nesejo jajca,” pokaže in odpre streho. Ko zmanjka trave, kurnik preprosto premaknejo naprej. Potem so jih sosedi vprašali, zakaj ne bi imeli piščancev. In so nabavili piščance. V spomin na Avstralijo in Samov dom so v Večkote prišle tudi ovce, sledili so še prašiči pasme mangulica ali kodrasti prašiči. “Vse imamo za lastno uporabo. Med in čebelji vosek potrebujem za svoje izdelke, zato sva rekla, da bova nabavila še čebelnjak,” se posmeje Metka, ko si z družino ogledamo prvi panj.
Zamisli o parku seveda nista opustila. Kakšen bo v prihodnosti, se že izkazuje. Pot je narejena, posajena so prva drevesa, grobo so izravnane terase. “Ko bo pravi čas,” pravita zakonca.
Čas, ki pri McCullyjevih teče nekoliko drugače kot drugod.
PETRA MEZINEC
