Ko obstane, ga ne premakneš in pika

Osli so zadnje čase vse bolj “in”, ali pa se mi to samo zdi oziroma se samo meni nastavljajo na pot, kamorkoli grem. Na to, da bi bilo z osli zanimivo potovati, sem prvič pomislil, ko mi je pred leti v roke prišla knjiga angleškega pisatelja Tima Moora. Ta se je na starodavno romarsko pot Camino v Španiji odpravil z oslom, ker se je, čudak, zaklel, da 800 kilometrov dolge poti nikakor ne bo prepešačil s tovorom na hrbtu. Pa si je omislil osla in nanj naložil vso potrebno opremo. Glede na to, da kot mestna srajca ni imel nikakršnih izkušenj s tem, kako ravnati z osličem, je bila knjiga vir prvovrstnega krohotanja.

Lani sem potem po službeni dolžnosti, pa tudi v prostem času spremljal del poti nekoliko čudaškega švicarskega para, ki je šel z osličem skozi naše kraje in bil prvič v živo priča oslovski trmi, ko je oslica obstala sredi solkanskega mosta, pred kovinsko črto na cesti, in se kar nekaj dolgih minut ni hotela premakniti, da se je za njo nabrala dolga kolona avtomobilov, v katerih so ljudje vlekli iz žepov telefone in fotografirali to nenavadno čudo.