“Ko pridem v Piran, se mi zdi, da sem prišel v nebesa”

Folke Tegetthof, slok, eleganten, miren in dostojanstven gospod prav sodi na teraso piranskega župnišča. Od koder pogled na eni strani seže k svojevrstnemu zvoniku cerkve Sv. Jurija, na drugi strani pa k modrim morskim širjavam.

Odprla so se vrata in rodilo se je prijateljstvo

Folke je najprej in predvsem pripovedovalec zgodb in zgodba, ki jo zelo rad pove, je o tem, kako se je zgodila ljubezen med njim in Piranom. Zgodba, polna nenavadnih povezav in sosledij dogodkov, ki ga je moč razumeti kot zanimivo naključje. Ali kot kaj bolj skrivnostnega. Odvisno pač od tega, kakšen pripovedovalski žanr ima človek rad.

“Vse se je začelo maja leta 1980. Leto prej, februarja, sem ravno objavil svojo novo knjigo in v tistem času sem se ukvarjal z naslednjo. Namenjena naj bi bila otrokom, v nasprotju s prvo, ki je bila napisana za odrasle in je ustvarila nov žanr umetnih, avtorskih pravljic. Družina ilustratorja obeh knjig, mojega nekdanjega sošolca in odličnega risarja, je imela hišo, tu v Piranu. Seveda preko slamnatega lastnika, saj takrat Avstrijec uradno ni mogel posedovati nepremičnine v Sloveniji. Medtem ko sva delala na knjigi, me je povabil v Piran. To je bil moj prvi obisk tu in smešno je, da sem vedno sedel na obzidju in z občudovanjem zrl na ruševine Georgiusa, ne da bi vedel, kaj stavba pravzaprav je. Z otroki smo nato redno prihajali v Piran in trinajst let kasneje smo začeli razmišljati o tem, da bi tu našli bolj stalno namestitev.” Tegetthoffovi, Folke, njegova žena in njuni štirje otroci, so se selili med nepremičninami in nazadnje v iskanju hiše, ki bi jo lahko kupili, pristali v soseščini piranskega župnišča: “Tam je živela starejša gospa, ki nam je pokazala vrata na župnijski vrt in nam zagotovila, da ga lahko uporabljamo, čeprav ni v njeni lasti. Zdelo se nam je čudno, zato sva s soprogo potrkala na župnikova vrata. Odprl nam je Zorko Bajc in nam povedal, da kakršnegakoli dogovora o uporabi vrta seveda ni. A po desetih minutah se nam je že zdelo, da se poznamo leta.”

Folkejeva velika želja je bila obnoviti stavbo na župnijskem vrtu in vzpostaviti kulturni center. A projekt ni uspel iz razlogov, ki jih še danes ne razume. Epilog te zgodbe je torej zavit v meglo. A veliko pomembneje je, da ima zgodba drugi del in tretji in najbrž še kakšnega.

Dve leti po razočaranju so se Tegetthoffovi vrnili v Piran, ker pač niso mogli brez njega. “Ljubezen do mesta je ostala nedotaknjena, prav tako pa prijateljstvo z Zorkom, ki ga imamo za družinskega člana. V pogovoru smo nekega dne skupaj ugotovili, da bi župniji prišel prav dohodek od najemnine, nama dvema z ženo pa stanovanje. Tako sva obnovila to nadstropje in se vračava sem.” Vse ostalo je zgodovina: “Tu smo zdaj leto in pol in vsakič ko pridem, se mi zdi, da sem prišel v nebesa.”

Pravljica za danes

Folke je pred dnevi na Dunaju dobil prestižno literarno nagrado Buchliebling za najbolje prodajano zvočno knjigo. Dosežek bo dodal desetinam nagrad in uspehov, ki krasijo njegovo biografijo. Je človek, ki je dosegel izjemen uspeh na nadvse nenavadnem področju, nad katerem so pred tridesetimi leti mnogi nejeverno zmagovali z glavo. A v katerega sam močno in brezpogojno verjame. Prodal je skoraj milijon in pol knjig v nemščini in veliko drugih svetovnih jezikih. Folke je človek, ki piše pravljice v njihovi osnovni temeljni obliki zgodb, ki gradijo družbo in ustvarjajo kolektivni spomin. In Folke pripoveduje zgodbe. A ne v enem ne v drugem ne vidi prav nič nostalgičnega. nasprotno: “V preteklosti je bilo običajno, da je pravljica del odraslega sveta. Šele z bratoma Grimm se je uveljavila podmena, da so pravljice za otroke. Pomembno je, da ima pravljica svojo logiko. V mojih zgodbah je vedno realistično ozadje. Trudim se živeti zavestno, z odprtim umom.” Ali zgodbe kot način spreminjanja in oblikovanja našega pogleda na svet sploh še delujejo? “Seveda,” je prepričan, “sicer ne bi bil tu. Sem živi primer za to, eden od tisočih, seveda. Zgodbe v našem času so najbolj popolno, čudovito in preprosto orožje, da nekoga prepričamo k poslušanju.”

Živimo v stoletju komunikacije, hkrati pa smo izgubili sposobnost pogovarjati se med seboj, je prepričan Folke. Zdrs iz večinoma slušne v večinoma vizualno komunikacijo se ni zgodil s facebookom ali tabličnimi računalniki, temveč že s prvimi tiskanimi knjigami, s katerimi smo se naučili vse bolj gledati, in s telegrafom, ki nam je omogočil komuniciranje na daljavo, oropano očesnega stika in telesne govorice. Je vse to slabo? Ni, pravi Tegetthoff, a iskati moramo blažilne ukrepe: “Pripovedovanje zgodbe je način, da ljudi opozorimo na to: 'hej, pomembno je, da se pogovarjamo'. Ko sem na odru in pripovedujem zgodbe, želim pokazati, kako čudovito je poslušati, in opozoriti na to, kako pomembno je to v vsakdanjem življenju. Večina ljudi, ki delajo podobne stvari kot jaz, na pripovedovanje zgodb gledajo kot na nekaj, kar je obrnjeno v preteklost, ali kot na nekaj ezoteričnega, govorijo o vilah in škratih, ki se skrivajo po gozdovih. Zame je pripovedovanje zgodb le najčistejša oblika komunikacije. To potrebujemo. Nekaj, kar nam bo pridobilo izgubljeno ravnotežje. Pogosto predavam menedžerjem. Okrog mene jih sedi 150 in govorim jim o poslušanju. Mislijo, da morajo na seminar ali v delavnico, da se naučijo komunicirati. To je neumno. Vse je v nas, le uporabljati moramo to intuitivno lastnost.”

Brez kostuma in maske

Ko Folke Tegetthoff stopi na oder, poslušalcev, pa če so Avstrijci ali Kitajci, direktorji, otroci ali delavci, ne skuša zamotiti s triki in vizualnimi efekti. Na oder stopi sam, oblečen v vsakdanja oblačila, in zgodbe, na pamet jih zna vsaj 50, pripoveduje spontano, prosto. Nikoli ne vadi, nikoli ne trenira, ker se mu zdi, da bi s tem uničil iskrenost in igrivost svojega odnosa z občinstvom. Kako potem pritegne in ohrani pozornost ljudi? “Na to vprašanje ne odgovarjam. Pa ne zato, ker ne bi hotel, ampak ker odgovora ne poznam. Vedno sem jaz. Samo grem na oder in pač povem zgodbo. Nimam treme, nimam kostuma, vseeno mi je, ali me posluša pet ali pet tisoč ljudi.”

Morda, vseeno tvega, je skrivnost v tem, da v središče ne postavlja sebe kot pripovedovalca, ampak poslušalce: “V vseh svetovnih filozofskih tradicijah je ženski del tisti, ki posluša. Ženska je uho, ki sprejema. Moški pa govori. To je težava našega sveta. Da dominira moški princip in zato govorjenje dominira nad poslušanjem.”

“Aha, to bo najbrž moj ribič,” je rekel Folke Tegetthoff, ko mu je med pogovorom zazvonil telefon. In res je bil. Sporočal je, da ga na pomolu čaka kosilo. Folke je v Piranu doma.

Pred časom je izpod njegovih rok prišla zgodba o angelu na piranskem zvoniku. Pisal je zbirko sodobnih pravljic o vseh članicah evropske unije in razmišljal, kakšna bi bila lahko zgodba iz Slovenije: “Potem sem se ozrl skozi okno in tam je bil angel. Gledal me je.” In zgodba se je napisala. Povedati tudi drugim, kako čudoviti so kraji, ki so mu ukradli srce, je za Folkeja pomembna naloga. V sodelovanju s Turističnim združenjem Portorož je izdelal celosten projekt, ki o posebnostih pokrajine z izvirno vsebino in vizualno podobo pripoveduje skozi zgodbe.

“Moj koncept, v katerega sem vložil veliko dela in energije, zahteva preobrat v perspektivi in percepciji. Zavedam se, da je to težko. V središče nisem postavil turista, ampak prebivalca. Gost ne more biti zadovoljen, če pokrajina ni srečna. Natakar in sobarica ne moreta dobro opraviti svojega dela, če nista deležna pozornosti. Ko poznamo zgodbo regije, jo lahko povemo turistu,” razlaga Tegetthoff in prizna, da je med navdušenjem tudi nekaj razočaranja: “Živim tu, te kraje obožujem in jih do določene mere tudi razumem. In vem, da ljudje z vsega sveta, ki prihajajo sem, ne morejo verjeti, kako čudoviti kraji so to. A jim tega nihče ne pove. Nemogoče je, da v Grazu, tri ure stran od tod, ne vedo, kje je Piran. Gredo v Gradež, gredo na Mauritus, ne pridejo pa sem. To nima smisla. In mislim, da je razlog ravno v tem, da zgodbe o teh krajih nismo pravilno povedali.”

Ko govori čarovnik

“Včasih, ko nastopam za najstnike in otroke, pridejo k meni učitelji in me prav resno vprašajo, ali sem jih hipnotiziral. Ali se ukvarjam z nadzorom uma. Ne morejo verjeti, da petnajstletniki uro in pol pri miru in molče poslušajo čisto običajnega človeka, ki pripoveduje zgodbo,” se nasmehne.

Pisatelj, ki je med drugim tudi organizator odmevnega pripovedovalskega festivala Fabelhaft, se je svojim delom trdno zasidral med najvplivnejšimi avstrijskimi kulturniki. In tako dodaja nov lesk priimku, ki je v njegovi deželi legendaren že desetletja. Njegov dedek Wilhelm von Tegetthoff (rojen, mimogrede, v Mariboru) je sloviti admiral, ki daje ime ulicam in trgom, vojaškim in civilnim ladjam. Celo atrakciji v dunajskem zabaviščnem centru Prater. Je biti potomec takšne družine breme ali prednost: “Hvaležen sem svojim staršem, ki so nam otrokom vedno ponavljali, da si moramo svoje življenje ustvariti sami. A krivičen bi bil, če ne bi priznal, da mi je ime odprlo marsikatera vrata. Dolgo so me, ko sem se predstavil, vprašali: 'Ste v sorodu z admiralom?' Potem se mi je nekoč zgodilo, da sem zaslišal vprašanje: 'Ste morda v sorodu s pisateljem?' Takrat sem vedel, da mi je uspelo.”

VESNA HUMAR