“Ko rečem 'jaz sn', takrat sem to definitivno pravi jaz”

Tadej Toš je zet: z ženo in tremi otroki živi v Zagrebu, na Hrvaškem. Do nedavnega je bil član mariborske, po novem pa ljubljanske Drame. Dopoldne je torej akademski igralec, zvečer pa romar, trgovski potnik, pri čemer v prtljažniku nima kompletov nožev ali posteljnine, temveč smeh. Tisti, ki osvobaja. Govori tako hitro in dobro, da bi ljudem lahko prodal tako rekoč karkoli. Ampak v resnici noče prodajati, temveč doživeti. Zares.

“Kot otrok sem neznansko užival v tem, da sem s kolesom premagoval majhne razdalje okoli bloka. Oče me je že v osnovni šoli naučil voziti avto. Rekel je: 'Zato, da ne boš imel želje, da bi mi ga ukradel'. In ravno zato, ker sem ga znal voziti, sem ga dejansko ukradel. V osmem razredu sem se, ko je deževalo, peljal z avtom v šolo. Zalomilo se je na poti nazaj: tik pod vrhom vzpona nam je namreč zmanjkalo bencina. Avto smo porinili do vrha hriba, se spustili po klancu navzdol in ga nato porivali še kakšen kilometer do doma. Prišli smo pet minut, preden se je mama vrnila iz službe. Popoldne sva se z očetom usedla v avto in vedel sem, da ne bo vžgal. To je bil prvi preizkus mojih igralskih kvalitet v improvizaciji, ko sem sedel poleg njega in rekel 'Po mojem ne bo vžgal'. Nato mi je rekel: 'Veš, kaj je sreča sine?' In tu, šele, sem moral res izvrstno odigrati. 'Sreča je to, da se domov pripelješ z zadnjo kapljico bencina.' In še vedno se vozim, vožnjo imam rad in je del mojega življenja. V avtu uživam v miru in tišini, počutim se varnega, toplo je, občutek imam, da nekatere stvari puščam za seboj in da nekatere stvari gredo k meni, da se jim približujem. Točno vem, kaj je spredaj in kaj je zadaj, jaz sem pa vmes. In ta vmes ni slab. Premikanje pa povzroči še en zelo zanimiv fenomen. Živimo namreč v svetu, kjer naša življenja kreirajo mediji. Vsak verjame svojim televizijskim poročilom. Ko grem na hrvaško stran, naenkrat slovenska realnost v tem drugem prostoru postane fikcija. Hkrati pa je zame vse, kar se dogaja na Hrvaškem, popolnoma nepomembno, ker me pač ne zanima, kaj imajo oni tam. Redno prestopanje meje mi daje nov prostor bivanja, osvobojen vsega, kar naj bi bilo pomembno skozi optiko političnih interesov.”

Improvizacija za smeh proti strahu
“Melanija je imela jasno začrtano pot in je odločno hodila do cilja. Po moje je Trumpu ona rekla: 'Pa zakaj ne bi bil ti predsednik? V Sloveniji je lahko vsak.' On je pa odgovoril 'Why not.' In so šli. Če bi Trump izgubil, bi vsi rekli: 'Pa saj sem vedel. Pa kaj se siliš k temu idiotu.' Zdaj, ko je zmagal, pa smo takoj začeli kričati: 'Naša je'. Če prideš v Washington in se ti nekaj zgodi, lahko rečeš 'I'm from Slovenia, man, ok? Domače dežele žene predsednika Združenih držav Amerike. So don't you fuck with me motherfucker.'
Tako da, glej, neko samozavest smo pa pridobili. Vprašanje je seveda, kaj se potem zgodi, ampak pred Melanijo smo lahko rekli, kaj? 'Do you know me? Jaz sem iz Slovenije, to je ta država, ki ni Slovaška.' Zdaj pa lahko rečeš, ej, ne ti mene, ker jaz poznam Melanijo. Imam telefonsko številko njene mame. Pa lahko daš kogarkoli na telefon, saj on ne ve. Samo da je ženski glas, ki kriči na njega po slovensko: 'Pusti mojega sina prek meje.' On bo pa rekel 'Yes, yes, yes ...'”
“Vedno več delamo in vedno več smo dolžni. A kdo razume ta paradoks? Obresti rastejo, proračun ima deficit, ti ga doma ne smeš imeti, če želiš na morje, državnega pa moraš plačevati. Jeziš se na politika, on pa trdi, da si ga volil in da dela tisto, kar bi ti rad. Rečejo ti, da ne bo pokojnine, da ne bo zob, da ne bodo zdravili osteoporoze, da boš crknu v gozdu. In potem ti rečejo, da je kriza. Ko je bila kriza, smo najprej ukinili ministrstvo za kulturo. To se mi je takrat zdelo grozno. In še zdaj se mi zdi. 60 odstotkov slovenskega proračuna gre za vzdrževanje finančnih mehanizmov, mi pa ravno kulture ne rabimo. Ljudje pa nič: 'Ja no, dobro, potem pa ne rabimo. Itak je bila predraga, kaj te toti umetniki pa to ...' Ljudem so ponavljali: 'Dnarja ni, dnarja ni, dnarja ni …' Seveda je bil, ampak, ker so jih prepričali, da ga zmanjkuje, ljudje denarja niso več hoteli dati, da bi nekaj doživeli. 'Da bi jaz dal petnajst evrov za gledališče? Ka si ti nor? Meni je tam notri vroče, doma na kavču mi pa kredit teče. Ne, ne, niso taki cajti.'
“V krizi nas ni bilo strah. Bili smo tesnobni. In čakali, kdaj bo krize konec. Zdaj pa nas je strah. Kaj če pridejo oni 'rgd mgd bgd', pa nihče več ne bo pršuta rezal in vina pil, pa vse ženske bodo pokrite in noben frizer ne bo imel več kaj delat pa kozmetičar? Zdaj se mi bojimo. Ker njih pride 5500 na dan, naše vojske pa je 6600 s čistilkami vred. Se pravi mi se ne moremo ubraniti, če njih pride 10.000 na mejo tri dni zaporedoma. Bojimo se, da bomo pojedeni. Ko je ljudi strah pa vsakršen humor pride prav, ker razbija strah. Ker si upa rečt: imam recept, kako se reši vprašanje novega boga. To so ženske, ki kričijo. Se derejo na njih. Ker oni tega domnevno niso vajeni. Vse slovenske ženske na mejo pa kričat. Kriči, kot si včeraj na mene, ji reči. 'Ki si bil? Kaj se boš šel ti razstrelit z neko bombo v Pariz? Bejž domu delat. Sesalec maš tu. Ti bom jaz dala bombo. Osem otrok maš. Futraj. Naj te jahajo, osel bodi, knjigico jim čitaj.' Če mu to začneš govorit, garantiram, da se bo človek obrnil. To komedija lahko reče, ker sme biti neotesana, groba, robata, pogumna.”